Jedro

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Izrek

1. Pritožba zoper prvo točko izpodbijanega sklepa se zavrže. 2. Pritožba zoper drugo točko izpodbijanega sklepa se zavrne in se v tej točki potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče pod 1. točko izreka ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikov predlog za zavarovanje dokazov, ker je bilo o tožnikovem predlogu že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 29.6.2004. Pod 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodne takse, ker tožnik ni predložil dokazil, iz katerih bi sodišče lahko ugotovilo, da je s plačilom predpisane sodne takse nujno preživljanje tožnika ogroženo.

Zoper obe točki izpodbijanega sklepa se tožnik pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka ter predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Navaja, da gre pri odločanju o predlogu za zavarovanje dokazov za procesno vprašanje, o katerem sodišče odloči s sklepom, ki je procesne narave in kot tak ne more postati pravnomočen, kar pomeni, da lahko stranka v postopku večkrat predlaga zavarovanje dokazov, o čemer mora sodišče vsakič znova materialno odločiti. Pri procesnih odločitvah ni mogoče govoriti o res iudicate, zato bi moralo sodišče predlogu ugoditi in zaslišati stranko ali pa predlog zavrniti. Ker je sodišče predlog za zavarovanje zavrglo zaradi neizpolnitve procesnih predpostavk, moralo pa bi vsebinsko odločiti, je s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. V zvezi s pritožbo zoper 2. točko izreka pa navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne more ugoditi, ker tožnik ni predložil dokazil, iz katerih bi sodišče lahko ugotovilo, da je s plačilom sodne takse preživljanje tožnika ogroženo. Navaja, da je tožnik sodišču predložil potrdilo o čeku B., kot potrdilo o svojem premoženjskem stanju, ker je tožnik avstralski državljan, ki mesečne dohodke prejema v Avstraliji. Dodaja, da bi bilo za razjasnitev dejanskega premoženjskega stanja tožnika ključnega pomena, da se tožnika zasliši, česar pa sodišče ni storilo. Navaja, da v izpodbijanem sklepu obstaja neskladje med izrekom in obrazložitvijo, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in je zato izpodbijani sklep nezakonit. Sodišče je namreč z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke zavrnilo, kljub temu, da v obrazložitvi navaja, da ni imelo nikakršnih dokazil, na podlagi katerih bi lahko sodišče sploh lahko ugotovilo premoženjsko stanje tožnika in se tako spustilo v vsebinsko presojo predloga za oprostitev plačila sodnih taks, ki bi mu šele po vsebinskem obravnavanju stvari lahko, bodisi ugodilo bodisi ga zavrnilo. Skladno z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07, 101/07 – odl. US, 102/07 - odl. US) sodišče vlogo stranke zavrže takrat, kadar so podane formalne pomanjkljivosti, zaradi katerih sodišče o vsebini zahtevka sploh ne more odločati. K 1. točki izreka (o pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa - zavrženje predloga za zavarovanje dokazov): Pritožba ni dovoljena.

Tožnik je v upravnem sporu zaradi molka organa enkrat že predlagal zavarovanje dokaza z zaslišanjem tožeče stranke, ki ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo s sklepom, z dne 29.6.2004, z utemeljitvijo, da je tožnik v upravnem postopku na poziv carinskega organa podal svojo izjavo in predložil tudi pisne dokaze, v obrazložitvi svojega predloga pa ni navedel dejstev, ki naj se dokažejo. O pritožbi zoper citirani sklep je odločalo tudi vrhovno sodišče, ki je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za zavarovanje dokaza z zaslišanjem tožnika potrdilo kot pravilno in zakonito. Tožnik je po izdaji odločbe upravnega organa v upravnem sporu zoper to odločbo dne 22.10.2004 ponovno predlagal zavarovanje dokaza z zaslišanjem tožeče stranke (odločitev o tem predlogu je predmet tega pritožbenega postopka), nato pa še dne 23.9.2005 hkrati s predlogom za razpis ustne obravnave. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavanem upravnem sporu dne 7.11.2005 opravilo glavno obravnavo, ki sta se je udeležila pooblaščenca tožeče in tožene stranke ter tožnik osebno. Na tej glavni obravnavi je prvostopenjsko sodišče dopustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče – tožnika osebno, ki pa je bilo zaradi kričanja tožnika onemogočeno, tožnik pa je bil iz tega razloga odstranjen iz sodne dvorane. Na tej glavni obravnavi je prvostopenjsko sodišče pooblaščenca tožnika tudi pozvalo, da se izjasni v zvezi s tretjim predlogom za zavarovanje dokazov, česar pa tožnik ni storil. Prvostopenjsko sodišče je zato hkrati s sodbo o glavni stvari, s sklepom odločilo tudi o tem tretjem predlogu za zavarovanje dokazov z zaslišanjem tožeče stranke, in sicer je predlog zavrglo, ker je bilo o tožnikovem predlogu že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 29.6.2004. Po določbah 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07, 101/07 – odl. US, 102/07- odl. US), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, je pritožba nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnost ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Po presoji vrhovnega sodišča tožnik nima več pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obravnavanem upravnem sporu je prvostopenjsko sodišče na predlog tožnika (po izdanem izpodbijanem sklepu) opravilo glavno obravnavo, katere se je udeležil tudi tožnik in na kateri je bilo prvostopenjsko sodišče tudi pripravljeno izvesti dokaz z njegovim zaslišanjem, ki ga po krivdi tožnika ni bilo mogoče izvesti. O enakem ponovnem predlogu je prvostopenjsko sodišče nato odločilo še enkrat, hkrati z odločitvijo o glavni stvari. Navedeno kaže na to, da je tožnikov pravni interes za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odpadel, saj si tožnik z odločitvijo o tej pritožbi ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj je prvostopenjsko sodišče v tem času s sodbo že odločilo o glavni stvari in hkrati tudi o tretjem enakem predlogu za zavarovanje dokazov. Tožnik bo svojo pravno korist lahko uveljavljal hkrati s pritožbo (po ZUS-1 revizijo) zoper glavno stvar in bo le na ta način lahko v primeru ugoditve dosegel izboljšanje svojega pravnega položaja. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, je po presoji pritožbenega sodišča pritožba zoper izpodbijano sodbo nedovoljena.

Ker je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo pritožbo, ni presojalo tožnikovih pritožbenih razlogov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper prvo točko izpodbijanega sklepa kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 3. odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. K 2. točki izreka (o pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks): Pritožba ni utemeljena.

Kot je vrhovno sodišče že presodilo v zadevi z dne 27.10.2004, je tožnik avstralski in slovenski državljan. Državljan Republike Slovenije, ki ima tudi državljanstvo tuje države, se po določbi 2. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-UPB1; Uradni list RS, 7/03) na območju Republike Slovenije šteje za državljana Republike Slovenije, če mednarodna pogodba ne določa drugače. Slovenski državljan se torej po navedeni določbi ZDRS šteje v postopkih pred slovenskimi organi in pri presoji veljavnosti pravnih razmerij na območju Slovenije samo za slovenskega državljana.

Po določbi tretjega odstavka 168. člena ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom in v skladu z določilom 1. odstavka 13. člena Zakona o sodni taksah (ZST-UPB1; Uradni list RS, št. 20/04), lahko sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerim se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Po določbi 2. odstavka 169. člena ZPP je stranka dolžna predlogu priložiti potrdilo pristojnega upravnega organa o svojem premoženjskem stanju in o premoženjskem stanju članov gospodinjstva, potrdilo o svojih dohodkih in o dohodkih članov gospodinjstva, zadnjo odločbo o dohodnini in morebitne druge dokaze, s katerimi dokazuje svoje premoženjsko stanje in premoženjsko stanje članov gospodinjstva. Tožnik je predlogu za oprostitev plačila sodnih taks predložil le potrdilo o čeku B., kot potrdilo o svojem premoženjskem stanju. Ker tožnik kljub pozivu sodišča z dne 15.12.2004 v zahtevanem roku ni predložil ustreznih potrdil, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo, saj ni izkazal zatrjevanega težkega premoženjskega stanja. Sodišče prve stopnje ga je izrecno pozvalo na dopolnitev vloge, čeprav pritožbeno sodišče pripominja, da dolžnost predložitve listinskih dokazov, hkrati z vloženim predlogom za oprostitev plačila sodnih taks, predlagatelju nalaga že 3. odstavek 13. člena ZST ter 2. odstavek 169. člena ZPP. Zato takšen dodatni poziv sodišča niti ni bil potreben. Toženec se neutemeljeno sklicuje na dokazni predlog s svojim zaslišanjem, saj sodišče o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča na podlagi listinskih dokazov, kar jasno izhaja iz 3. odst. 13. čl. ZST ter 2. odst. 169. čl. ZPP. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks mora vsebovati vse potrebne sestavine formalno popolne vloge, ki so opredeljene v 2. odstavku 105. člena ZPP. Če stranka predlogu za oprostitev plačila sodne takse ne predloži potrebnih listin, takšna vloga sicer formalno ni nepopolna in jo sodišče prve stopnje obravnava po vsebini. Če predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni predložena potrebna dokumentacija, iz katere bi izhajalo, da stranka utemeljeno predlaga oprostitev, sodišče njen predlog zavrne kot neutemeljen. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da v izpodbijanem sklepu obstaja neskladje med izrekom in obrazložitvijo, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ker je sodišče zavrnilo in ne zavrglo tožnikov predlog.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev iz razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določbo 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 potrdilo sklep sodišča prve stopnje.