Jedro

Ker je tožeča stranka z nakupom nepremičnine sprejela stanje, kakršno je (zazidana okna in vrata zaradi zidu tožene stranke), ni upravičena zahtevati, naj se vir imisij (odvzem svetlobe) odstrani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek z naslednjo vsebino: Tožena stranka je dolžna odstraniti betonsko ograjo, ki se nahaja na zahodni meji parc. št. 246/1 k.o. X., tako, da bo nepremičnini tožeče stranke z ID znakom 000 vrnjena svetloba, zračnost in razgled ter omogočen izhod iz poslovnih prostorov v pritličju na vzhodni strani stavbe s št. 000 ter na način, da bo tožeča stranka imela do svoje nepremičnine dostop z vzhodne strani in jo bo lahko v tem delu tudi sanirala in vzdrževala. Z II. točko izreka je odločilo o stroških postopka.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, če to ne, naj jo vsaj razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V prvem delu pritožbe ta prepisuje pritožbo iz prejšnjega postopka. V drugem delu pritožbe pa napada razloge glede dinamičnih prvin v konkretnem primeru. Trdi, da se je v postopku pred nakupom tožeča stranka ustrezno prepričala, da soglasje k postavitvi predmetnega zidu nikdar ni bilo podano. Trdi, da je sodišče v izpodbijani sodbi neutemeljeno zaključilo, da naj bi pravni prednik tožeče stranke na predmetni zid molče pristal. Pasivnost udeležencev je namreč treba po njenem mnenju razumeti izključno v luči trajajočega stečajnega in denacionalizacijskega postopka. Da tožeča stranka niti molče ni pristala na predmetni zid oziroma na zatečeno stanje, pa izhaja iz dejstva, da je po nakupu izrecno napovedala in tudi pričela aktivno voditi postopke v zvezi z odstranitvijo predmetnega zidu.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče vztraja pri stališču iz prejšnjega pritožbenega postopka, da z vidika stvarnega (objektivnega) stanja stvari k takšni trditveni podlagi ni treba ničesar dodajati. Sama trditvena podlaga namreč omogoča pravni sklep, da gre z objektivnega (statičnega) vidika pri uporabi prostora za prekomerno vznemirjanje v smislu 75. člena SPZ (2).

6. Tudi iz izvedenega postopka in fotografij v spisu (priloge A11-A14) po presoji pritožbenega sodišča sledi, da so trditve o sporni betonski ograji (debeline cca. 50 cm in višine več kot dva metra), ki jo je tožena stranka zgradila neposredno ob zunanji steni poslovnega prostora tožeče stranke in s katero je bila v celoti odvzeta funkcija dvema oknoma in enim vratom, resnične. Gostota pozidave na območju, na katerem se nepremičnini nahajata, sicer narekuje, da vsakršnega zastiranja pogleda in omejevanja osončenja zaradi objektov na sosednjih nepremičninah ne gre šteti za prepovedano imisijo, je pa v konkretnem primeru raven posega v lastninsko pravico tožeče stranke (kljub poslovni namembnosti prostora) tolikšna, da ne gre niti za nebistveno niti za krajevno običajno imisijo, ki bi jo sosedsko pravo toleriralo.

7. Navzlic temu, da je presoja sodišča prve stopnje glede presoje objektivnega, statičnega vidika, drugačna od presoje pritožbenega sodišča, pa pritožbeno sodišče sprejema rezervne razloge sodišča prve stopnje, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zavrnitev zahtevka. Ti razlogi se nahajajo na 11, 12 in 13 strani izpodbijane sodbe ter se nanašajo na dinamične prvine imisijskega prava.

8. Gre za vprašanje, ali je tožeča stranka na takšno statično stanje ob nakupu nepremičnine pristala oziroma ali ji kaj drugega kot to (zaradi predhodnega ravnanja njene pravne prednice) niti ni preostalo. Dejstvo namreč je, da je do dinamičnega vidika (se pravi: do spremembe obstoječega stanja) prišlo preden je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico. To vprašanje je pritožbeno sodišče v napotkih razveljavitvenega sklepa, opr.št. II Cp 1041/2013, podalo kot osrednje vprašanje, s katerim naj se v ponovljenem postopku ukvarja sodišče prve stopnje. Tedaj je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je za pravilno odločitev, ali je stranka upravičena do pravnega varstva po 99. členu SPZ, treba raziskati ključno vprašanje, in sicer vprašanje obstoja voljnega elementa pri tožeči stranki, ki je navsezadnje kupila poslovni prostor, ob vzhodni steni katerega je tedaj že stala oz. se je te stene celo dotikala visoka betonska ograja. To dejstvo obenem pomeni tudi, da »obstoječih« oz. vsaj funkcionalnih oken in vrat na tej steni poslovnega prostora v času pridobitve lastninske pravice s strani tožeče stranke ni bilo več, prav tako pa je bila omejena ali celo izključena možnost sanacije in vzdrževanja zunanjega dela zidu. Ureditev imisijskega varstva pa izhaja s stališča, da se mora vsakdo prilagoditi značilnostim prostora, v katerem živi, kar velja še toliko bolj, če gre za vire imisij, ki so obstajali že v času pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (3) in je nanje pridobitelj (vsaj molče) pristal. Vendar pa takšno izhodišče spet ne more pomeniti, da imisije, ki so bile sprva nedovoljene, postanejo zaradi spremembe lastništva na sosednji (prizadeti) nepremičnini, a priori dovoljene.

9. Vznemirjanje je moralo biti tožeči stranki ob nakupu poslovnega prostora znano; zato je moralo sodišče prve stopnje raziskati, ali je bilo soglasje pridobitelja (tožeče stranke) k vznemirjanju (oziroma k stanju stvari, kakršno je) morda podano celo izrecno, npr. z dogovorom tožeče stranke in njenega pravnega prednika o znižanju kupnine zaradi napake stvari, morda molče (to je: da je kupec pač vstopil v takšen stvarni položaj, kakršen je bil) ali pa je bilo morda takšno soglasje izključeno. Tak primer si je mogoče zamisliti, če bi pravni prednik tožeče stranke vseskozi zahteval, naj se vir imisij odstrani ter bi kupec (tožeča stranka) pač vstopila v njegov dotlejšnji voljni položaj. Gre torej za vprašanje okoliščin konkretnega primera, ki jih v primeru pomanjkljive trditvene podlage v ponovljenem postopku, reši domneva, da je kupec pristal na statično stanje stvari.

10. Ta vprašanja je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razrešilo. Ugotovilo je: - da tožeča stranka navkljub jasnemu pojasnilu v razveljavitvenem sklepu, katere so bistvene okoliščine v tej pravdi, ni navedla popolnoma ničesar v zvezi s konkretnimi okoliščinami nakupa; - da ni bilo dokazano, da bi pravni prednik tožeče stranke kadarkoli izrecno nasprotoval obstoječemu zidu in zahteval njegovo odstranitev, iz česa sledi nadaljnji sklep sodišča prve stopnje, da je na zid molče pristal in da je v takšno voljno stanje vstopila tudi tožeča stranka kot pravna naslednica.

11. S temi ugotovitvami ter nadaljnjimi sklepi, ki jih je iz njih izvedlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče soglaša. To pa pomeni, da je tožeča stranka z nakupom sprejela stanje, kakršno je bilo, torej stanje, ko je ena stena v njenem poslovnem prostoru zazidana. To seveda ni nekaj pravno nevzdržnega. Če bi bilo, potem bi to veljalo npr. za sleherno hišo dvojček, kjer je ena stena nujno zazidana z drugo stanovanjsko enoto. Iz tega razloga tožeča stranka ni upravičena do varstva pred imisijami. Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi pritožbeno neizpodbijane razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vprašanje onemogočene sanacije in vzdrževanja (12. in 13. stran sodbe).

12. Pritožbene navedbe, da izrecno soglasje pravne prednice glede postavitve zidu ni bilo nikdar podano, so v luči zgoraj navedenih razlogov pravno nepomembne. Enako velja glede vprašanja, kaj je botrovalo k pasivnosti pravne prednice tožeče stranke. In slednjič je pravno nepomembno, kakšno je bilo ravnanje tožeče stranke glede spornega zidu v času po nakupu. Pravno pomembno je, v kakšno zatečeno stanje je v trenutku nakupa tožeča stranka vstopila.

13. Pritožba je iz navedenih razlogovo neutemeljena. Ker ob tem niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritoženo sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku ( Ur. l. RS, št. 73/2007-Uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa)

(2) Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002. (3) O teoriji prioritete, M. Juhart, M. Tratnik in R. Vrenčur (ur.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem (2004), str. 385