Jedro

Ker so bivši vojaški zavarovanci, ki so po 18. 10. 1991 ostali v službi v JLA (pa četudi le v formalnem smislu) in dejanski zavarovanci takrat že tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri le-tem kasneje tudi pridobili in uveljavili pravico do pokojnine, hkrati pa jim Republika Slovenija kot svojim državljanom glede na morebiti neustrezno pokojnino še posebej zagotavlja socialno varnost na podlagi določb ZZSV, ni videti razlogov za protiustavnost določb 2. člena ZPIZVZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. P-9875168 z dne 27. 10. 2005 in z dne 28. 2. 2006, ter za priznanje pokojnine na podlagi določb Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je bilo o zavrnitvi tožnikove zahteve za priznanje pokojnine na podlagi prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ že pravnomočno odločeno, je soglašalo, da tožnik tudi na podlagi četrtega odstavka navedenega člena ZPIZVZ do pokojnine pri toženi stranki ni upravičen, ne glede na sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v letu 2003. Ob ugotovitvi, da je tožnik po 18. 10. 1991 ostal v aktivni vojaški službi v takratni JLA, da mu je aktivna vojaška služba prenehala na podlagi razrešitve dne 31. 3. 1992 in da mu je bila od 1. 12. 1997 dalje priznana predčasna starostna pokojnina s strani Fonda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, je soglašalo, da do pokojnine po predpisih Republike Slovenije ni upravičen in da je kot slovenski državljan lahko upravičen le do dodatka k tuji pokojnini na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in v njej graja odločitev ter razloge izpodbijane sodbe skupaj s stališči Vrhovnega sodišča, že zavzetimi v zadevah, v katerih je sodišče zavračalo pravico do priznanja starostne pokojnine bivšim vojaškim zavarovancem, ki so po 18. 10. 1991 ostali v takratnem pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev v Beogradu in so se kasneje upokojili pri nosilcu tujega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Graja tudi ravnanje sodišča, ker ni zavzelo stališča do pritožbenega predloga za sprožitev spora pred Ustavnim sodiščem glede ustavnosti zakonske ureditve, ki naj ne bi priznavala pravic iz pokojninskega zavarovanja bivšim vojaškim zavarovancem, ki po 25. 10. 1991 niso bili udeleženi v umiku JLA iz Republike Slovenije in dejansko niso nadaljevali dela v JLA.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bila podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v reviziji ni določno opredelil. Zato z vidika tega revizijskega razloga sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ so državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. 10. 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. 10. 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobili pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92), torej po splošnih predpisih, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri toženi stranki.

10. Ob ugotovitvah, da tožnik v letu 1991 ni bil državljan Republike Slovenije, da mu do 18. 10. 1991 ni prenehalo zavarovanju pri takratnem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, da je bil razrešen aktivne vojaške službe v takratni JLA šele z 31. 3. 1992 in da se je v letu 1997 upokojil pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja z upoštevanjem celotne pokojninske dobe na podlagi zaposlitve v bivši JLA, sodišče soglaša, da ni pridobil pravice do pokojnine pri toženi stranki na podlagi gornjih določb ZPIZVZ. Glede na kasnejši sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ima tožnik, ob prejemanju pokojnine tujega nosilca zavarovanja, iz naslova zagotavljanja socialne varnosti slovenskim državljanom eventualno le pravico do dodatka k tuji pokojnini na podlagi določb ZZSV, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je določbe četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ ves čas razlagalo tako, da so pravico do pokojnine po teh določbah pri toženi stranki pridobili le tisti vojaški zavarovanci, ki po 18. 10. 1991 niso ostali v službi v nekdanji JLA in v zavarovanju pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V zvezi s tem se sodišče druge stopnje utemeljeno sklicuje na judikate, v katerih so zastopana navedena stališča. 12. Ker so bivši vojaški zavarovanci, ki so po 18. 10. 1991 ostali v službi v JLA (pa četudi le v formalnem smislu) in dejanski zavarovanci takrat že tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri le-tem kasneje tudi pridobili in uveljavili pravico do pokojnine, hkrati pa jim Republika Slovenija kot svojim državljanom, glede na morebiti neustrezno pokojnino še posebej zagotavlja socialno varnost na podlagi določb ZZSV, revizijsko sodišče soglaša, da ni videti razlogov za protiustavnost določb 2. člena ZPIZVZ. Zato sodišče druge stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovemu predlogu za uveljavljanje ustavne presoje teh določb. 13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.