Jedro

Tožnik, ki je bil zavarovanec nosilca vojaškega zavarovanja v tuji državi še po 18. 10. 1991, kjer je v letu 1997 pridobil tudi pravico do pokojnine, nima pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, čeprav je bil v letu 2004 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, temveč je ob izpolnjevanju pogojev upravičen do dodatka k tuji pokojnini na podlagi določb ZZSV.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. … z dne 28. 2. 2006 v zvezi z odločbo Območne enote … tožene stranke št. … z dne 27. 10. 2005 ter, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine po slovenski zakonodaji. Ugotovilo je, da sta omenjeni odločbi pravilni in zakoniti.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08 - ZPP) pritožil tožnik ter smiselno zahteval, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine po 4. odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami - ZPIZVZ) ugodi. Navaja, da je tožnik slovensko državljanstvo pridobil 31. 3. 2003 oz. z vročitvijo odločbe o sprejemu v državljanstvo 15. 4. 2003, vojaško pokojnino pa leta 1998. V letu 1998 ni mogel izčrpati izbirne pravice med tedaj dosegljivo vojaško pokojnino in pokojnino po slovenski zakonodaji, ki jo je lahko uveljavljal šele s pridobitvijo državljanstva v letu 2003. Sodišče bi moralo odločiti o njegovi pravici do upokojitve na podlagi slovenske zakonodaje, zlasti tudi na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, s čimer bo po izračunu višine in pogojev izplačila šele pridobil možnosti izbire med dvema pripadajočima pokojninama. Sodišče prve stopnje na tožnikovo zahtevo ni odgovorilo, ker pomeni bistveno kršitev pravil postopka in kršitev ustavne pravice do enakega sodnega varstva. Tožena stranka v odločbah neutemeljeno trdi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 4. in 5. odstavka 2. člena ZPIZVZ, ker naj ne bi izpolnjeval pogojev iz 1. člena. Trditev je protislovna, saj 4. odstavek 2. člena ZPIZVZ pomeni izjemo od splošnega namena zakona. Sodišče kot utemeljitev za zavrnitev zahteve navaja nove razloge, ki jih tožena stranka ni navajala in jih v odločbah ZPIZ ni bilo. Tako ni jasno, ali sodba zakonitost odločb ZPIZ potrjuje oz. ugotavlja njuno nezakonitost. Noben upravičenec po 4. odstavku 2. člena že po dikciji ne more izpolnjevati pogojev iz 1. člena ZPIZVZ. Nanaša se namreč na zavarovance, ki jim je 18. 10. 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Neutemeljeni razlogi prvostopenjske sodbe so, da tožnik do 18. 10. 1991 ni vložil zahteve za upokojitev. Dokaz, da je ta pogoj izpolnil so ugotovitve v pravnomočni odločbi prvostopenjskega sodišča št. Sp 76/93 z dne 20. 9. 1993, kjer je navedeno, da je sodišče ugotovilo, da je predlagatelj zahtevek za upokojitev vložil pred 18. 10. 1991 in do tega dne tudi izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine. Če bi sodišče štelo, da zahteva za upokojitev ni bila vložena pred 18. 10. 1991, ker je bilo s potrjeno prvostopenjsko sodbo drugače ugotovljeno, tožnik predlaga, da sodišče prekine postopek in po 156. členu Ustave RS začne pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti zakonske določbe o 18. oktobru 1991 kot datumu, do katerega se štejejo zahteve za upokojitev kot pravočasno vložene. Določba je očitno diskriminatorna do pripadnikov odhajajoče JLA, ki so zahtevo za upokojitev vložili med 18. in 25. oktobrom 1991. Ta datum kot mejnik ne bi bil arbitraren, če bi bil v zakonu določen prej, ko se je še mislilo da bo JLA do tega dne zapustila Slovenijo, dejansko pa je bil tega dne podpisan dogovor pristojnih organov, da se rok za umik prestavi na 23. oktober, umik iz Slovenije pa je bil nato končan šele 25. 10. 1991. Ni razumnega in stvarnega razloga, da bi zakon in prej vladni odlok razlikoval med zahtevami do 18. oktobra, kot pravočasnimi in zahtevami do 25. oktobra, kot prepoznimi. Vsi, ki so se odločili zapustiti JLA do njenega odhoda iz Slovenije, morajo biti po načelu enakosti glede možnosti upokojitve v enakem položaju. Do tega imajo pravico celo tisti, ki so zaradi čakanja na rešitev svojih zahtev za upokojitev, vloženih pred 18. 10. 1991, odšli z JLA iz Slovenije, zato bi bilo absurdno, če se to ne bi upoštevalo v tožnikovem primeru, ki je zaradi zavlačevanja vojaških oblasti z odločanjem o njegovi upokojitvi dne 24. 10. 1991, dan pred odhodom JLA iz Slovenije to zapustil in ostal v Sloveniji pri svoji družini. Naknadno priznanje pravice do pokojnine je dokaz, da je upokojitev zahteval že zdavnaj prej, kar so mu vojaške oblasti končno priznale.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge, zaradi katerih ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 1. členu, 4. alineji 1. odstavka 2. člena (v obrazložitvi je sicer pomotoma navedlo 4. odstavek 2. člena) in tudi ne po 4. odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami – ZPIZVZ). O tožnikovih zahtevkih za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po predpisih Republike Slovenije je bilo doslej trikrat pravnomočno odločeno, v vseh primerih so bile njegove zahteve zavrnjene. Nazadnje je bila s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1357/2004 z dne 14. 7. 2005 zavrnjena tožnikova zahteva, da se mu prizna status upravičenca po 4. alinei 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ. V sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 708/2005 so bili pojasnjeni razlogi, zaradi katerih je sodišče štelo, da so tožnikove navedbe o neustavnosti ureditve v omenjeni določbi ZPIZVZ, neutemeljene. Revizijo zoper omenjeno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 135/2007 z dne 6. 10. 2008 zavrnilo.

Socialno sodišče po 2. odstavku 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 - ZDSS-1) presoja odločitve in dejanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz sistema socialne varnosti. Socialni spor je po 1. odstavku 63. člena ZDSS-1 dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Iz izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke št. … z dne 28. 2. 2006 izhaja, da je tožnik zahteval priznanje pravice na podlagi trditev, da izpolnjuje pogoje po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ. Pritožba zato neutemeljeno navaja razloge, da bi bilo tožniku potrebno priznati pravice na podlagi 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, saj so bile njegove zahteve na tej podlagi pravnomočno zavrnjene.

Tožnik, po prepričanju sodišča druge stopnje, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 oz. po splošnih predpisih), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebil v zavarovanju pri toženi stranki. Ni sporno, da je tožnik z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 31. 3. 2003 od 15. 4. 2004 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. Tudi ni sporno, da je imel tožnik 18. oktobra 1991 v RS stalno prebivališče. Namen določbe 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ je, da se zagotovi pravica do pokojnine državljanom RS, ki 18. 10. 1991 niso izpolnili pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih ter jim zaradi razpada SRFJ in odhoda JLA iz Republike Slovenije ne bi bila zagotovljena socialna varnost. Tožnik v pritožbi navaja, pri tem se sklicuje na pravnomočno odločbo sodišča Združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji opr. št. Sp 76/93 z dne 20. 9. 1993, da je do 18. 10. 1991 izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine. Po tem datumu je imel status aktivne vojaške osebe in bil v službi v JLA do 31. 3. 1992, ko mu je z ukazom pristojnih vojaških oblasti prenehala aktivna vojaška služba. Ni zatrjeval in tudi ni dokazal, da mu je 18.10.1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih, kar je po omenjenem 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ temeljni pogoj za pridobitev pravic po splošnih predpisih.

Pritožba zmotno navaja, da sta si določbi 1. člena ZPIZVZ in 4. odstavka 2. člena v nasprotju. Temeljno načelo ZPIZVZ je, da se s tem zakonom urejajo oz. priznavajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci pridobili oz. so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Tožnik je bil zavarovanec nosilca vojaškega zavarovanja v tuji državi še po 18. 10. 1991. Republika Slovenija je s temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS/1, št. 1/91) s 25. 6. 1991 postala samostojna in neodvisna država. S sklepi skupščine Republike Slovenije, sprejetimi 10. julija 1991 in objavljenimi v Uradnem listu RS št. 5/91, je Republika Slovenija implementacijo ustavnih aktov o osamosvojitvi ustavila za 90 dni, sklep je bil objavljen 12. julija 1991, kar pomeni, da za Republiko Slovenijo po izteku odloga implementacije ustavnih aktov ni več obstajala obveznost zagotavljati socialno varnost tudi vojaških osebam, ki so bile še naprej zavarovane pri tujem nosilcu zavarovanja.

O tem, da osebam, ki jim z 18. oktobrom 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev, Republika Slovenija ni dolžna zagotoviti pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, se je že izreklo Vrhovno sodišče. V sodbi opr. št. VIII Ips 257/2007 je navedlo, da je tožena stranka na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja in so glede na določbe 1. odstavka 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 izpolnjevali pogoje za priznanje pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Zavarovanci takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA ali kasnejših oboroženih silah tujih držav in ostali zavarovanci po 18. 10. 1991 že tujega nosilca zavarovanja, kot je bilo to v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju. Tožnik je lahko, glede na upravičenost do pokojnine iz tujine in glede na dejstvo, da je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 96/02), upravičen le do dodatka k tuji pokojnini na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami - ZZSV), če za priznanje takšne pravica izpolnjuje pogoje. Enako odločitev je Vrhovno sodišče, ki po 109. členu Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/1994 s spremembami – ZS) skrbi za enotno sodno prakso, sprejelo v zvezi z vloženimi revizijami tudi v zadevah opr. št. VIII Ips 152/2007, VIII Ips 205/2007 in opr. št. VIII Ips 206/2007. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.