Jedro

Izvenzakonska skupnost lahko obstoji tudi v primeru, če eden partner občasno živi v skupnem gospodinjstvu s svojo hčerko na svojem domu.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo, da ima tožnica dedno pravico po zapustniku F. K., umrlemu 13. 2. 1993 v smislu čl. 10/2 Zakona o dedovanju. Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je dalo večji poudarek pričam tožnice kot pa toženke. Strelski hobi zapustnika je bil tako močan, da je zaradi tega prihajal v D. in predhodno pomagal graditi strelišče. Zapustnik je pri tem tudi občasno zahajal k tožnici. Če se je dlje zadržal na strelišču, ali na lovu, je pri tožnici tudi prespal in kaj pojedel, to pa je potem z delom odslužil. Sodišče je favoriziralo priče lovce in jih podrobno citiralo, priče toženke pa ni ocenilo tako podrobno. Izpovedba K. je pristranska. Sodišče neenakopravno ocenjuje izpovedbi sodelavcev zapustnika Ž. in U.. U. je bil neposredno nadrejen zapustniku. Neenakopravno je sodišče ocenilo tudi izpovedbi prič Ž. in H. in je favoriziralo Ž.. H. je povedal le o tistem, o čemer je prepričan, Ž. pa je govoril tudi o sklepanjih.Na eni strani naj bi drugi lovci in strelci vedeli za trdnost zveze med tožnico in zapustnikom, le H. kot prijatelj pa naj ne bi nič vedel o zapustniku. Tožničine priče so vedele največ povedati o lovskih in strelskih aktivnostih v D., zelo malo pa o osebnih stikih s tožnico. Ob skrbni oceni prič U, H., M., S., K., D. in S, bi sodišče lahko ocenilo, da zapustnik s tožnico ni bil v takšni zvezi, ki je podobna zakonski. Nekatere priče so bile začudene, ko so na pogrebu videle tožnico, saj zanjo niso vedele. S. je bila prepričana, da ima žensko iz Ž.. M. je zapustnik dejal, da mu brez žene nič ne manjka, saj hči skrbi za njega, če pa žensko nuca, jo pa dobi. Vse navedene priče iz D.v. je sodišče neustrezno ocenilo. Zapustnik je imel premalo časa, da bi bil v izvenzakonski skupnosti s tožnico. Obstoj izvenzakonske skupnosti je dvomljiv, ker je sodišče ugotovilo bivanje v D. in v D. v., poleg tega pa intenzivno udejstvovanje pri lovcih in strelcih. Poleg tega je zapustnik imel razmerje še z dvema ženskama. Vse to govori le o prijateljskem odnosu do tožnice in ne o izvenzakonski skupnosti. Pomembna je izpovedba Ž., da zapustnik ni bil družinski človek, da ga nikoli ni bilo doma in je bil veliko s prijatelji. Glede hranilnih knjižic in stalnega bivališča razlogi niso sprejemljivi. Celo član L. d. Ž. je zapustnik ostal, le streljati je hodil v D.. Zapustnik ni stal ob strani tožnici, saj je zbolela pred njegovo smrtjo. Tožnica je doživela socialni zlom, razloge pa je skušala prevaliti na smrt zapustnika. Po izpovedbi tožnice so iniciativo za govor dali strelci in ne krajani D.. Sodišče je običajno prijateljstvo povzdignilo v izvenzakonsko skupnost. Predlga spremembo sodbe ali razveljavitev in sojenje pred drugim sodnikom. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje po čl. 10/2 Zakona o dedovanju, saj sta tožnica in zapustnik F. K. živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, le zakonske zveze nista sklenila, niso pa bili zatrjevani razlogi za njeno eventualno neveljavnost. Sodišče je pravilno rešilo ključno vprašanje v tej pravdi, torej ali je zapustnik živel v življenjski skupnosti s tožnico v smislu zakonske zveze, ali pa je šlo le za prijateljstvo. Sodišče je moralo odločilna dejstva ugotoviti predvsem na osnovi več kot 40 izpovedb prič. Pri tem ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče favoriziralo priče, ki jih je predlagala tožnica, v primerjavi s pričami, ki jih je predlagala toženka. Tak očitek bi bil utemeljen v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je zapustnik živel samo pri tožnici v D., ne pa tudi pri toženki v D. v.. Toda sodišče je v sodbi na straneh 7, 8, 9 in 10 jasno ugotovilo, da verjame enim in drugim pričam in da je zapustnik občasno živel v skupnem gospodinjstvu tako pri toženki kot pri tožnici. Zato tudi ni pomembno, da so priče iz ene in druge strani v podrobnostih izpovedale različno o tem, kje je katera priča našla zapustnika in sicer, ali v D. v., ali v D.. Glede tega dejstva sta si najbolj nasprotujoči izpovedbi prič H. in Ž. (sodba stran 6). Vendar pa te nasprotujoče izpovedbe niso vplivale na dokončno dokazno oceno, da je zapustnik živel tako v D. v., kot tudi v D.. Zaradi takšne dokazne ocene, ki upošteva izpovedbe obeh skupin prič, so tudi nepomembna nekatera druga nasprotja, ki jih izpostavlja pritožnica. Popolnoma je jasno, da so priče iz D.v. lahko izpovedale le o bivanju zapustnika pri toženki, ne pa tudi o življenju zapustnika s tožnico. Sodišče je pravilno ocenilo, da je bilo bivanje zapustnika v D.v. povezano z obiski toženke kot hčerke in vnukinje. Sodišče je sprejelo izpovedbe o tem, da je zapustnik doma tudi prespal in da je tudi od doma hodil v službo. Vendar pa je bistveno to, da občasno življenje zapustnika doma v D.v., ni ovira za obstoj izvenzakonske skupnosti s tožnico v D.. Sodišče je namreč ugotovilo vse elemente dalj časa trajajoče življenjske skupnosti s tožnico. Ta skupnost je trajala okoli 13 let. Pričam, ki so to potrdile, ni mogoče odreči verodostojnosti, saj niti niso bili predlagani nasprotni dokazi o tem, da naj zapustnik ne bi živel tudi s tožnico v D.. Končno med strankami ni sporno, da je tožnica bila prisotna na pogrebu, da je na pogrebu govoril tudi predstavnik D.. Sodišče je tudi ocenilo, da se je zapustnik intenzivno ukvarjal s strelstvom v D. ravno zaradi tožnice, pri kateri je živel, saj drug tehten razlog ni bil ugotovljen. Če zapustnik ne bi živel s tožnico, bi se športno udejstvoval na območju Ž., kjer je bil tudi včlanjen v lovsko družino. Življenjsko skupnost s tožnico sta potrdila tudi njena otroka Š. B. in T., ki sta govorila o dobrem razumevanju z zapustnikom. Kar zadeva skupno kritje stroškov gospodinjstva je sodišče ugotovilo podobno situacijo pri toženki in tožnici. Za oba primera velja, da zapustnik ni imel toliko sredstev, da bi dajal redne prispevke, ampak je sorazmerno prispeval. Sodišče pa je ugotovilo, da je zapustnik sodeloval deloma tudi pri vodenju tožničinega gospodarstva, saj je naprimer sodeloval pri pridelovanju krompirja, priskrbel določene prevoze, dimil meso, šrotal koruzo itd. Značilna je izpovedba I. K., da so domačini zapustnika imenovali "T. F.", torej so ga poimenovali z domačim imenom tožničine domačije. Vse te okoliščine kažejo, da je tudi okolica štela tožnico in zapustnika za trajna partnerja, čeprav se ni točno vedelo, ali sta poročena. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno, da občasni stiki z drugimi ženskami niso tako pomembni, da bi vplivali na obstoj izvenzakonske skupnosti. Pravilna je ocena, da je šlo za občasne stike na nivoju prijateljstva, ki niso imeli vpliva na obstoj življenjske skupnosti s tožnico. Sodišče je pravilno ocenilo tudi zdravljenje tožnice pri psihiatru. Tožnica se je res začela zdraviti pred smrtjo zapustnika, toda psihiater je ugotovil, da jo je smrt močno prizadela in se je od takrat dalje zdravstveno stanje poslabšalo. Za takšno ugotovitev zdravnika ni nasprotnih dokazov, ugotovitev pa kaže na navezanost tožnice na zapustnika. Končno ni bilo nasprotnih dokazov o tem, da je življenjska skupnost trajala cca 13 let. Na osnovi vseh navedenih dokazov se pritožbeno sodišče strinja z vsemi elementi izvenzakonske skupnosti, ki jih je sodišče ugotovilo v strnjeni obliki na strani 13 izpodbijane sodbe. Ostale pritožbene navedbe niso pomembne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za pravilno uporabo materialnega prava, saj je odgovor na te navedbe že zajet v razlogih o tem, da je prvostopna dokazna ocena v celoti pravilna. Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške glede na zvrnitev pritožbe.