Jedro

V tej pravdni zadevi so odločilne dejanske ugotovitve o skupnem bivanju tožnice in F.K. v obdobju 13 let, o skupnem gospodinjstvu, ekonomski odvisnosti, medsebojni pomoči in o vsebini njunega notranjega razmerja, ki se je tudi navzven v razmerju do okolice izražalo kot skupnost moža in žene. Ob takih dejanskih ugotovitvah revizijsko sodišče pritrjuje presoji obeh sodišč, da sta toženec in F. K. živela v izvenzakonski skupnosti, zaradi česar tožnici gre dedna pravica po 2. odstavka 10. člena ZD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da ima tožnica dedno pravico po zapustniku F. K., umrlem 13.02.1993, v smislu drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju (U. l. SRS, št. 15/76, 23/78; v nadaljevanju ZD). Sodišče druge stopnje je tokrat toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako ugoditev reviziji, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ali tudi prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču druge ali sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po povzemanju elementov, ki morajo biti izkazani za obstoj izvenzakonske skupnosti, toženka zatrjuje, da sta sodišči ugotovljeno dejansko stanje napačno subsumirali pod pravno normo. Med tožnico in zapustnikom je šlo le za prijateljski odnos, saj ugotovljeni elementi niso bili na takšni stopnji, da bi bili vsak posebej in vsi skupaj podlaga za pravni zaključek o obstoju izvenzakonske skupnosti. V nadaljevanju revizija obrazlaga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ki jih očita sodišču druge stopnje. Njegovi razlogi ob potrditvi dokazne ocene sodišča prve stopnje so izredno skopi, pavšalni in nezadostni. Ugotovitev o zapustnikovem bivanju "tu in tam", torej v Do. in Dr., niso zadostna podlaga za ugotovitev o skupnem bivanju. Zato bi se sodišče druge stopnje moralo ukvarjati tudi z izpovedmi prič o zapustnikovem ukvarjanju s strelstvom, lovstvom in o stikih z drugimi ženskami. Revizija se sprašuje, ali je ob tako močnem angažmaju zapustnika sploh lahko podan element skupnega bivanja. Sodišče druge stopnje ni obrazložilo, ali je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje o tožničini udeležbi na pogrebu in govoru predstavnika Krajevne skupnosti Do., kar sicer ni bilo sporno. Lovstvo in strelstvo sta dve različni vrsti športa in zato ni jasno, od kod sodišču druge stopnje razlogi, da bi se zapustnik sicer športno udejstvoval v Ž., kjer je bil včlanjen v lovsko družino, če ne bi živel pri tožnici v Do. Tudi razlogi sodišča druge stopnje o skupnem gospodinjstvu in gospodarski soodvisnosti so zelo pavšalni. Revizija v nasprotju s sodiščem druge stopnje meni, da so stiki zapustnika z drugimi ženskami tako pomembni, da so lahko vplivali na obstoj izvenzakonske skupnosti. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene očitke v zvezi s pričo Ž. Njegovi razlogi o močni čustveni prizadetosti tožnice zaradi smrti F. K. so nejasni ob dejstvu, da se je začela tožnica že prej zdraviti pri nevropsihiatru.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (U. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Na podlagi drugega odstavka 10. člena ZD kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Enako zakonsko opredelitev izvenzakonske skupnosti vsebuje prvi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (U. l. SRS, št. 14/89 p.b. - U. l. RS, št. 60/99). Vsebina take dalj časa trajajoče življenjske skupnosti mora biti enaka vsebini zakonske skupnosti, zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot so skupno bivanje, skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost, trajati pa mora relativno daljši čas in vse do zapustnikove smrti. Povzeti elementi izvenzakonske skupnosti so sicer pretežno pravne narave, pravilno pa jih je mogoče upoštevati le ob obstoju ustreznih dejanskih okoliščin. Zato je v tovrstvnih sporih primarno vprašanje, ali ugotovljene dejanske okoliščine zadostujejo za materialnopravno presojo o obstoju oziroma neobstoju izvenzakonske skupnosti. Primarna je torej predvsem dejanska presoja. Prav to presojo pa skuša izpodbiti revizija, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi so odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je v celoti potrdilo sodišče druge stopnje, da sta tožnica in F. K. skupaj živela od jeseni 1979 do njegove smrti v februarju 1993, torej dobrih trinajst let. Čeprav se je F. K. pogosto oglašal na svojem prejšnjem domu v Dr. pri hčerki, da bi ji pomagal, in tam tudi večkrat prespal, pa je bilo njegovo bivanje v Do. pri tožnici tako redno, da je pravilen zaključek o njunem skupnem bivanju. Za svojega krajana so ga šteli tudi krajani Do., zato je njihov predstavnik govoril na pogrebu v Ž. Imenovali so ga T. F., torej po imenu tožničine domačije. Vsi so v njunem razmerju videli skupnost moža in žene, nekateri niti niso vedeli, da nista poročena. Skupno gospodinjstvo s tožnico je dokazano, prav tako ekonomska odvisnost, njegova pomoč pri obnovi hiše po požaru, pomoč pri delu okoli hiše itd.. Tudi vsebina njunega notranjega razmerja je bila enaki tisti iz zakonske skupnosti, izkazani sta medsebojna čustvena navezanost in nudenje pomoči in opore.

Ob takih dejanskih ugotovitvah revizijsko sodišče pritrjuje (delno materialnopravni) presoji obeh sodišč, da sta tožnica in F. K. živela v izvenzakonski skupnosti, zaradi česar tožnici gre dedna pravica po drugem odstavku 10. člena ZD. Obe sodišči sta materialnopravno pravilno odgovorili na toženkine ugovore, ki jih toženka ponavlja še v reviziji, da občasni stiki oziroma razmerje z drugo žensko niso bili tako pomembni, da bi vplivali na obstoj izvenzakonske skupnosti, ki je dejansko obstajala vse do smrti F. K. Materialnopravno pravilen je tudi odgovor obeh sodišč, da njegovo intenzivno ukvarjanje z lovom in strelstvom (strelišče je tako bilo ob tožničini hiši) ne vpliva na vprašanje skupnega bivanja s tožnico.

Revizijsko sodišče je ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Ni pa prišlo niti do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev, ki so podrobneje povzete v začetku te odločbe. Iz tega povzetka izhaja, da toženka z njimi izpodbija popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 ni dovoljeno. Taki so na primer očitki sodišču druge stopnje o preskopih, nezadostnih in pavšalnih razlogih njegove sodbe v zvezi z zapustnikovim bivanjem v Do. in v Dr. Kadar sodišče druge stopnje potrjuje dokazno oceno sodišča prve stopnje, mu ni treba ponoviti vseh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, saj zadostujejo le glavni poudarki in eventualni dodatni razlogi. V tem okviru so tudi v obravnavani zadevi razlogi sodišča druge stopnje dovolj jasni. Poleg glavnih poudarkov iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje navedlo kot potrditev dokazne ocene o skupnem bivanju še dodaten logičen razlog, da bi se zapustnik ukvarjal s strelstvom v Ž., če ne bi živel v Do. To toženka v reviziji izpodbija, s tem pa nedovoljeno izpodbija dejanske okoliščine o tem, kje je F. K. živel. Revizija sama pravilno ugotavlja, da okoliščini o tožničini udeležbi na pogrebu in o govoru predstavnika Krajevne skupnosti Do. nista bili sporni. Zato je neutemeljen njen očitek sodišču druge stopnje, da naj ne bi navedlo, ali je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje o teh okoliščinah, saj se nespornih dejstev ne dokazuje. Neutemeljen je očitek o nejasnosti razlogov glede tožničine čustvene prizadetosti zaradi smrti F. K. Razlogi o dalj časa trajajočem poslabšanju zdravstvenega stanja, ki ga je povzročila K. smrt, so jasni in temelje na pravilnem povzetku poročila lečečega nevropsihiatra, pri katerem se je tožnica pred K. smrtjo zglasila le enkrat. Končno je neutemeljen tudi očitek sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na pritožbene trditve v zvezi z izpovedjo priče Ž. Odgovor je zajet v materialnopravni oceni sodišča druge stopnje o vplivu stikov z drugo žensko na obstoj izvenzakonske skupnosti. Revizijsko nestrinjanje s tako oceno je materialnopravno zmotno iz že prej pojasnjenih razlogov.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.