Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja zastaranja odškodninskih terjatev za posamezne oblike škode, ki so posledica različnih poškodb, izvirajočih iz istega škodnega dogodka.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja zastaranja odškodninskih terjatev za posamezne oblike škode, ki so posledica različnih poškodb, izvirajočih iz istega škodnega dogodka.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženih strank zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi delovne nesreče. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko v celoti zavrnilo, delno pa mu je ugodilo zoper drugo toženo stranko, in sicer glede nepremoženjske škode zaradi okvare vratne hrbtenice v znesku 8.913,54 EUR in glede premoženjske škode za stroške zdravljenja v znesku 834,59 EUR ter za izgubo na zaslužku v znesku 824,34 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik in druga tožena stranka sama krijeta svoje stroške postopka. Med drugim je pojasnilo, da je v vzročni zvezi z nezgodo le škoda zaradi zvina hrbtenice, zahtevku iz tega naslova pa se je prva tožena stranka uspešno zoperstavila z ugovorom zastaranja. Sodišče druge stopnje je po pritožbah tožnika in druge tožene stranke razveljavilo stroškovni in zavrnilni del prvostopenjske sodbe (z izjemo zahtevka iz naslova tuje pomoči), glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa tudi njen obsodilni del. Poleg tega je spremenilo tek zakonskih zamudnih obresti, sicer pa je pritožbi zavrnilo in preostali izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdilo.

2. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje vzročno zvezo ugotovilo tudi glede škode zaradi okvare očesa. Zdravljenje te poškodbe se je zaključilo kasneje, zato ugovor zastaranja prve tožene stranke v tem obsegu (drugače kot za škodo, povezano z zvinom vratne hrbtenice) ni utemeljen. Sodišče je toženima strankama naložilo, naj tožniku nerazdelno plačata nepremoženjsko škodo zaradi okvare očesa v znesku 2.889,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugo toženo stranko pa je zavezalo še k plačilu nepremoženjske škode zaradi okvare vratne hrbtenice v znesku 4.500,00 EUR. Tožbeni zahtevek je v ostalem delu zavrnilo in odločilo tudi o stroških postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo. Razveljavilo je zavrnilni del prvostopenjske sodbe glede zahtevkov zoper prvo toženo stranko za premoženjsko škodo v znesku 834,59 EUR in 824,34 EUR, glede zahtevka zoper obe toženi stranki za plačilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu v zvezi s poškodbo vratne hrbtenice, pa tudi stroškovni del odločitve, ki se nanaša na obe toženi stranki. Prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe očesa je zvišalo (za strah je prisodilo dodatnih 625,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa še 5.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), sicer pa je pritožbo zavrnilo in preostali izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, predlog pa utemeljuje z odstopom izpodbijane odločitve od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Stroškov ne priglaša. Opozarja na nerazumljivost izpodbijane sodbe, iz katere ni razvidno, kolikšna je prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in katera od toženih strank jo je dolžna plačati. Nerazumljiva se mu zdi zlasti razmejitev omenjenih duševnih bolečin na tiste, ki jih trpi zaradi zvina vratne hrbtenice (4.500,00 EUR, kar mora plačati druga tožena stranka), in tistih, ki so posledica okvare očesa (4.100,00 EUR, zvišano na 9.100,00 EUR, prva in druga tožena stranka pa morata iz naslova vse nematerialne škode zaradi okvare vida plačati le 2.889,23 EUR). V navedenem predlagatelj vidi tudi nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi. Kot posebej problematično ocenjuje ločeno obravnavanje zastaralnega roka za škodo, ki izvira iz poškodbe vratne hrbtenice na eni in iz poškodbe očesa na drugi strani. Meni, da je takšno stališče nižjih sodišč v nasprotju z zakonom (200., 203. in 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) in s sodno prakso (sklepi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 834/93 z dne 5. 5. 1993, II Ips 32/2002 z dne 11. 12. 2002 in II Ips 942/2007 z dne 12. 11. 2009). Da je obseg škode znan, se mora namreč stabilizirati stanje oškodovanca in ne le posamezna poškodba. Nadalje ga moti višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in ugotovitev, da zaradi poškodb očesa ni trpel nikakršnih telesnih bolečin (le nevšečnosti), njegovi glavoboli pa niso posledica škodnega dogodka. Pritožbenemu sodišču v zvezi s tem očita protispisnost razlogov, da tožnik v izpovedi ni potrdil nelagodnosti, ki po mnenju izvedenca spremljajo okvaro vida, in še, da je pri ocenjevanju vzročne zveze med poškodbo in konkretnim obsegom škode napačno razmejilo vzroke, kot je to značilno za presojo deljene odgovornosti (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 387/2007 z dne 16. 12. 2009).

4. Predlog je utemeljen v obsegu, kot izhaja iz izreka sklepa.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podani glede pravnega vprašanja zastaranja odškodninskih terjatev za posamezne oblike škode, ki so posledica različnih poškodb, izvirajočih iz istega škodnega dogodka, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367c. člena ZPP).