Jedro

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem, da v spornem primeru ni bilo razloga za ločeno obravnavanje začetka teka zastaralnega roka in sicer posebej za poškodbo vratne hrbtenice in posebej za poškodbo očesa. Gre za popolnoma različno vrsto poškodb z samostojnim potekom in zaključkom zdravljenja in zato zaključek zdravljenja hrbtenice ni mogoče niti pravno vezati na zaključek zdravljenja očesa. Dejansko je tudi mogoče in zato potrebno ločeno ocenjevati nastali strah zaradi ene in druge poškodbe kot tudi telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter seveda duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, torej za vse oblike uveljavljene škode.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje - in sicer glede zavrnitve tožbenih zahtevkov zoper prvotoženo stranko za zneska premoženjske škode - 834,59 EUR in 824,34 EUR ter zavrnitve tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine zoper obe toženi stranki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in strahu v zvezi s poškodbo vratne hrbtenice ter glede stroškov postopka, kolikor se nanaša stroškovna odločitev na obe toženi stranki, ter se nadalje ugodi pritožbi tudi kolikor se zavrnilni del nanaša na obe toženi stranki in sicer tako, da se spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se zvišata odškodnini zaradi poškodbe očesa: za strah za 625,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 5.000,00 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi za čas od 24.6.2002 do 27.6.2003 v višini obrestne mere zamudnih obresti zmanjšane za TOM, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po zakonski obrestni meri zamudnih obresti.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zoper obe toženi stranki v višini 2.889,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 24.6.2002 do 27.6.2003 v višini obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za TOM, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po zakonski obrestni meri zamudnih obresti. Nadalje je odločilo, da je drugotožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 24.6.2002 do 27.6.2003 v višini obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za TOM, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po zakonski obrestni meri zamudnih obresti. V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne. Prvo in drugotoženi stranki je naložilo, da nerazdelno plačata tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.911,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje. Drugotoženi stranki pa je še naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.581,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe, tako, da se tožbenim zahtevkom zoper obe toženi stranki v celoti ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe. Poudarja, da ne glede na to, da je bilo zdravljenje poškodb tudi po ugotovitvi sodišča zaključeno šele 14.3.2000 in da je bil šele tedaj znan obseg škode, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka in da do vložitve tožbe, to je do dne 24.6.2002, ni preteklo več kot tri leta in tudi ne več kot 5 let od škodnega dogodka, pa je sodišče vseeno odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo stranko Z. T., v tistem delu, ki se nanaša na zdravljenje poškodb hrbtenice zastaran in da ni zastaran le v tistem delu, ki se nanaša na poškodbo očesa. Takšna odločitev nima podlage v 376. členu ZOR. Škoda je dejansko nastala, ko je bilo zaključeno zdravljenje vseh poškodb, ki jih je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku in ko so se posledice ustalile. Protispisno je nadalje ugotovljeno, da je bilo v tem delu pravnomočno razsojeno. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1729/2008 je namreč sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper sodbo prvostopnega sodišča in sicer tako, da je razveljavilo celotno prvostopno sodbo, ki je bila za tožečo stranko zavrnilna, razen v tistem delu, ki se nanaša na stroške tuje pomoči. Torej tudi v delu, ki se nanaša na odgovornost prvotožene stranke za pretrpljeno škodo tožnika zaradi poškodbe vratne hrbtenice. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 362. člena ZPP. Odškodnina je postala pravnomočna za 5.000,00 EUR za drugotoženo stranko. Prav tako je zmotna in protispisna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je sodba postala pravnomočna v delu dosojene odškodnine za stroške zdravljenja v znesku 834,59 EUR ter v znesku 824,34 EUR v odnosu na prvotoženo stranko. Tožeča stranka je nadalje že v tožbi in ob svojem zaslišanju nedvoumno izpovedala, da pred škodnim dogodkom ni trpela za glavoboli in da so se le ti pojavili po škodnem dogodku in zaradi poškodb, ki jih je tedaj utrpela. Da so glavoboli sestavni del in povsem običajni za poškodbo očesa, kot jo je utrpel tožnik, prav tako pa tudi vrtoglavice in slabosti, kot jih je zatrjeval tožnik že v tožbi in kot so tudi zabeležene tudi v zdravstveni dokumentaciji, predvsem zaradi pojava dvojnega vida, je potrdil tudi izvedenec okulistične stroke dr. K. G. v svojem mnenju in zaslišan na obravnavi. Da je tožnik šele po škodnem dogodku tožil za glavoboli, ki predhodno niso zavedeni v zdravstveni dokumentaciji, pa je razvidno tako iz njegove zdravstvene dokumentacije, kot tudi iz mnenj izvedencev nevrološke stroke, le da ti pripisujejo vzrok drugim razlogom in ne poškodbi očesa. Zakaj je sodišče ponovno sledilo izvedencu nevrološke stroke v tem delu, iz sodbe ni mogoče utemeljeno razbrati, saj pavšalna navedba sodišča, da so nevrologi večji specialisti za glavobole, ne predstavlja pravilne in primerne obrazložitve in dejansko tudi ni točna. Saj je Izvedenec okulistične stroke nedvomno strokovno bolj upravičen, da sodi o poškodbah očesa in da je nedvomno bolje seznanjen tudi s posledicami in bolečinami, ki jih takšne poškodbe zapuščajo, izvedenca nevrološke stroke sta zmotno ugotovila vzročno zvezo zato prisojena odškodnina iz tega naslova ne ustreza 200. in 203. členu ZOR. Pravična odškodnina bi bila 7.000,00 EUR. Prenizka je tudi odškodnina za strah. Zmotna in protispisna je ugotovitev sodišča, da je strah prenehal dne 14.3.2000 in da ni bil prisoten tudi v naprej in da tožnik še sedaj ni v strahu zaradi m orebitnega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Zdravljenje se je nadaljevalo tudi po 14.3.2000. Da je bil tožnikov strah utemeljen pa je nenazadnje razvidno tudi iz dejstva, da je bil ravno zaradi posledic, ki so vezane na poškodbo očesa tudi spoznan za invalida lil. kategorije. Tudi iz mnenja izvedenca okulistične stroke dr. G. K. izhaja, da obstajajo tudi objektivni razlogi za pretrpljeni strah tožnika, ki je tudi po mnenju izvedenca še vedno prisoten. Primerna odškodnina za ta strah bi bila 1.500,00 EUR. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi okvare vida, ne dosega ravni pravične odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik v pritožbi povzema. V tem delu so razlogi sodbe tudi sami s seboj v nasprotju. Razlogi sodišča bi namreč narekovali višjo prisojo odškodnine za trajne posledice za okvaro vida, kot za poškodbo vratne hrbtenice. Terja prisojo odškodnine iz tega naslova v višini 20.000,00 EUR. Odškodnina za celotno nematerialno škodo bi tako morala znašati 29.921,00 EUR. Glede na to, da se zavarovalna vsota ne valorizira, ni mogoče valorizirati niti posameznega dela zavarovalne vsote. Pravilna uporaba materialnega prava nalaga sodišču, da obema strankama naloži nerazdelno plačilo celotno nastalo materialno in nematerialno škodo in sicer do višine zavarovalne vsote, v presežku pa se odškodnina naloži v plačilo drugotoženi stranki. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo izgube na zaslužku. Ugotovitev, da tožnik ni dostavil dokazov glede dohodka, ki bi ga prejemal za obdobje po 31.7.1999 in sicer do 15.8.2000, je protispisna. Tožeča stranka je namreč v spis dostavila tudi odločbo o odmeri dohodnine za leto 2000, iz katere so razvidni vsi dohodki, ki jih je tožeča stranka prejela v tem časovnem obdobju, bodisi kot plačo oz. nadomestilo tekom bolniškega staleža, kot tudi druga nadomestila, ki jih je prejemal s strani ZPIZ. Tožeča stranka je bila neprekinjeno v bolniškem staležu in so njena nadomestila OD bila v vseh mesecih enaka, razlika med plačo, ki bi jo prejemal in nadomestilom plače pa povsem enaka tistim, kot je bila tudi v tistih mesecih bolniškega staleža do 31.7.1999. Pritispisna je tudi ugotovitev, da tožniku ne pripada pravica do povračila izgube na zaslužku za čas po 14.5.2000, ker ni dokazov, da je ta izguba v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in da ni dokazov, da brez svoje krivde v tem času zaposlitev ni dobil, kljub aktivnemu iskanju. Tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 13.12.2004 dostavila v spis potrdilo o uspešno končanem usposabljanju, iz katerega je nedvomno razvidno, da je tožnik uspešno opravil tečaj skupinovodje, na katerega je bil napoten s strani drugotožene stranke, ki dokazuje, da je bila ta z njegovim delom zadovoljna in ni imela namena z njim prekiniti delovnega razmerja. Dokazi potrjujejo vzročno zvezo med tožnikovo izgubo zaposlitve in škodnim dogodkom. Protispisno je navajanje, da bi tožnik moral dokazati aktivno iskanje zaposlitve, saj je v spis dostavil dokumentacijo, da se je njegovo zdravljenje nadaljevalo tudi po 14.5.2000, dostavil pa je tudi mnenja zdravniških komisij in odločbe ZRSZ z dne 8.8.2001, da ni bil delovno sposoben vse do 16.7.2001. Glede na to, da je s prvostopno sodbo prvotoženi stranki naloženo v plačilo tožniku nastale škode v znesku 2.889,23 EUR, tožeča stranka uveljavlja le še razliko do preostale zavarovalne vsote za 17.975,40 EUR z obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede stališča prvostopnega sodišča o pravnomočno razsojenih tožbenih zahtevkih Res je sicer sodišče prve stopnje očitno napačno ugotovilo, v kakšnem obsegu je bilo pravnomočno razsojeno. Pritožnik pravilno opozarja, da je bilo s sodbo pritožbenega sodišča II Cp 1729/2008 ugodeno pritožbi tožeče stranke v celoti, razen v zavrnilnem delu, ki se nanaša na škodo zaradi tuje pomoči (glej povsem jasen izrek omenjene pritožbene odločbe, pri čemer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sicer v om enjenih delih razveljavilo prvostopno sodbo brez potrebe oziroma očitno pomotno, kar je očitno zavedlo prvostopno sodišče, da v teh razveljavljenih delih ni navedlo razlogov, čeprav je sicer v izreku te dele tožbenih zahtevkov zavrnilo). Posledično se torej sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju ni opredelilo do tožbenih zahtevkov, kolikor se ti nanašajo na nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe vratne hrbtenice iz naslova strahu in telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem glede obeh toženih strank, razen torej glede že pravnomočno prisojenih 5.000,00 EUR glede drugotožene stranke (se pa je opredelilo glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v zvezi s poškodbo hrbtenice) in nadalje se tudi ni opredelilo glede tožbenih zahtevkov za odškodnino za škodo zaradi izgubljenega zaslužka do že s prejšnjo prvostopno sodbo zavrnjenih 824,34 EUR in stroške zdravljenja v zavrnilnem delu v zvezi s prvotoženo stranko (se pa je v ponovnem sojenju opredelilo do zahtevkov zaradi izgube na zaslužku zaradi nemožnosti za delo med zdravljenjem, ko je bil v celoti zavrnjen zahtevek nad že pravnomočno prisojenih 824,34 EUR, zoper drugotoženo stranko in ne tudi zoper prvotoženo stranko, kot zmotno zapiše sodišče v razlogih; slednji je ostal glede prvotožene stranke nepresojan torej do v izreku prvostopne sodbe tudi zavrnjenega zneska 824,34 EUR), kar pomeni, da izpodbijana sodba v tem delu žal nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti. V izreku izpodbijane prvostopne sodbe pa je sicer zavrnjen del, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe vratne hrbtenice zoper obe toženi stranki ter omenjeni del premoženjske škode zoper prvotoženo stranko, kar pomeni, da tudi ni pogojev za rešitev nastalega zapleta, na podlagi izdaje dopolnilne sodbe, pritožbeno sodišče pa ob odsotnosti kakršnihkoli razlogov o teh delih samostojnih tožbenih zahtevkov tudi ne sme odpraviti te pomanjkljivosti samo, ker bi s tem kršilo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe toženi stranki (načelo dvostopenjskega sojenja). Ob povedanem je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in je moralo pritožbeno sodišče v tem delu ugoditi pritožbi ter razveljaviti ta del sodbe in v tem delu vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).(1) V novem postopku bo moralo sodišče o tehdelih zahtevkov ponovno odločiti, prvenstveno pa se bo moralo najprej opredeliti do ugovora zastaranja glede vsakega zahtevka posebej.

Glede napačnega seštevka prisojene odškodnine Kar zadeva navedbo zneska 4.000,00 EUR pa gre za v izpodbijani sodbi dejansko za računsko pomoto pri seštevanju zneskov 3.500,00 EUR in 1.500,00 EUR iz naslova prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in strah v zvezi s poškodbo vratne hrbtenice v razlogih sodbe, ne pa tudi v izreku sodbe sodišča prve stopnje, kar bo lahko sodišče prve stopnje popravilo s sklepom o popravi pomote in zato v tem delu ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Glede odmer odškodnine iz vseh uveljavljanih škodnih postavk zaradi poškodbe očesa in posebej odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v zvezi s poškodbo vratne hrbtenice Pritožbeno sodišče pa sicer pritrjuje odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zaradi poškodbe očesa, ne pa tudi tovrstni odmeri iz naslova strahu in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Primerna pa je odmera slednje v zvezi s poškodbo vratne hrbtenice.

- glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zaradi poškodbe očesa V zvezi s pritožbenim očitkom, da tožeča stranka pred škodnim dogodkom ni trpela glavobolov, pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, ki se je naslonilo na izvid izvedenca nevrološke stroke dr. V., in pravilno zaključilo, da so izvedenci nevrološke stroke specialisti za oceno vzrokov glavobolov ter s temi glavoboli povezanimi slabostmi in vrtoglavicami. Zato upoštevanje mnenja izvedenca nevrologa, ki je glavobole tudi na podlagi presoje zdravstvene dokumentacije pripisal drugim vzrokom in ne poškodbi očesa, predstavlja pravilno ugotovitev tega strokovnega segmenta pravno odločilnih okoliščin v tem delu. Prepričljivost takšnega zaključka pa sloni tudi na izpovedbi tožnika, ki ni potrdil obstoja nelagodnosti, ki po mnenju izvedenca oftalmologa dr. K. lahko spremljajo okvaro vida (glej dokazno prepričljive ugotovitve prvostopnega sodišča na strani 8 sodbe). Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zaradi poškodbe očesa v višini 1.000,00 EUR predstavlja pravično odmero, izdelano ob ustreznem upoštevanju določbe 200, člena ZOR in ustaljene sodne prakse upoštevaje v izpodbijani sodbi ugotovljene vrsto, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (gre predvsem le za nelagodnosti opisane v izpodbijani sodbi in ne za telesne bolečine).

- glede strahu zaradi poškodbe očesa In glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi poškodbe očesa in poškodbe vratne hrbtenice V zvezi z odškodnino za strah v zvezi s poškodbo očesa se sicer pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi trditvami, da je bilo zdravljenje končano šele po 14.3.2000 in da je strah zaradi izzida zdravljenja trajal tudi po tem datumu, ko pa iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča jasno in prepričljivo izhaja, da je bilo navedenega dne končano zdravljenje in je tedaj tožnik izvedel za vse posledice poškodbe na očesu. Vendar pa odmera iz tega naslova, upoštevaje intenzivnost in trajanje strahu zaradi poškodbe očesa, kot sta ugotovljeni v izpodbijani sodbi, arekuje še za 621,00 EUR višji znesek iz tega naslova, torej skupaj 1.421,00 EUR, kolikor še zahteva pritožnik.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so zvezane s poškodbo vida, je prenizka. Ustrezna satisfakcija iz tega naslova znaša po oceni pritožbenega sodišča za 5.000,00 EUR več zaradi posledic okvare vida, skupaj torej 13.600,00 EUR tako upoštevaje omejitve zaradi poškodbe vratne hrbtenice kot predvsem zaradi poškodbe očesa, ki izkazujejo skupaj 25% omejitev življenjskih aktivnosti. Treba je upoštevati, da je tožnik mlad človek (ob poškodbi star le 35 let) in ne le da je prizadet pri vsakodnevnih aktivnostih in športnih oziroma rekreativnih aktivnostih, temveč predvsem pri opravljanju dela, za katerega se je usposobil. Zaradi poškodb ne more več opravljati svojega dela, ki je vezano na zmožnost globinskega vida in dela na višini, kar pomeni hudo omejitev in posledično hude duševne bolečine.

Tožeči stranki v tem delu zahtevek zoper prvotoženo stranko ni zastaran, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, saj je bilo zdravljenje očesa zaključeno šele 14.3.2000) tako pripada za navedena zneska višja odškodnina iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - zaradi poškodbe očesa, skupaj z zamudnimi obrestmi.

Ustrezna - ob upoštevanju meril in kriterijev iz 200. člena ZOR, pa je prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi poškodbe vratne hrbtenice v odmerjeni absolutni višini 4.500,00 EUR. V tem delu pritožnik substancirano ne izpodbija prvostopne odločitve, razen kolikor očita zavrnitev tožbenega zahtevka iz razloga zastaranja zoper prvotoženo stranko.

Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s pritožbenim stališčem, da v spornem primeru ni bilo razloga za ločeno obravnavanje začetka teka zastaralnega roka in sicer posebej za poškodbo vratne hrbtenice in posebej za poškodbo očesa. Gre za popolnoma različno vrsto poškodb z samostojnim potekom in zaključkom zdravljenja in zato zaključek zdravljenja hrbtenice ni mogoče niti pravno vezati na zaključek zdravljenja očesa. Dejansko je tudi mogoče in zato potrebno ločeno ocenjevati nastali strah zaradi ene in druge poškodbe kot tudi telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter seveda duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, torej za vse oblike uveljavljene škode. Enaka logika velja tako za nepremoženjsko škodo kot tudi za premoženjsko. Ob upoštevanju zaključka zdravljenja vratne hrbtenice - dne 6.9.1999, kar sicer priznava tudi pritožnik (glej v tej smeri tudi pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje), je do vložitve tožbe dne 24.6.2002 poteklo že več kot tri teta in je zato z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi poškodbe vratne hrbtenice v tem delu pravilno uporabljena določba 376. člena ZOR. Tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko, ki je ugovarjala zastaranje, je tako v zastaranem delu pravilno zavrnjen.

Zato je v tem delu pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tem delu v navedenem obsegu, v preostalem delu pa zavrnilo pritožbo in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in člen 358-tč. 5ZPP).

Glede valorizacije Pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo valorizirati zneska plačane odškodnine (akontacije) pa je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, po kateri se v primerih, ko se odškodnina odmerja po vrednostih oziroma cenah na dan izdaje prvostopne sodbe, terja enak pristop tudi pri ugotavljanju vrednosti plačane akontacije odškodnine, torej v valoriziranem znesku upoštevaje vrednost na dan izdaje sodbein zato pritožbena navedba, da se v tem času zavarovalna vsota ni valorizirala oziroma je ostala enaka, predstavlja pravno nepomembno okoliščino.(2) Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede odločitve o premoženjski škodi Ni protispisna odločitev v zvezi z zahtevkom zaradi izgube dohodka, ki bi ga tožnik prejemal od 31.7.1999 do 15.8.2000. Tudi po oceni pritožbenega sodišča Odločba o odmeri dohodnine za leto 2000 ni primeren dokaz za ugotovitev, koliko je znašala izguba pri dohodkih v neto znesku po posameznih mesecih od 1.1.2000 do 15.8.2000 in skupno v spornem obdobju (plače, nadomestila zaradi bolniškega staleža in nadomestila prejeta od Zavoda za zaposlovanje v tem obdobju), saj iz odločbe, ki izkazuje kumulativno dohodke za celotno leto 2000, dohodkov v navedenem delu leta 2000 ni mogoče razbrati. Pritožnik nadalje poudarja, da posebnih dokazov glede izgube na zaslužku v spis ni dostavil, brez listinskih dokazov podkrepljena trditev, da naj bi bila v vseh mesecih od 31.7.1999 do 31.12.1999 nadomestila osebnega dohodka zaradi bolniškega staleža enaka, pa dokazno neupoštevna.

Materialnopravno in dejansko pravilna pa je tudi zavrnilna odločitev glede izgube na zaslužku po 14.5.2000. Okoliščine, da je v času zaposlitve pri drugotoženi stranki tožnik opravil tečaj skupinovodje, na katerega je bil napoten s strani drugotožene stranke ter da je bila ta z njegovim delom zadovoljna in z njim ni imela namena prekiniti delovno razmerje, če ne bi bilo škodnega dogodka in če tožnik ne bi postal invalid III. kategorije, ne morejo omajati prvostopnih ugotovitev, da je bil tožnik pri drugotoženi stranki zaposlen za določen čas in da bi mu zato po preteku tega obdobja delovno razmerje prenehalo. Zatrjevane okoliščine so dokazno premalo zanesljive za zaključek, da tožniku kljub omejenem trajanju delovnega razmerja le to ne bi prenehalo tem več bi bilo podaljšano in tako ostajajo na hipotetični ravni. Materialno pravno je pravilna tudi ugotovitev prvostopnega sodišča v zvezi s porazdelitvijo dokaznega bremena v zvezi z okoliščino ali je tožnik iskal drugo zaposlitev. Iz njegovih navedb izhaja, da je ni iskal zaradi zdravljenja, ki naj bi se nadaljevalo vse do 16.7.2001, ko naj bi bil delovno nesposoben. Res sicer v tem času tožnik morda ni mogel iskati nove zaposlitve, vendar pa, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, ostaja nedokazano pravno odločilno dejstvo ali bi tudi v primeru, če ne bi prišlo do škodnega dogodka in bi tožniku prenehalo delovno razmerje sklenjeno za določen čas, tožnik lahko sklenil delovno razmerje pri istem aii drugem delodajalcu. Ali še drugače povedano - upoštevaje vse s strani tožnika ponujene dokaze ni dokazno dovolj zanesljivo izkazana vzročna zveza med škodnim dogodkom in nemožnostjo pridobitve nove zaposlitve. V navedenih delih izpodbijane sodbe ob povedanem tudi ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi prvostopnega sodišča so neprotislovni, v nobenem delu pa tudi ni kakšna od dokaznih listin povzeta v razloge v nasprotju z njeno vsebino, kot poskuša prikazati pritožnik v zvezi s temi pritožbenimi očitki. Prav tako obravnavani razlogi sodišča prve stopnje glede na pojasnjeno ne izkazujejo zmotno ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), razen v delu glede zneska 824,34 EUR, kolikor se tožbeni zahtevek nanaša na prvotoženo stranko, kjer je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje iz procesnih razlogov razveljaviti (glej gornje razloge).

(1)Torej glede za vrnitve tožbenih zahtevkov zoper prvotoženo stranko za zneska premoženjske škode - 834,59 EUR in 824,34 EUR ter zavrnitve tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine zoper obe toženi stranki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in strahu v zvezi s poškodbo vratne hrbtenice, razen pravnomočno prisojene odškodnine iz tega naslova do višine 5.000,00 EUR zoper drugo toženo stranko.

(2) Glej na primer odločbe VSRS: II Ips 216/2009, II Ips 704/2008, II Ips 561/2008 , II Ips 435/20 07; vse objavljene v elektronski bazi SOVS.