Jedro

V konkretnem primeru se izpodbija sklep, s katerim je bila zavržena prošnja za dodatni rok za izpolnitev obveznosti, pri čemer se drugostopenjski organ pri svoji odločitvi sklicuje na 3. odstavek 99. člena ZUP, ki določa, da se lahko rok, ki ga je določila uradna oseba, ki ga je mogoče podaljšati, podaljša na prošnjo prizadete osebe, ki jo mora ta vložiti pred iztekom roka, če so podani opravičeni razloga za podaljšanje. Tak sklep pa je po mnenju sodišča povsem procesne narave, zato glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1 ne more biti akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

S prvostopenjskim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da je tožnik dolžan denarno kazen v znesku 400 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom kmetijske inšpekcije Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Enote Ljubljana, št. 0611-338/2008-18 z dne 24. 4. 2009 o dovolitvi izvršbe, plačati v petnajstih dneh po vročitvi sklepa. Nadalje je bilo s tem sklepom odločeno, da če bo tožnik še naprej uporabljal kmetijsko zemljišče v nasprotju z naloženo obveznostjo, to je v nasprotju z njegovim namenom in ne bo odstranil nasipnega materiala in na delu zemljišča, kjer je bila deponija, poravnal in zatravil do 31. 8. 2009, bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 500 EUR. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bila tožniku s sklepom o dovolitvi izvršbe zagrožena kazen v znesku 400 EUR, če bo še naprej uporabljal kmetijsko zemljišče v nasprotju z njegovim namenom in do 31. 5. 2009 ne bo odstranil deponiranega nasipnega materiala, podaljška žerjava in zemljišča zatravil. Tožnik je preko pooblaščenke pisno obvestil kmetijsko inšpekcijo, da je predčasno izpolnil vse zahteve inšpekcijskega organa. Pri kontrolnem pregledu dne 1. 6. 2009 se je ugotovilo, da tožnik ni izvršil v celoti ukrepov odločbe. Na delu parcele, kjer je bilo izvršeno nasutje, zemljišče ni v celoti poravnano, niti ni zatravljeno. Za tem je tožnik dne 11. 6. 2009 vložil prošnjo za dodatni rok dveh mesecev za izpolnitev obveznosti. Na podlagi danih dejstev se je tožniku v skladu z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) izreka denarna kazen in zagrozi, da bo uporabljen prisilni ukrep, če v naknadno določenem roku ne bo ravnal po izvršljivi odločbi. Pri določitvi naknadnega roka je bila upoštevana tožnikova prošnja o dodatnem roku.

Zoper prvostopenjski sklep se je tožnik pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil, s tem da je prvostopenjskemu sklepu dodal novo, četrto točko izreka, ki se glasi: „4. Prošnja zavezanca za dodatni rok za izpolnitev obveznosti se zavrže.“ V obrazložitvi te odločbe drugostopenjski organ spremembo prvostopenjskega sklepa pojasnjuje s tem, da je tožnik zaprosil za dodatni rok za odstranitev nasipnega materiala, v postopku izvršbe pa je možen le odlog izvršbe, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti odlog dovoljen ali da je namesto začasne odločbe, ki naj bi se izvršila, izdana odločba o glavni zadevi, ki se razlikuje od začasne odločbe. Izjemoma se izvršba lahko odloži tudi na predlog zavezanca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Ker pa je tožnik zaprosil za dodatni rok in ni predlagal odloga izvršbe, je njegovo vlogo potrebno zavreči kot prepozno. Rok za prostovoljno izvršitev obveznosti, naložene z odločbo z dne 14. 2. 2008, se je iztekel dne 26. 6. 2008. Prošnja za podaljšanje roka, ki ga je določila uradna oseba, mora biti vložena pred potekom tega roka (3. odstavek 99. člena ZUP). Navedba organa prve stopnje z obrazložitvijo, da je pri določitvi naknadnega roka upošteval tožnikovo prošnjo o dodatnem roku, pomeni zgolj in samo to, da je prvostopenjski organ sledil tožniku, ko je ta navedel, da bo obveznost lahko izpolnil do 31. 8. 2009 in kot nov rok za izpolnitev obveznosti v smislu 2. odstavka 298. člena ZUP določil rok, kot ga je predlagal tožnik ter zagrozil z novo, višjo denarno kaznijo.

Tožnik v tožbi izpodbija le drugo točko drugostopenjskega akta ter četrto točko prvostopenjskega akta. Povzema vsebino obeh aktov in navaja, da je zaprosil za dodatni rok za odstranitev nasipnega materiala, ker gre za obsežno delo, ki ga ni mogoče izvesti v kratkem času in da je za to potreboval dodatni rok, to je približno dva meseca. Nerazumna je odločitev inšpekcijskega organa o kaznovanju tožnika in le-ta meni, da je inšpekcijski organ kršil zakon, saj je sicer upošteval njegovo prošnjo za podaljšanje roka, in sicer do 31. 8. 2009, hkrati pa ga je kaznoval, kot izhaja iz prve točke izreka sklepa prvostopenjskega organa. Tožnik je zato v pritožbi zoper prvostopenjski akt menil, da je izrek sklepa v nasprotju v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. Strinjal se je z dodatnim rokom organa, ni pa se strinjal s predhodnim kaznovanjem, saj ni mogoče kaznovati nekoga, dokler rok za izpolnitev obveznosti ne poteče. Grožnja z dodatnim kaznovanjem v višini 500 EUR je v celoti nezakonita, saj tožnik organu postavlja dvojno kaznovanje, torej skupno 900 EUR. Podredno se je tožnik pritožil tudi zaradi višine same kazni. V postopku tudi ni bilo navedeno, da je tožnik postopoma že izvršil svojo obveznost ter da postopoma odstranjuje nasipni material. Tožnik meni, da je drugostopenjska odločba nezakonito dodala četrto točko z vsebino, da se prošnja tožnika za dodatni rok za izpolnitev obveznosti zavrže. Tožnik se ne strinja s trditvijo drugostopenjske odločbe, da se je rok za prostovoljno izvršitev obveznosti iztekel dne 26. 6. 2008. Tožnik nikjer v spisovni dokumentaciji ni našel nobene odločitve, ki bi ustrezala temu datumu, zato ni razumljivo, kako je tožena stranka prišla do tega datuma. Postopek proti tožniku teče že od februarja 2008 dalje, v tem času je bilo s strani tožene stranke izdanih več aktov, tudi z ugodenimi prošnjami za podaljšanje roka za izpolnitev, bilo je več ogledov spornega zemljišča. Vsakič je dal inšpekcijski organ možnost tožniku, da poda svoje predloge in pripombe na zapisnik, kar je tožnik tudi storil in večkrat prosil za podaljšanje roka za izpolnitev svoje obveznosti in večkrat mu je inšpektorat podaljšanje roka tudi odobril. Zaradi tega niso resnične navedbe, da se mu je rok za izpolnitev obveznosti iztekel dne 26. 6. 2008. Tudi sama druga točka prvostopenjskega sklepa tožniku podaljšuje rok za izpolnitev njegove obveznosti do 31. 8. 2009. Torej je odločba drugostopenjskega organa v nasprotju z omenjenim datumom, torej 26. 6. 2008, ki sploh ne obstaja. Drugostopenjska odločba tudi navaja, da je prvostopenjski organ sicer sledil tožniku in mu določil nov rok za izpolnitev obveznosti, vendar pa naj to ne bi pomenilo, da je bilo tožniku odobreno podaljšanje roka. Tudi če se je tožena stranka zmotila v datumu 26. 6. 2008 in je mislila na drug datum za izpolnitev obveznosti, so vsa dosedanja dejanja inšpekcijskega organa tožniku dopuščala podaljševanje rokov za opravo njegove obveznosti, torej je moč šteti, da je kmetijski inšpekcijski organ dopuščal tožniku podaljševanje rokov s konkludentnimi dejanji. Torej ni mogoče šteti, da je zamudil kakršenkoli rok, kot to navaja tožena stranka. Tožnik predlaga, naj sodišče drugostopenjsko odločbo v drugi točki izreka ter sklep prvostopenjskega organa v četrti točki izreka odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožnik v tožbenem zahtevku izrecno izpodbija le četrto točko sklepa prvostopenjskega organa, ki jo je prvostopenjskemu sklepu dodal drugostopenjski organ z drugo točko izreka drugostopenjske odločbe. Ta točka se glasi, da se „prošnja zavezanca za dodatni rok za izpolnitev obveznosti zavrže“. Drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, dalje ZUS-1) določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V konkretnem primeru pa se ne izpodbija take vrste sklep, ampak se izpodbija sklep, s katerim je bila zavržena prošnja za dodatni rok za izpolnitev obveznosti, pri čemer se drugostopenjski organ pri svoji odločitvi sklicuje na 3. odstavek 99. člena ZUP, ki določa, da se lahko rok, ki ga je določila uradna oseba, ki ga je mogoče podaljšati, podaljša na prošnjo prizadete osebe, ki jo mora ta vložiti pred iztekom roka, če so podani opravičeni razloga za podaljšanje. Tak sklep pa je po mnenju sodišča povsem procesne narave, zato glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1 ne more biti akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Zaradi tega je sodišče tožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Glede na to, da je bila tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do vsebine tožbenih navedb ni opredeljevalo. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka, zato sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.