Jedro

Tožena stranka ne odgovarja za vsak vzrok, ki lahko povzroči škodo v njeni sferi. Čeprav se zgodi škodni dogodek na delovnem mestu, med delovnim časom ter med opravljanjem dela, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je med škodnim dejanjem in opustitvijo delodajalca podana pravno relevantna vzročna zveza. Naše pravo uporablja teorijo adekvatne vzročnosti. Po tej teoriji je pravno odločilen tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari, vzrok torej, ki običajno, praviloma, povzroči škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožnicam plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala s smrtjo moža oziroma očeta 8.2.1992. Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo tako, da je (ob upoštevanju 10% soodgovornosti pokojnega Z. Ž.) prisodilo mld. S. K. in mld. A. K. vsaki po 900.354,00 SIT, Z. K. pa 1,350.354,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je škoda nastala v zvezi z delom. Tožena stranka bi morala poskrbeti za nadzor nad uporabo parkirnega mesta dežurnega voznika.

Zoper sodbo sodišče prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo. Po mnenju tega sodišča do škode ni prišlo v zvezi z delom; toženi stranki ni mogoče očitati nedopustne opustitve niti malomarnosti; ravnanja povzročitelja škode ni bilo mogoče ne predvideti ne preprečiti.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je do škode prišlo med delom, ter da je dogodek treba opredeliti kot nesrečo pri delu. S. M. je dežurnemu Z. Ž. oteževal izpolnitev delovnih obveznosti. Tožena stranka je kriva, ker ni poskrbela za varnost pri delu, za katero je po zakonu dolžna skrbeti. Dejstvo, da ni konkretnega predpisa, ki bi ji nalagal nadzor nad uporabo parkirnega mesta, še ne pomeni, da ni odgovorna. Varnost pri delu in omogočanje nemotenega delovnega procesa "so osnovna pravila s področja delovnega prava". Tožena stranka v reviziji še prikaže svoje videnje dejanskega stanja in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), v tem postopku še nadalje uporablja, vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker tožeča stranka v reviziji uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z morebitnimi procesnimi kršitvami v postopku na drugi stopnji, kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa med postopkom ni bilo. Prav tako se ni ukvarjalo s točnostjo dejanskih ugotovitev, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavke 385. člena ZPP).

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan. Odločitev sodišča druge stopnje je materialnopravno pravilna.

Oba pravna temelja, tako tisti, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje (73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), kakor tisti, ki ga je uporabilo drugostopenjsko sodišče (170. člen ZOR v zvezi s prav tako prvim odstavkom 154. člena ZOR) bi morala ob pravilni materialnopravni presoji elementov odškodninske obveznosti pripeljati do enakega rezultata.

Za odločitev o odškodninski obveznosti tožene stranke po prvem odstavku 154. člena ZOR morajo biti podani vsi elementi, tj. škoda, odgovornost (krivda), vzročna zveza in nedopustno ravnanje. Če eden od teh elementov manjka, odgovornosti ni.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka ne odgovarja za vsak vzrok, ki lahko povzroči škodo v njeni sferi. Čeprav se zgodi škodni dogodek na delovnem mestu, med delovnim časom ter med opravljanjem dela, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je med škodnim dejanjem in opustitvijo delodajalca podana pravno relevantna vzročna zveza. Naše pravo uporablja teorijo adekvatne vzročnosti. Po tej teoriji je pravno odločilen tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari, vzrok torej, ki običajno, praviloma, povzroči škodo. Čeprav mora tožena stranka poskrbeti za nadzor nad uporabo parkirnega mesta za dežurnega voznika, in s tem omogočiti nemoteno delo dežurnemu vozniku, vzročna zveza med škodo, ki nastane zaradi ovir pri takšnem parkiranju, in to opustitvijo ni nujno podana.

Po ugotovitvah na prvi in drugi stopnji (ki niso več predmet revizijskega preizkusa), je bilo parkiranje, ki ga je izvajal pokojni Z. Ž., že uspešno končano, pa čeprav s predhodnim oviranjem s strani S. M. Pokojni je S. M. zmerjal in žalil potem, ko je odhajal v stavbo tožene stranke in prihajal iz nje s časopisi, ki jih je nalagal v že parkirano vozilo. Do škode torej ni prišlo med samim oviranim parkiranjem (lahko bi npr. prišlo do trka obeh vozil ali do morebitne fizične poškodbe med tem opravilom). Ko je bilo parkiranje končano, tudi ni bilo več nobene potrebe za ukrepanje tožene stranke. Ne sam prepir ne škodno dejanje (udarec z zračno tlačilko po glavi), zato nista bila več v pravno odločilni vzročni zvezi z očitano opustitvijo tožene stranke. Enako velja za uporabljeno sredstvo (zračna tlačilka s samim parkiranjem nima nobene zveze). Zato je treba šteti, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med opustitvijo tožene stranke in nastalo škodo. S takšno posledico tožena stranka kot delodajalec ni bila dolžna računati. Prepiri med delavci, odraslimi in zrelimi ljudmi, se v normalnih okoliščinah, ne glede na vzrok prepira, ne končajo tako. Morebitne neustrezne izbire delavca (S. M.) za delo, ki ga je opravljal, in s tem v zvezi nastale škode, pa tožeča stranka ni uveljavljala.

Ker torej manjka eden od elementov odškodninske obveznosti, to je pravno relevantna vzročna zveza, je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, ko je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Delno drugačni razlogi v sodbi sodišča druge stopnje na odločitev niso vplivali.

Revizijsko sodišče k revizijskim razlogom le še dodaja, da se sodba Sodišča združenega dela iz leta 1981, na katero se sklicujeta sodišče prve stopnje in tožeča stranka v reviziji, nanaša na drugačno dejansko stanje.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.