Jedro

Glede na to, da je bila tožničina pogodba o zaposlitvi ob vročitvi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 5. 2013 že odpovedana iz istega razloga z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 4. 2013, da je tožnica ob vročitvi druge odpovedi zoper prvo že sprožila sodni spor ter, da je takrat tudi že potekel s prvo odpovedjo določeni odpovedni rok, tožena stranka ni imela zakonske podlage za ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer, da tožnica ob podaji nove odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni bila odjavljena iz zavarovanja, čeprav je že potekel v prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi določeni odpovedni rok, vendar to ne pomeni, da je tožena stranka že odpovedano pogodbo o zaposlitvi, o čemer je pred sodiščem že tekel spor, lahko zakonito še enkrat odpovedala iz istega razloga.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka razveljavi v odločitvi, da je tožena stranka tožnici za čas od 17. 6. 2013 do vrnitve na delo dolžna izplačati plače, ki bi jih prejemala, če bi delala, zmanjšane za prejemke, prejete s strani Zavoda RS za zaposlovanje po odločbi ... z dne 2. 9. 2013 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 21. v mesecu za pretekli mesec, ter se tožba v tem delu zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (točka I izreka, nerazveljavljeni del točke II izreka ter točka IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 561,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2013 (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna delovno razmerje od 17. 6. 2013 dalje do vrnitve na delo in ji za ta čas izplača plače, kot bi jih prejemala, če bi delala (zmanjšane za prejemke, prejete s strani Zavoda RS za zaposlovanje), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 21. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več, tj. izplačilo polnih plač brez upoštevanja prejemkov s strani Zavoda RS za zaposlovanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.139,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 286. člena ZPP ter določbo 4. odstavka 286. člena ZPP, oboje v zvezi z določbo 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, saj mora tožnik najprej pravočasno in substancirano podati navedbe o zatrjevani nezakonitosti odpovedi, šele nato nastopi za toženo stranko obveznost dokazovanja odpovednega razloga v skladu z obrnjenim dokaznim bremenom. Pritožba se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 181/2013 z dne 26. 11. 2013. Tožnica do prvega naroka za glavno obravnavo ni navedla nobenih dejstev v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga. Šele po prvem naroku za glavno obravnavo je v vlogi z dne 28. 4. 2013 navedla, da odpoved izpodbija tudi zato, ker zanjo niso bili podani poslovni razlogi. Glede na navedeno tožena stranka ni bila dolžna dokazovati utemeljenosti odpovednega razloga, saj tožnica ni pravilno in pravočasno izpodbijala njegove utemeljenosti. Z odločitvijo o obveznosti plačila nadomestila plač za obdobje po 17. 6. 2013 je sodišče prve stopnje kršilo prepoved ponovnega odločanja o isti stvari. S pravnomočno sodbo I Pd 677/2013 z dne 5. 7. 2013 je bil zavrnjen tožničin zahtevek za plačilo nadomestila plač za obdobje od 17. 6. 2013 dalje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi izvedlo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in dopolnilno zaslišalo tožnico ter v soglasju s strankama prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine v spisu.

V tem sporu izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2013 je druga zaporedna odpoved iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici podana v relativno kratkem času po vrnitvi tožnice s starševskega dopusta. Prva odpoved ji je bila podana 10. 4. 2011, tožena stranka pa ji je po vročitvi tožbe, s katero je tožnica izpodbijala prvo odpoved, vročila novo odpoved, datirano s 13. 5. 2013. Tožnica je zoper to drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi sodno varstvo uveljavljala tako, da je dopolnila tožbo, s katero je sicer izpodbijala odpoved z dne 10. 4. 2013. Sodišče prve stopnje je sprejelo poseben sklep, da se sprememba tožbe ne dovoli. Revizijsko sodišče je v sklepu VIII Ips 32/2013 z dne 23. 4. 2013 utemeljeno opozorilo na siceršnjo nerazumljivost razlogov za takšno odločitev. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo, da zoper tak sklep ni dovoljena pritožba. Proti sklepu, da se sprememba tožbe ne dovoli je namreč dovoljena posebna pritožba na podlagi določbe 363. člena ZPP. Tožnica se zoper sklep o nedovolitvi spremembe tožbe ni pritožila, zato je bil glede druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2013 odprt nov spis, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Zaradi odločitve, da se sprememba tožbe ne dopusti, sodišče prve stopnje v sporu, ki je tekel o zakonitosti odpovedi z dne 10. 4. 2013, ni odločalo o obstoju delovnega razmerja za čas po 16. 6. 2013, ko je začela učinkovati druga odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v sodbi I Pd 677/2013 z dne 5. 7. 2013, s katero je odločilo o prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2013, zavzelo pravilno stališče, da bo o utemeljenosti tožničinih zahtevkov za čas po 16. 6. 2013 odločeno v drugem sporu, v katerem se bo odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2013. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje v sodbi I Pd 677/2013 iz povsem nerazumljivih razlogov zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo nadomestil plač za čas po 17. 6. 2013. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da tožnica v tožbi in potem vse do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni navedla nobenih dejstev, s katerimi bi utemeljevala, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni podan v odpovedi zatrjevani poslovni razlog. Zaradi navedenega je v resnici neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, ni dokazala obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR-1 je dokazno breme sicer res na strani delodajalca, ki poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa pritožba utemeljeno opozarja na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe VIII Ips 181/2013 z dne 26. 11. 2013. V njej je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da mora tožnik tudi v delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravočasno navesti pravotvorna dejstva, s katerimi zatrjuje nezakonitost odpovedi ter, da sodišče opravi presojo zakonitosti odpovedi le v okviru pravočasno navedenih in dokazanih dejstev. Določba o dokaznem bremenu v sporih o odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa le obrnjeno dokazno, ne pa tudi trditveno breme.

Tožnica je v tožbi in nato vse do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo nezakonitost dne 13. 5. 2013 podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljevala zgolj s tem, da je bila pogodba o zaposlitvi iz tega razloga že odpovedana 10. 4. 2013 in da je zato nova odpoved brez pravnega učinka in ravno tako nezakonita. Tožnica zatrjuje, da ni možno izdati odpovedi „v primeru pred tem že izdane takratne veljavne odpovedi“. Glede na takšen način pravdanja tožnice toženi stranki ni možno očitati, da ni navajala dejstev in predlagala dokazov glede obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožnica niti ni zatrjevala, da poslovni razlog ne bi obstajal. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonita ravno iz razloga, ki ga je tožnica uveljavljala že v tožbi in nato na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je tožnici 10. 4. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s 30 dnevnim odpovednim rokom, ki je začel teči naslednjega dne po vročitvi odpovedi. Tožnica je zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2013 le 9 dni kasneje, to je 19. 4. 2013, zahtevala sodno varstvo, tožena stranka pa je po prejemu tožbe tožnici podala novo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, datirano z 13. 5. 2013. Ta druga odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet tega spora, je podana iz istega razloga, kot prva. Ne gre le za to, da sta obe odpovedi podani iz poslovnega razloga, temveč so v obeh navedeni tudi povsem identični dejanski razlogi. Tako je v obeh odpovedih navedeno, da se je tožena stranka, kot projektansko podjetje, znašla v težkem položaju zaradi svetovne gospodarske krize in predvsem zaradi kriznih razmer v Sloveniji na gradbenem področju, kjer so v letih krize odpustili že 32.000 delavcev zaposlenih v gradbeništvu; da toženi stranki projektantska naročila vztrajno upadajo od leta 2010; da novih večjih naročil ni bilo niti v letih 2011 in 2012; da toženi stranki tudi za leto 2013 ni uspelo zagotoviti novih naročil ter, da je zato prenehala potreba po delu, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2013 se od prejšnje odpovedi razlikuje le po tem, da je v njej navedeno tudi, da je tožena stranka že v letu 2010 odpustila dva projektanta, da so tožnico zadržali v delovnem razmerju predvsem zato, ker je v reproduktivni dobi, da se je obseg dela iz naslova projektiranja zmanjšal za 70 % ter, da se letno povečuje izguba iz dejavnosti projektiranja. Navedeno predstavlja le bolj podrobno opredelitev dejanskih razlogov, ki so navedeni že v prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Osrednje vprašanje v tem sporu je, ali lahko delodajalec iz istih razlogov še enkrat odpove že odpovedano pogodbo o zaposlitvi, potem ko je bila prva odpoved delavcu že vročena in je ta zoper odpoved sprožil sodni spor. Vrhovno sodišča je v sodbi VIII Ips 242/2006 z dne 5. 12. 2006 zavzelo stališče, da je delodajalec vezan na enostransko podano odpoved, zato lahko stranki le sporazumno odstranita učinke enostranske odpovedi. Podobno je tudi stališče v sodbi VIII Ips 38/2007 z dne 2. 10. 2007 o tem, da pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi veže obe pogodbeni stranki in da tudi nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi velja, dokler njene nezakonitosti ne ugotovi sodišče v ustreznem postopku. Glede na to, da je bila tožničina pogodba o zaposlitvi ob vročitvi izpodbijane redne odpovedi z dne 13. 5. 2013 že odpovedana iz istega razloga z odpovedjo z dne 10. 4. 2013, da je tožnica ob vročitvi druge odpovedi zoper prvo že sprožila sodni spor ter, da je takrat tudi že potekel s prvo odpovedjo določeni odpovedni rok, tožena stranka ni imela zakonske podlage za ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je po prejemu tožbe, s katero je tožnica izpodbijala prvo odpoved, očitno spoznala, da je bila ta odpoved nezakonita, ker je bila podana še v času, ko je tožnica uživala posebno varstvo pred odpovedjo iz 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Tožena stranka je to napako skušala „sanirati“ tako, da je tožnici po izteku časa, v katerem je uživala varstvo pred odpovedjo, podala novo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega poslovnega razloga. Res je sicer, da tožnica ob podaji nove odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni bila odjavljena iz zavarovanja, čeprav je že potekel v prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi določeni odpovedni rok, vendar pa to ne pomeni, da je tožena stranka že odpovedano pogodbo o zaposlitvi, o čemer je pred sodiščem že tekel spor, lahko zakonito še enkrat odpovedala iz istega razloga.

Te zadeve ni možno enačiti s tistimi, ko delodajalec v času odpovednega roka ugotovi, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in zato delavcu poda še izredno odpoved, saj odpovedana pogodba še velja in tako pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz drugega razloga in ob drugem času (z dnem dane izredne odpovedi pogodbe in ne z iztekom odpovednega roka). V tej zadevi pa je tožena stranka novo odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi podala iz povsem identičnega razloga kot prvo odpoved, čeprav je takrat že tekel sodni spor o zakonitosti takšne odpovedi in je ta odpoved tudi že učinkovala ter je celo potekel odpovedni rok, predviden v prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno ravnanje tožene stranke dejansko pomeni enostranski odstop od že podane odpovedi, tak odstop pa je potem, ko je odpoved že vročena nasprotni stranki in je ta v zvezi z njo že sprožila sodni spor, možen le v soglasju z nasprotno stranko. Glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče že zavzelo povsem jasno stališče v sodbah VIII Ips 151/2006 z dne 20. 6. 2006, VIII Ips 38/2007 z dne 2. 10. 2007 in VIII Ips 242/2006 z dne 5. 12. 2006. Sodbi VIII Ips 151/2006 in VIII Ips 242/2006 se sicer res nanašata na primere, ko je delodajalec med sodnim sporom enostransko preklical izpodbijane odpovedi pogodb o zaposlitvi, zadeva VIII Ips 32/2007 pa na primer, ko je delodajalec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ki jo je pri tem že izredno odpovedal delavec iz razlogov na strani delodajalca. Vendar pa je stališča iz navedenih sodb o vezanosti na pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno uporabiti tudi ob takšnem dejanskem stanju, kakršno je izkazano v tem sporu.

Tožena stranka po tem, ko ji je že bila vročena tožba, s katero je tožnica izpodbijala prvo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2013, pomanjkljivosti te odpovedi ni mogla „sanirati“ tako, da je iz istega razloga podala novo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi takrat morala bodisi pripoznati tožbeni zahtevek, pozvati tožnico nazaj na delo in ji šele nato vročiti novo odpoved pogodbe o zaposlitvi, bodisi sporazumno s tožnico odstraniti učinke podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče znova opozarja na stališče revizijskega sodišča v sodbi VIII Ips 242/2006, da je delodajalec vezan na enostransko podano odpoved, zato lahko stranki le sporazumno odstranita učinke enostranske odpovedi, če je o odpovedi pogodbe o zaposlitvi že sprožen spor pred sodiščem.

Navedeno pomeni, da je iz zgoraj navedenih razlogov pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ugodi tožničinemu zahtevku za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2013 ter zahtevku, da se toženi stranki naloži, da tožnici prizna delovno razmerje za čas od 17. 6. 2014 do vrnitve nazaj na delo. Obenem pa je ob upoštevanju pravnomočnosti zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje I Pd 677/2013 z dne 5. 7. 2013 potrebno zavreči tožbo v delu, s katerim tožnica zahteva plačilo plač za čas od 17. 6. 2013 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki. Z navedeno sodbo je bil namreč zavrnjen tožničin zahtevek za plačilo nadomestil plače od 17. 6. 2013 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15 dne v mesecu za pretekli mesec. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se tožnica ni pritožila, zato je ta del postal pravnomočen. O zahtevku za plačilo plač za čas po 17. 6. 2013 je bilo tako že pravnomočno razsojeno, zato bi sodišče prve stopnje ta del tožbe moralo zavreči na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP. Ta določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je stvar pravnomočno razsojena. Na to je sodišče prve stopnje opozorilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 32/2014 z dne 23. 4. 2014, ko je sicer odločalo o reviziji tožene stranke v sporu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici dana dne 10. 4. 2013. V opombi je vrhovno sodišče navedlo, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da v navedenem sporu ni odločalo o obstoju delovnega razmerja za čas po 16. 6. 2013, vendarle odločilo o nadomestilih plač za čas po 16. 6. 2011, saj je zahtevek v tem delu zavrnilo in s tem prikrajšalo tožnico za prejemke, do katerih bi bila upravičena od 17. 6. 2011 v primeru uspeha v sporu o zakonitosti druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in s ponovnim nastopom dela bo nastala tudi nova podlaga za dolžnost tožene stranke, da tožnici zagotovi plačilo za opravljeno delo. Navedeno pomeni, da se učinek pravnomočne odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo nadomestil plač za čas po 16. 6. 2013 lahko razteza le do vrnitve tožnice na delo na podlagi izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče se je tudi na podlagi pritožbene obravnave sicer prepričalo, da je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne more vplivati na drugačno odločitev glede zakonitosti druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka, ki se ukvarja s projektiranjem, je prepričljivo pojasnila, da je zaradi kriznih razmer v gradbeništvu bistveno upadel obseg dela, saj se projektantska naročila že vse od leta 2010 vztrajno znižujejo, da že v letu 2010 in 2011 ni bilo novih večjih naročil ter, da se obseg dela iz naslova projektiranja zmanjšal za 70 %. Za toženo stranko zaslišani direktor A.A., ki je prepričljivo pojasnil, da je bil edini razlog, da so tožnici podali odpoved v tem, da ni bilo več naročil, da so ta usihala že vse od leta 2009, da so še v letu 2010 bili zaposleni štirje inženirji, da sta tega leta iz poslovnih razlogov odšla dva sodelavca, tako da sta ostala le še on in tožnica. V času tožničine odsotnosti z dela zaradi nosečnosti in starševskega dopusta je statične izračune izvajal direktor, saj se je obseg teh naročil zmanjšal do te mere, da jih je zmogel sam, izvedbene načrte pa so že prej dajali v delo zunanjim sodelavcem. Resničnost poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi je razvidna tudi iz dejstva, da je bil tudi v času pritožbene obravnave pri toženi stranki zaposlen le njen direktor. Vendar pa vse navedeno ne more vplivati na drugačno odločitev v tem sporu, saj je bilo tistemu delu tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno razsojeno s sodbo sodišča prve stopnje I Pd 677/2014 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 935/2013, potrebno ugoditi že zgolj zaradi tega, ker je bila izpodbijana odpoved podana v času, ko je še tekel spor o predhodni odpovedi, ki je bila podana iz istega razloga, kakor je to že razloženo zgoraj.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavilo v odločitvi, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 17. 6. 2013 do vrnitve na delo izplačati plače, ko bi jih prejemala, če bi delala, zmanjšane za prejemke, prejete od Zavoda RS za zaposlovanje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake 21. dne v mesecu ter tožbo v tem delu zavrglo.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani razlogi, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče v celoti potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki I izreka (razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2013) in točki IV izreka izpodbijane sodbe (odločitev o stroških postopka). Delno zavrženje tožbe namreč ne vpliva na odločitev o stroških postopka, saj so ti odmerjeni glede na vrednost spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede tega pa je tožnica v celoti uspela. Ob enem je pritožbeno sodišče potrdilo tudi tisti del točke II. izreka izpodbijane sodbe, s katerim je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje od 17. 6. 2013. V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici povrne utemeljeno priglašene pritožbene stroške. Tožena stranka ni uspela s pritožbo glede odločitve sodišča prve stopnje o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter s tem povezanim reintegracijskim zahtevkom, zato je tožnica upravičena do utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Tožena stranka je sicer uspela s pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o reparacijskem delu tožbenega zahtevka, vendar to ne vpliva na odločitev o stroških pritožbenega postopka. Tožnica je namreč priglasila stroške postopka le v višini nagrade za spor o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, glede tega dela spornega razmerja pa tožena stranka ni bila uspešna. Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnice znašajo 561,68 EUR (nagrada za narok po tar. št. 3212 440,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 20,00 EUR in 22 % DDV v višini 101,28 EUR), kolikor ji je tožena stranka tudi dolžna povrniti.