Jedro

Zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na dejansko stanje v trenutku, ko je odpoved podana. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da je v trenutku podaje druge odpovedi še vedno učinkovala prva odpoved. Delavcu, ki mu je že podana odpoved, pogodbe iz istega razloga ni mogoče še enkrat odpovedati.

Odločitev o zavrženju tožbe zato, ker je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno razsojeno, je procesna odločitev, o katerem sodišče odloči s sklepom. V tem primeru do uporabe materialnega prava sploh ne pride, saj o tožbenem zahtevku iz zavrženega dela tožbe sploh ni bilo odločeno po vsebini. Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožnica ne uveljavlja.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 13. 5. 2013, toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo ter ji prizna delovno razmerje od 17. 6. 2013 do vrnitve na delo in ji za ta čas izplačati tudi plače, ki bi jih prejemala, če bi delala, zmanjšane za prejemke, prejete s strani Zavoda za zaposlovanje. Presodilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je podan zatrjevani odpovedni razlog.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede plačila plač od 17. 6. 2013 do vrnitve na delo razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica v tožbi in vse do zaključka prvega naroka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker ni podan v odpovedi zatrjevani odpovedni razlog. Zato je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega ni dokazala. Tožnica je nezakonitost odpovedi utemeljevala s tem, da ji je bila iz istega razloga pogodba odpovedana že 10. 4. 2013. Gre za identičen dejanski razlog, tožnica je ob vročitvi druge odpovedi zoper prvo že sprožila sodni spor in je takrat tudi že potekel s prvo odpovedjo določen odpovedni rok. Zato tožena stranka ni imela zakonske podlage za ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res tožnica ob podaji nove odpovedi še ni bila odjavljena iz zavarovanja, vendar to ne pomeni, da ji je lahko zakonito še enkrat odpovedala pogodbo. Sodišče pa je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala plačilo plač za čas od 17. 6. 2013 do ponovnega nastopa dela. S pravnomočno sodbo o prvi odpovedi (I Pd 677/2013 z dne 5. 7. 2013) je bil namreč zavrnjen tožničin zahtevek za plačilo nadomestila plače od 17. 6. 2013 dalje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložili obe stranki.

4. Tožena stranka vlaga revizijo zoper odločitev v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe zaradi kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče izhajalo iz pravne situacije, kakršna je obstajala ob vročitvi odpovedi z dne 13. 5. 2013. Ta situacija se je spremenila z izdajo pravnomočne sodbe I Pd 677/2013, s katero je sodišče presojalo zakonitost prve odpovedi z dne 10. 4. 2013 in jo razveljavilo. S to sodbo je bilo tožnici za nazaj priznano delovno razmerje od 13. 5. do 16. 6. 2013, torej je bila tožnica v času vročitve druge odpovedi v delovnem razmerju. Sodišče bi moralo veljavnost prve odpovedi obravnavati kot predhodno vprašanje v smislu 21. člena ZDSS-1. Ugotovitev nezakonitosti prve odpovedi pomeni hkrati obstoj delovnega razmerja, od česar je odvisna presoja zakonitosti druge odpovedi in obratno.

5. Tožeča stranka vlaga revizijo zoper odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe zaradi zmotne presoje dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izplačati plačo od 17. 6. 2013 dalje. Tožnici je bilo od tega dne dalje priznano delovno razmerje, zato je upravičena tudi do plače. Tožnica v postopku I Pd 677/2013 ni zahtevala izplačila plače in prispevkov od 17. 6. 2013 dalje, temveč od 13. 5. 2013 dalje in sodišče je v tem postopku tožnici priznalo trajanje delovnega razmerja do 16. 6. 2013 in do tega datuma tudi izplačilo plače. Sodišče je zahtevek za razveljavitev odpovedi z dne 10. 4. 2013 in zahtevek za razveljavitev odpovedi z dne 13. 5. 2013 razdružilo in v zadevi I Pd 677/2013 odločalo o delovnem razmerju in iz tega izhajajočih pravicah do 16. 6. 2013, v obravnavanem postopku pa o delovnem razmerju in pravicah iz delovnega razmerja od 17. 6. 2013 dalje.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Tožena stranka zatrjuje, da bi moralo sodišče v tem postopku odločiti o zakonitosti prve odpovedi kot o predhodnem vprašanju. Tako stališče je dejansko v nasprotju z nasprotovanjem tožene stranke za spremembo tožbe, kar bi pomenilo, da bi sodišče o obeh odpovedih odločalo v enotnem postopku. Bistveno pa je, da je sodišče prve stopnje o zakonitosti druge odpovedi z dne 13. 5. 2013 odločilo dne 21. 5. 2014. Tega dne je bila odločitev o prvi odpovedi z dne 10. 4. 2013 že pravnomočno končana s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 935/2013 z dne 11. 11. 2013. O „predhodnem vprašanju“, ki ga ponuja tožena stranka, je bilo torej pravnomočno odločeno in ni bilo podlage za odločanje o tem še kot o predhodnem vprašanju na podlagi 21. člena ZDSS-1. 8. Sodišče druge stopnje je pravilno štelo, da se zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja glede na dejansko stanje v trenutku, ko je odpoved podana. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da je v trenutku podaje druge odpovedi še vedno učinkovala prva odpoved. Delavcu, ki mu je že podana odpoved, pogodbe iz istega razloga ni mogoče še enkrat odpovedati. Pri tem se sodišče druge stopnje pravilno sklicuje na relevantno sodno prakso Vrhovnega sodišča. 9. Revizija tožeče stranke v delu, ko uveljavlja revizijski razlog „zmotne presoje dejanskega stanja“ ni dovoljena (tretji odstavek 370. člena ZPP). V delu, kjer uveljavlja revizijski razlog „nepravilne uporabe materialnega prava“ pa je revizija neutemeljena. Odločitev o zavrženju tožbe zato, ker je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno razsojeno, je procesna odločitev (prvi odstavek 274. člena ZPP), o katerem sodišče odloči s sklepom. V tem primeru do uporabe materialnega prava sploh ne pride, saj o tožbenem zahtevku iz zavrženega dela tožbe sploh ni bilo odločeno po vsebini. Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožnica ne uveljavlja.

10. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče obe reviziji kot neutemeljeni zavrnilo (378. člen ZPP).