Jedro

Za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba, da bi tožena stranka v odpovedi tudi natančno navedla dneve, v katerih je tožnik odpeljal železo in za kakšne količine prodanega železa je šlo. Zadošča, da je tožena stranka ugotovitev, da je tožnik na S. d. d. vozil odpadno železo, ki je bila last tožene stranke in ga tam prodajal, omejila na konkreten časovni okvir, v tem okviru pa je bilo na podlagi sledilne naprave točno ugotovljeno tudi število mesečnih zadrževanj na lokaciji S. d. d. Za odločitev ni bistveno, koliko točno je znašala škoda s prodajo železa, temveč prvenstveno, da je do te prišlo. Višina premoženja s protipravno prilastitvijo denarja, premičnih stvari ali drugih delov tujega premoženja, ki so delavcu zaupani v zvezi z zaposlitvijo, lahko vpliva le na višino kazni za kaznivo dejanje po 209. členu KZ-1, ne pa na opredelitev oz. znak tega kaznivega dejanja, ki istočasno predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2010, poziv nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, vključno s plačami in prispevki ter prijavo v obvezno zavarovanje. Ugotovilo je, da je tožnik med 1. 12. 2009 in 24. 6. 2010 s tovornim vozilom za kontejnerski prevoz, ki je last tožene stranke, med delovnim časom na družbo S. d. d. vozil odpadno železo, ki ga je tožena stranka ločeno zbirala na odlagališču, in ga prodal v svojem imenu in za svoj račun, čeprav voznikom tožene stranke nikoli ni bilo dovoljeno, da bi pobirali odpadno železo, ga vozili s službenim vozilom in ga prodajali na svoj račun. Ocenilo je, da je pridobljena premoženjska korist v obdobju, ki se tožniku očita v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, znašala približno 4.245,15 EUR. Ker je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), je sodišče prve stopnje presodilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Ker je šlo za naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je podan tudi odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podana, ker je sodišče prve stopnje v sodbi „navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki pa so med seboj v nasprotju oz. odločilna dejstva sploh niso izkazana.“ Tožena stranka v postopku odpovedi ni natančno opredelila, v katerih dneh bremeni tožnika kršitev in za kakšne količine ga bremeni, temveč ga je obtoževala le pavšalno (da naj bi večkrat odpeljal odpadno železo na S. d. d. in ga prodal, pri tem pa bi ji naj povzročil škodo). Meni, da mora delodajalec že v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi natančno ugotoviti, za kakšno kršitev je šlo, kakšne so okoliščine, obseg in krivda delavca. Sodišče prve stopnje je poskušalo sanirati vse napake, ki jih je tožena stranka storila v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato so tudi razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oz. so protispisni, sodišče druge stopnje pa je ugotovitve in stališča sodišča prve stopnje le povzelo. Tudi postopek odpovedi je bil pomanjkljiv, saj v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejanja, ki so razlog za odpoved, niso konkretizirana, temveč je le pavšalno navedeno, da je v delovnem času s službenim vozilom odpeljal na S. d. d. odpadno železo, ki ga je dobil na zbirališču ločenih odpadkov. Tožnik se je na S. d. d. zadrževal z razlogom, saj je tja v spornem obdobju večkrat vozil plastiko in druge surovine ter po navodilih nadrejenega tudi tehtalne liste. Tožena stranka in tudi sodišče bi se morala ukvarjati s vprašanjem, v katerih dneh je bil tožnik upravičeno službeno na S. d. d., v katerih dneh pa mu prodaje ni mogoče očitati, ker je staro železo tja pripeljala njegova žena. Trditev, da je prodajal staro železo v svojem imenu in za svoj račun, ne drži, tega pa nižji sodišči nista obrazložili. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, da tožena stranka odpadnega železa, ki ga je pobral iz deponije, ni zbirala, temveč ga je odvrgla na deponijo in ga takoj zasula. Tega železja ne bi nihče pobral iz deponije, če tega ne bi storil tožnik. Izvedenec I. C. je ugotovil zgolj gibanje vozila, iz mnenja pa ni razvidno, na kakšni vožnji je bil tožnik konkretnega dne, to je, ali je bil tam zaradi tehtalnega lista ali zaradi „kršitve." Tudi z zaslišanjem prič N. U. in F. P. je sodišče prve stopnje skušalo sanirati napake tožene stranke v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ti priči v postopku izredne odpovedi nista bili zaslišani oziroma v odpovedi ni navedeno, da bi tožena stranka kogarkoli zasliševala. Zaradi načina argumentiranja izpodbijane odločbe ter odsotnosti pravilne in prepričljive pravne obrazložitve so podane kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki so med seboj v nasprotju oz. odločilna dejstva sploh niso izkazana, sodišče druge stopnje pa je le povzelo ugotovitve in stališča sodišča prve stopnje, ne da bi se opredelilo do tega, v katerih dneh je sploh vozil odpadno železo, kdaj ga je vozil na S. d. d. on in kdaj njegova žena, ter zakaj meni, da je železo prodajal v svojem imenu in za svoj račun, tožnik smiselno zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1). Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj vsebujeta jasne razloge o odločilnih dejstvih, in sicer glede obstoja odpovednega razloga ter drugih pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je neutemeljen tudi očitek kršitve ustavno zajamčenih človekovih pravic (zaradi načina argumentiranja odločitve sodišča druge stopnje ter odsotnosti pravilne in prepričljive obrazložitve).

8. Iz obrazložitve dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč jasno izhaja, da je tožnik v spornem obdobju s službenim vozilom med delovnim časom na družbo S. d. d. v P.. večkrat odpeljal odpadno železo, ki ga tožena stranka ločeno zbira na odlagališču, ter ga prodal v svojem imenu in za svoj račun. Pri tem sta sodišči delno upoštevali tudi izpoved tožnika (2), in izpoved direktorja tožene stranke, da z družbo S. d. d. niso imeli sklenjene pogodbe za sortirane odpadke, da od januarja naprej na S. d. d. tudi niso več ničesar vozili, da je tožnik velikokrat peljal naravnost iz odlagališča tožene stranke, izvedensko mnenje, iz katerega je razvidno, da se je tožnik v spornem obdobju kar 65-krat nahajal s službenim vozilom na S. d. d., kdaj in na katerih relacijah je vozil (3), izpoved J. D., da šoferjem ni bilo dovoljeno, da pobirajo odpadno železo in ga vozijo s službenim vozilom ter prodajajo za svoj račun, itd. 9. S tem v zvezi je treba poudariti, da se navedeni očitki kršitev določb postopka prepletajo tudi z očitkom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni utemeljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tako npr. z revizijskimi navedbami, da odpadnega železa, ki ga je pobral, tožena stranka ni zbirala, temveč odvrgla in zasula, tožnik nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

10. Tudi nadaljnje tožnikovo izhodišče v točki II. revizije – da naj bi prišlo do „nepopolne in netočne ugotovitve“ dejanskega stanja in v zvezi s tem tudi napačne uporabe materialnega prava – dokazuje predvsem to, da tožnik prvenstveno ne izhaja iz zmotne uporabe materialnega prava (niti bistvenih kršitev določb postopka), temveč iz nestrinjanja z dokaznimi zaključki, kar na revizijski stopnji ne pride v poštev.

11. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi se morala tožena stranka v postopku odpovedi, pa tudi sodišče, ukvarjati s vprašanjem, v katerih dneh je bil tožnik upravičeno službeno na S. d. d. in v katerih dneh mu prodaje ni mogoče očitati, ker je staro železo na S. d. d. pripeljala njegova žena. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba, da bi tožena stranka v odpovedi tudi natančno navedla dneve, v katerih je tožnik odpeljal železo in za kakšne količine prodanega železa je šlo. Zadošča, da je tožena stranka ugotovitev, da je tožnik na S. d. d. vozil odpadno železo, ki je bila last tožene stranke in ga tam prodajal, omejila na konkreten časovni okvir, v tem okviru pa je bilo na podlagi sledilne naprave točno ugotovljeno tudi število mesečnih zadrževanj na lokaciji S. d. d. v P. Ker je sodišče obenem ugotovilo, da je bilo veliko voženj naravnost iz odlagališča tožene stranke, ni niti odločilno, če tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni točno zatrjevala prodane količine železa iz njihove deponije. Za odločitev ni bistveno, koliko točno je znašala škoda s prodajo železa, temveč prvenstveno, da je do te prišlo. Višina premoženja s protipravno prilastitvijo denarja, premičnih stvari ali drugih delov tujega premoženja, ki so delavcu zaupani v zvezi z zaposlitvijo, lahko vpliva le na višino kazni za kaznivo dejanje po 209. členu KZ-1, ne pa na opredelitev oz. znak tega kaznivega dejanja, ki istočasno predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja.

12. Nižji sodišči sta utemeljeno presodili, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Ker si je tožnik protipravno prilastil odpadno železo, ki ga je zbirala tožena stranka, to pa je počel v delovnem času in s službenim vozilom, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena zakonita. Njegovo ravnanje je bilo naklepno, saj je vedel, da delavci z deponije ne smejo ničesar odnašati, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

13. Na druge revizijske navedbe, ki so enake kot pritožbene in jim revizija ničesar ne dodaja (glede zasliševanja prič v postopku odpovedi in glede navedbe, da je tožnik vozil na S. d. d. tudi druge stvari), je izčrpno odgovorilo že sodišče druge stopnje, revizijsko sodišče pa se s to obrazložitvijo strinja.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških tožene stranke za odgovor na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).

Op. št. (1): Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

Op. št. (2): Tožnik je tudi sam izpovedal, da je imel prakso, da je pri vožnji kontejnerja z odpadki vzel kakšen kos železa ob kontejnerju ali iz kontejnerja, ko pa je peljal na S. d. d. kakšne druge odpadke ali da je, ko se je vračal s praznim kontejnerjem iz S. G., zavil 100 metrov stran do S. d. d. in železo prodal na svoj račun oziroma na račun svoje žene. Prav tako je na deponiji pobral kakšno pipo ali drugo železo in ga prodal, saj so tako delali tudi drugi ljudje. Poleg tega je tudi v reviziji navedel, da je tožena stranka odpadno železo na deponiji odvrgla in ga ne bi nihče pobral z deponije, če tega ne bi storil sam.

Op. št. (3): Naloga izvedenca je bila, glede na izpiske v tožnikovem službenem vozilu nameščene GSP naprave, ki se nahajajo v prilogi B2, in v katerih sta datumsko in časovno navedena pot in lokacija tožnikovega službenega vozila, ugotoviti relacije in pogostost opravljenih poti, na katerih relacijah je tožnik vozil med 4. 12. 2009 in 18. 6. 2010 oz. kje so se njegove poti začele in končale. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je tožnik v tem obdobju nahajal na lokaciji družbe S. d. d. 65-krat, pri čemer se je vožnja 36-krat začela na lokaciji, kjer je tožena stranka odlagala nenevarne odpadke, v 20-ih primerih pa se je vožnja začela na drugih lokacijah, lokacija S. d. d. pa je bila vmesna postaja. Vse poti, ki so se končale na lokaciji družbe S. d. d., so se tam končale med 8:28 in 14:29.