Jedro

Tožniku očitano ravnanje, to je, da je v spornem obdobju s službenim vozilom v službenem času večkrat odpeljal odpadno železo, ki ga tožena stranka ločeno zbira na odlagališču, in ga prodal v svojem imenu in za svoj račun, predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako na podlagi 1. alinee kot na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2010, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, ga prijavi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dnem odjave, torej od 24. 7. 2010 dalje, mu prizna od tega dne dalje delovno razmerje z vsemi pravicami in dolžnostmi, kot če bi delal, mu obračuna in izplača plače z vsemi prispevki in dajatvami, kot če bi delal za čas od 24. 7. 2010 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto plač, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ti razlogi so med seboj v nasprotju oziroma odločilna dejstva sploh niso izkazana. Tožena stranka v postopku odpovedi ni natančno opredelila, v katerih dneh tožnika bremeni kršitev in za kakšne količine ga bremeni, temveč ga je le pavšalno obtoževala. Delodajalec mora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi natančno ugotoviti, za kakšno kršitev je šlo, v kakšnih okoliščinah in v kakšnem obsegu, česar pa tožena stranka ni storila. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodba skušalo sanirati napake, ki jih je tožena stranka storila v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma so protispisni. Tožena stranka je tožnika ves čas le pavšalno obtoževala, da naj bi večkrat na podjetje S. d.d. odpeljal odpadno železo in ga prodal, s čemer naj bi toženi stranki povzročil škodo. Tožnik se je v spornem obdobju od 1. 12. 2009 do 24. 6. 2010 z razlogom zadrževal v družbi S. d.d., saj je tja večkrat vozil plastiko ter druge surovine, večkrat pa je tja po navodilih nadrejenega vozil tehtalne liste. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, v katerih dneh je bil tožnik upravičeno službeno v družbi S. d.d., in v katerih dneh naj bi se tam ustavljal zaradi prodaje železa. Odpadno železo je v družbo S. d.d. večkrat pripeljala tožnikova soproga, zato bi se delodajalec moral ukvarjati z vprašanjem, v katerih dneh tožniku prodaje ni mogoče očitati, ker je staro železo na podjetje S. d.d. pripeljala njegova žena. Izvedenec I.C. je ugotovil zgolj gibanje vozila, iz mnenja pa ni razvidno, na kakšni vožnji je bil tožnik konkretnega dne, to je, ali je bil tam zaradi tehtalnega lista ali zaradi ?kršitve?. Tudi z zaslišanjem prič N.U. in F.P. je sodišče prve stopnje skušalo sanirati napake tožene stranke v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ti priči v postopku izredne odpovedi nista bili zaslišani oziroma v odpovedi ni navedeno, da bi tožena stranka zasliševala kakršnekoli priče. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe iz pritožbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik nima interesa za izpodbijanje tistega dela izpodbijane sodbe, s katerim je bilo odločeno, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki sta navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da naj bi bili ti razlogi med seboj v nasprotju, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa tožnik pri tem zgolj ponavlja zakonski opis te kršitve, ne da bi opredelil, katera so tista odločilna dejstva, o katerih izpodbijana sodba nima razlogov oziroma v čem naj bi bilo nasprotje med odločilnimi dejstvi. Tožnik dejansko graja domnevne pomanjkljivosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa naj bi v sodnem sporu te pomanjkljivosti skušalo odpraviti in zaradi tega tudi samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma protispisni. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni strogo formaliziran postopek, za katerega bi veljala takšna formalna pravila, za kakršna se zavzema tožnik v pritožbi. Tožnik se dejansko zavzema za to, da v sodnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo možno izvajati dokazov, ki niso že poprej bili izvedeni v ?postopku? pri delodajalcu. Tožena stranka je pravočasno, v odgovoru na tožbo predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem prič V.K., E.P., J.D., N.U. in F.P. ter izvedbo dokaza z izvedencem, ki bo pojasnil meritveni način dela GPS pri določanju položaja vozil v prostoru, zato sodišče prve stopnje ni kršilo nobenih določb ZPP, ko je te dokaze izvedlo. Sicer pa je tožnik pri tem očitku nedosleden, saj je sodišče prve stopnje na njegov predlog izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem priče R.Š. (sicer tožnikove soproge), čeprav ta dokaz ni bil izveden ?v postopku? pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožnik je v spornem obdobju od 1. 12. 2009 do 24. 6. 2010 s tovornim vozilom, za kontejnerski prevoz, ki je last tožene stranke, med delovnim časom na družbo N. d.o.o. vozil odpadno železo, ki ga je tožena stranka sicer ločeno zbirala na odlagališču in ga prodal v svojem imenu in za svoj račun, - tožnik je s to prodajo v obdobju od 5. 11. 2008 do 25. 7. 2010 pridobil premoženjsko korist v višini 9.992,44 EUR, v spornem obdobju, ki se tožniku očita v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa ta korist po oceni sodišča, upoštevajoč število prevozov, znaša približno 4.245,15 EUR, - tožnik je v spornem obdobju od 1. 12. 2009 do 24. 6. 2010 bil kar 65-krat s tovornim vozilom za kontejnerski prevoz pri S. d.o.o., - tožena stranke je sortirane odpadke dajala raznim prevzemnikom, s katerimi je imela sklenjene pogodbe, takšne pogodbe pa ni imela družba S. d.o.o., - voznikom tožene stranke nikoli ni bilo dovoljeno, da bi pobirali odpadno železo, ga vozili s službenim vozilom ter ga prodajali na svoj račun.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi sodišče prve stopnje (očitno kar po uradni dolžnosti) moralo ugotavljati, v katerih dneh se je tožnik upravičeno službeno nahajal v družbi S. d.d., kamor naj bi vozil plastiko in druge surovine, kakor tudi tehtalne liste. Tožnik je v tožbi sicer protispisno navajal, da je takšne razloge za vožnje do družbe S. d.d. navajal že v zagovoru, vendar v pisnem zagovoru takšnih pojasnil ni, temveč je tožnik nasprotno priznal, da je občasno opravil prevoz odpadnega železa, zagovarjal pa se je, da sta ga zbirala njegova žena in sin. Glede tožbenih navedb, da je prevoze na S. d.d. opravljal zaradi prevozov tehtalnih listov ter drugih odpadnih surovin, tožnik ni predlagal izvedbe nobenega dokaza. Tak tožnikov zagovor je tudi neverodostojen glede na izpovedbo direktorja tožene stranke, da v času od januarja niso na S. d.d. vozili ničesar več, niti plastike in da s S. d.d. tudi niso imeli več sklenjene pogodbe, tožnikovo vozilo pa se je kljub temu večkrat nahajalo na S. d.d., kamor je velikokrat peljalo naravnost z odlagališča tožene stranke.

Za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni potrebno, da bi tožena stranka v odpovedi natančno opredelila, v katerih dneh je tožnik storil kršitev in za kakšne količine prodanega železa je šlo, temveč zadošča, da je ugotovila, da je tožnik v določenem časovnem obdobju na S. d.d. vozil odpadno železo, last tožene stranke in ga tam prodajal. Sicer pa je tožena stranka v razlogih izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, kolikokrat se je tožnik v spornem časovnem obdobju nahajal na lokaciji družbe S. d.d. v P..

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbo iz razlogov, navedenih v 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožniku očitano ravnanje, to je, da je v spornem obdobju s službenim vozilom v službenem času na družbo S. d.d. v P. večkrat odpeljal odpadno železo, ki ga tožena stranka ločeno zbira na odlagališču in ga prodal v svojem imenu in za svoj račun, prav gotovo pomeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost in delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). To kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premične stvari ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pripravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Tožnik si je protipravno prilastil odpadno železo, ki ga je zbirala tožena stranka. Neprepričljive so tožnikove navedbe, da to železje ni bilo last tožene stranke, ampak nikogaršnje. Ne nazadnje je tudi iz GPS zapisov gibanja tovornega vozila, ki ga je vozil tožnik, razvidno, da so se vožnje, ki so se končale pri družbi S. d.d., pogosto začele za ograjo deponije tožene stranke, dostop do odpadnega železa pa je tožnik imel zaradi svojega dela pri toženi stranki.

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je zakonita tudi, če jo presojamo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Nenazadnje bi za zakonitost odpovedi zadoščalo, da bi jo tožena stranka podala zgolj iz tega razloga. Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je ravnal naklepoma, kršitev pa je potrebno opredeliti kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je bilo delavcem jasno povedano, da z deponije ničesar ni dovoljeno odnašati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpolnjen tudi v prvem odstavku 110. člena ZDR določen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka namreč ugotavlja, da je zaradi tožnikovega ravnanja v celoti porušeno zaupanje delodajalca do delavca; da je tožnik protipravno in na nedovoljen način odtujil premoženje delodajalca; da s tožnikom ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja, saj se zaradi njegovega početja delodajalec upravičeno boji za premoženje družbe ter da je tožnik s svojim ravnanjem presegel vse razumne dopustne meje. V skladu s citirano določbo delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti kot strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.