Jedro

Dikcija o prenosu »posamičnih materialnih avtorskih pravic« ne pomeni, da se ne morejo (naenkrat) prenesti vse take pravice.

Načelo vestnosti in poštenja, ki ga morajo udeleženci obligacijskih razmerij spoštovati pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (5. člen OZ), je vodilo, s pomočjo katerega je mogoče presojati modalitete ohlapno opredeljenega izpolnitvenega ravnanja.

Toženec ni imel razloga, da bi tožnico že vnaprej še posebej opozarjal na lokacijo izvorne kode in postopek dostopa do nje. Tožnica je bila sama zavezana takoj preveriti najmanj to, ali ji izročeno dejansko omogoča tako uporabo Programa, kot tudi dostop do izvorne kode in njen prenos.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: - v prvem odstavku I. točke njenega izreka tako, da se pritožba zavrne tudi glede plačila 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2010 do plačila in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje; - v II. točki njenega izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.327,40 EUR pravdnih stroškov, medtem ko sama nosi lastne pravdne stroške.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.336,92 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 23.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v preostanku (glede 5.400,00 EUR z zamudnimi obrestmi) pa je pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih in pritožbenih stroških (II. točka izreka).

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča III DoR 23/2014-9 z dne 8. 7. 2014 je toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagal je spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo tožničine pritožbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Priglasil je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Dejanski okvir spora

5. Toženec (samostojni podjetnik, ki se je ukvarjal z računalništvom) je na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 6. 5. 2008 pri tožnici (založbi) vodil uredniško produkcijski oddelek. V tem času je izdelal Program za avtomatsko urejanje malih oglasov (v nadaljevanju Program), katerega razvoj je (ob vednosti tožnice) potekal na tujem strežniku. Tožnica mu je povrnila materialne stroške razvoja Programa v višini 5.400,00 EUR. Dne 8. 3. 2010 sta pravdni stranki sklenili Dogovor, s katerim sta se med drugim dogovorili za plačilo Programa v višini 15.000,00 EUR z DDV (skupaj 18.000,00 EUR), pri čemer naj bi tožnica s plačilom pridobila „lastninsko pravico nad navedenim programom in posledično možnost neomejenega razpolaganja z njim“.

6. Tožnica je dogovorjeno vsoto v celoti plačala. Toženec ji je izročil uporabniška imena in gesla za dostop do Programa, ki se je (skupaj z izvorno kodo) nahajal na tujem strežniku. Tožnica je Program uporabljala, ni pa poskušala dostopati do izvorne kode. Po 3. 5. 2010 tožnica ni več mogla dostopati do Programa na strežniku, izvorna koda Programa pa je bila izgubljena. Toženec ji po pozivu in po postavitvi dodatnega roka ni izročil zgoščenke s Programom in izvorno kodo, zato je tožnica štela Dogovor za razvezan in v pravdi terjala povračilo plačila po Dogovoru in plačila za materialne stroške razvoja Programa.

Presoja sodišč nižjih stopenj

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženec Programa ni izdelal po naročilu tožnice, temveč samoiniciativno; da pa je tožnica vseeno pridobila materialne avtorske pravice na Programu na podlagi 112. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ker naj bi bilo medsebojno razmerje pravdnih strank mogoče obravnavati kot razmerje med delavcem in delodajalcem, čeprav toženec ni bil zaposlen pri tožnici. Kljub temu je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj naj bi toženec izpolnil vse svoje obveznosti že z izročitvijo uporabniških imen in gesel za dostop do Programa na tujem strežniku, ker je s tem tožnici omogočil tudi dostop do izvorne kode. Ker tožnica Programa in izvorne kode ni prenesla na svoj strežnik, naj bi sama prevzela riziko kasnejše nemožnosti dostopa do Programa.

8. Sodišče druge stopnje je nasprotno presodilo, da ni šlo za razmerje, enakovredno delovnemu razmerju, zato naj bi tožnica pravice na Programu pridobila šele na podlagi Dogovora. Ta naj bi bil po svoji pravni naravi sicer prodajna pogodba, vendar zaradi narave Programa kot intelektualne stvaritve ni moglo iti za klasičen prenos lastninske pravice, temveč za prenos materialne avtorske pravice. Nasprotno stališče je sodišče druge stopnje zavzelo tudi glede izpolnitve toženčevih obveznosti. Menilo je, da je z izročitvijo uporabniških imen in gesel za dostop do Programa tožnici omogočil le uporabo Programa, ne pa tudi razpolaganja z njim, saj naj bi ji ne posredoval navodil glede dostopa do izvorne kode ter s tem ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

Dopuščena revizijska vprašanja

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj: - ali je pri računalniškem programu mogoče s prodajno pogodbo po 435. členu OZ prenesti vse materialne avtorske pravice na tem programu, če je tožena stranka materialne avtorske pravice prenesla, ali je z izročitvijo uporabniškega imena in gesla opravila svojo dolžnost v skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ter - ali je sodba sodišča druge stopnje v delu, kjer toženi stranki očita nepredložitev navodil za dostop do izvorne kode, obremenjena s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijske navedbe

11. Revident navaja, da s prodajno pogodbo ni moglo priti do prenosa materialnih avtorskih pravic na Programu (kar naj bi terjalo prenos izvorne kode), temveč kvečjemu do prenosa pravice do njegove trajne uporabe. Materialne avtorske pravice naj bi se namreč lahko prenašale zgolj s pogodbo o prenosu posameznih materialnih avtorskih pravic (prenos avtorske pravice kot celote po ZASP ni mogoč), s pogodbo o naročilu avtorskega dela ali v primeru, ko program razvije delavec v delovnem razmerju pri delodajalcu. Do česa takega pa ni prišlo. Sodišču druge stopnje revident očita tudi, da naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, s tem ko je nepravilno povzelo njegove obrambne teze, češ da naj bi se sploh ne branil s tem, da ni obstajala dolžnost izročitve izvorne kode. Posledično je nepravilno štelo za nesporno, da naj bi bil dogovorjen tudi prenos izvorne kode.

12. Obveznost izročitve izvorne kode naj bi ne vsebovala tudi dolžnosti izročitve navodil za prenos kode, saj taka izrecna dolžnost ne izhaja niti iz Dogovora niti iz zakonodaje. V praksi naj bi se prenosi opravili s predajo uporabniškega imena in gesla za dostop na strežnik, ne pa z izročanjem posebnih navodil. V vsakem primeru pa naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi se ne opredelilo do dejstva, povzetega v sodbi sodišča prve stopnje, da so bila navodila za uporabo Programa dejansko predana. Če pa je imelo v mislih še neka druga, posebna navodila, pa naj bi šlo za nezatrjevano dejstvo, tožencu pa v zvezi s tem tudi ni bila dana možnost izjave.

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizija je utemeljena.

14. Materialna avtorska pravica ni ena pravica, temveč gre za več upravičenj avtorja, ki varujejo njegove premoženjske interese s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela (21. člen ZASP). Ne drži, da prenos vseh materialnih avtorskih pravic avtorja ni mogoč. Neprenosljiva je zgolj avtorska pravica kot celota (69. člen ZASP), torej kot enovita pravica, ki vključuje moralne in materialne avtorske pravice, kar je posledica načela, da avtor ne more prenesti na druge osebe moralnih avtorskih pravic (prvi odstavek 70. člena ZASP). Sicer pa (ob upoštevanju morebitnih zakonskih omejitev) avtor lahko s pogodbo ali drugim pravnim poslom prenese na druge osebe posamične materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja. Dikcija o prenosu »posamičnih materialnih avtorskih pravic« ne pomeni, da se ne morejo (naenkrat) prenesti vse take pravice. Pravilo ločenih prenosov iz prvega odstavka 76. člena ZASP pomeni zgolj to, da prenos posamične materialne avtorske pravice (če se prenese le posamična pravica) ne vpliva na prenos drugih pravic, če ni z zakonom ali s pogodbo drugače določeno. Avtorje tudi spodbuja k temu, da za vsako posamično pravico opredelijo, ali je prenos vsebinsko, prostorsko ali časovno omejen. Če pa v pogodbi ni določeno, katere posamične materialne avtorske pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe (teorija o pogodbenem namenu prenosa).

15. V zvezi s prenosom materialnih avtorskih pravic na računalniškem programu (kadar ne gre za situacijo, ko je program ustvarjen v delovnem razmerju ali na podlagi avtorske pogodbe o naročilu) ZASP sicer omenja licenčno pogodbo (drugi odstavek 113. člena ZASP). Te se v praksi tudi največkrat sklepajo s končnimi uporabniki računalniških programov, ker je način izkoriščanja programov najbližje načinu izkoriščanja predmetov licenc, ki so sicer opredeljeni v OZ (patentiranega izuma, znamke, tehničnega znanja ali izkušenj, modela). Vendar pa ni videti razloga, zakaj tudi konkretni Dogovor ne bi mogel biti podlaga za prenos materialnih avtorskih pravic na Programu. Njegovo pravno naravo je pritožbeno sodišče zgolj smiselno opredelilo kot prodajno pogodbo, kot prodajo pravice, in sicer materialne avtorske pravice. S prodajno pogodbo se namreč prodajalec stvari zaveže izročiti stvar kupcu tako, da ta na njej pridobi lastninsko pravico, prodajalec pravice pa se zaveže kupcu priskrbeti prodano pravico (435. člen OZ). Program kot intelektualna stvaritev pa ni stvar, zato na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice v stvarnopravnem smislu. Lastninsko pravico je mogoče pridobiti zgolj na fizičnem nosilcu programa, če se ta nahaja na takem nosilcu, vendar je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da Programa sploh ni bilo treba izročiti na fizičnem nosilcu, temveč je za izročitev zadostovala omogočitev dostopa do strežnika, kjer se je nahajal. Šlo je torej za to, da se priskrbi druga pravica na Programu. Smiselno je zato mogoče zaključiti, da je bil z dikcijo, uporabljeno v Dogovoru, da tožnica pridobi lastninsko pravico na Programu in »posledično možnost neomejenega razpolaganja z njim« med strankama dogovorjen prav prenos materialnih avtorskih pravic.

16. Ni pravilno stališče revidentke, da gre pri prenosu (lastninske) pravice na Programu s prodajno pogodbo lahko le za prenos programa v trajno uporabo. Nenazadnje se tudi pravica do uporabe v smislu najema programa običajno prenaša z licenčno pogodbo. Tudi ni bistveno, ali so se z Dogovorom prenesle vse ali le nekatere materialne avtorske pravice in pod kakšnimi pogoji. Spor med pravdnima strankama namreč ni potekal v tej smeri. Revidentka pravzaprav problematizira le to, ali je sploh obstajala dolžnost toženca, da na tožnico prenese tudi izvorno kodo Programa, ne pa tega, za kaj bo ta izvorno kodo uporabljala. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta stranki razumeli Dogovor na enak način, to je, da mora toženec izročiti tudi izvorno kodo. Revizijske navedbe o tem, da to ni bilo nesporno in da se je pritožbenemu sodišču pri povzemanju toženčevih obrambnih navedb pripetila protispisnost, pa niso upoštevne, saj toženec tega v predlogu za dopustitev revizije ni problematiziral in revizija v tej smeri posledično ni bila dopuščena.

17. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato v okoliščinah konkretnega primera pritrdilen.

18. Izpolnitveno ravnanje toženca v relativno skopi določbi četrtega odstavka Dogovora ni konkretizirano. Navedeno je zgolj, da naj bi tožnica s plačilom pridobila možnost neomejenega razpolaganja s Programom. Obe sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da bi za izpolnitev pogodbenih obveznosti v zvezi z izročitvijo izvorne kode zadoščala že omogočitev dostopa do nje. Pri tem pa je pritožbeno sodišče menilo, da temu ni bilo zadoščeno zgolj z izročitvijo uporabniškega imena in gesla za dostop do strežnika, kjer se je koda nahajala, temveč bi moral toženec v skladu z načelom vestnosti in poštenja tožnici izročiti tudi navodila za dostop do kode.

19. Načelo vestnosti in poštenja, ki ga morajo udeleženci obligacijskih razmerij spoštovati pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (5. člen OZ), je vodilo, s pomočjo katerega je mogoče presojati modalitete ohlapno opredeljenega izpolnitvenega ravnanja. Objektivno gledano je toženec svojo obveznost izpolnil – z uporabo dodeljenega uporabniškega imena in gesla je bilo izvorno kodo mogoče prenesti z enega strežnika na drug strežnik. Gre torej za vprašanje, ali bi toženec ravnal vestno in pošteno le, če bi upošteval tudi subjektivni faktor, torej možnost, da tožnica tega ne bo mogla storiti, ker ne bo vedela, da se tudi izvorna koda nahaja na strežniku oziroma (kot navaja sodišče druge stopnje) da tehničnih ovir za prenos izvorne kode pravzaprav sploh ni, in ji zato dati še posebna navodila.

20. V okoliščinah konkretnega primera temu ni mogoče pritrditi. Razvoj Programa, ki po naravi stvari predstavlja tudi ustvarjanje izvorne kode, je potekal na tujem strežniku in Program se je tam ves čas tudi nahajal, česar sta se obe pravdi stranki zavedali. Toženec zato ni imel razloga za sklepanje, da bo morebiti tožnica štela, da ji je bila z izročitvijo uporabniškega imena in gesla za dostop do strežnika omogočena le uporaba Programa, ne pa tudi dostop do njegove izvorne kode; torej da bi štela, da je bila izpolnitev pogodbe le delna (kar je kasneje uveljavljala v pravdi). Tudi samo besedilo Dogovora, ki določa, da tožnica že s plačilom pridobi lastninsko pravico in možnost neomejenega razpolaganja s Programom, implicira sočasnost izpolnitve obeh pogodbenih strank – torej na eni strani plačilo in na drugi strani izročitev vsega potrebnega za neomejeno razpolaganje s Programom, to pa je tudi izvorna koda.

21. Posledično toženec ni imel razloga, da bi tožnico že vnaprej še posebej opozarjal na lokacijo izvorne kode in postopek dostopa do nje. Tožnica je bila sama zavezana takoj preveriti najmanj to, ali ji izročeno dejansko omogoča tako uporabo Programa, kot tudi dostop do izvorne kode in njen prenos. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da je Program po izročitvi le uporabljala, ni pa niti poskušala dostopati do izvorne kode – vse do takrat, ko je prišlo do njunega naključnega uničenja. Ob tožničini pasivnosti glede dostopa do izvorne kode v času izročitve uporabniškega imena in gesla tožencu ni mogoče pripisati posledic njenega lastnega pomanjkljivega tehničnega znanja. Riziko naključnega uničenja je zato nosila sama.

22. Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje je glede na obrazloženo pritrdilen. Toženec je z izročitvijo uporabniškega imena in gesla opravil svojo dolžnost v skladu z načelom vestnosti in poštenja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

23. Ni pa izpodbijana sodba obremenjena z zatrjevanimi procesnimi kršitvami. Sodišče druge stopnje se ni bilo dolžno opredeljevati do dejstva, da so bila tožnici izročena navodila za uporabo Programa, saj se je strinjalo s presojo, da je bila tožnici uporaba Programa omogočena. Njegovo stališče o dolžnosti izročitve navodil se je nanašalo na navodila za dostop do izvorne kode. Neutemeljene pa so tudi revizijske trditve o tem, da je šlo za nezatrjevano dejstvo ter posledično za sodbo presenečenja in za kršitev toženčeve pravice do izjave. Tožnica se je namreč že v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na toženčevo dolžnost za predložitev tovrstnih navodil (tožničina tretja pripravljalna vloga z dne 15. 1. 2013, navedbe so povzete v 3. točki obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje).

Odločitev o reviziji

24. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da je v celoti zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prva alineja I. točke izreka).

Odločitev o stroških postopka

25. Glede na v revizijskem postopku spremenjeno odločitev je moralo revizijsko sodišče spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo o stroških celotnega postopka na prvi in drugi stopnji tako, da je glede na končni uspeh strank v postopku odmerilo ustrezen delež od skupnih stroškov, ki sta jih pravdni stranki priglasili na obeh stopnjah, do skupne višine opravilo pobot, tožencu pa naložilo plačilo presežka. Ugotovilo je, da je tožnica na obeh stopnjah skupaj zahtevala 3.713,40 EUR, medtem ko je toženec zahteval 2.327,40 EUR. Ker je toženec po odločitvi o reviziji na obeh stopnjah uspel v celoti, tožnica pa v celoti propadla, mu je dolžna povrniti znesek 2.327,40 EUR (druga alineja I. točke izreka), medtem ko sama nosi lastne stroške postopka na prvi in drugi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

26. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker je toženec z revizijo v celoti uspel, mu je tožnica dolžna povrniti njegove stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 1.336,92 EUR (786,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300,(1) 172,92 EUR za 22 % DDV ter sodna taksa za revizijo v višini 378,00 EUR).

(1) Revident je po tej tarifni številki priglasil 890,00 EUR, revizijsko sodišče pa mu je priznalo nižji znesek, saj je vrednost revizijsko spornega dela v obravnavani zadevi le še 18.000,00 EUR. Za to vrednost spornega predmeta znaša višina nagrade s količnikom 1 393,00 EUR, s količnikom 2 pa 786,00 EUR.