Jedro

Tožena stranka (kot prodajalec) ni mogla prenesti lastninske pravice na programu, saj program kot takšen ni samostojen telesni predmet in tudi ne oblika energije ali valovanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je program razvila tožena stranka glede na potrebe tožeče stranke. Je torej individualna in intelektualna stvaritev. Prenesla je lahko materialno avtorsko pravico na programu.

Ker računalniški program ni (niti) premična stvar, ga tožena stranka vsekakor ne bi bila mogla izročiti. Tudi iz tehničnega stališča izročitev izvirnega besedila na predmetu, ki je nosilec podatkov (npr. na CD), ni edini mogoči način za omogočitev razpolaganja s programom. Za izpolnitev pogodbenih obveznosti bi zadoščala že omogočitev dostopa do izvorne kode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega zneska od 9. 3. 2010 naprej do plačila.

II. V preostanku (glede plačila 5.400,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 5. 11. 2008 do plačila) se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 2324,01 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh po prejetju te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 5.400,00 EUR in 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo, kar naj bi dokazovala tudi točka „Četrtič“ v Dogovoru. Sicer pa se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je sodelovanje med pravdnima strankama mogoče obravnavati kot razmerje med delodajalcem in delojemalcem in da je zato tožeča stranka v vsakem primeru imetnica materialnih avtorskih pravic. Pritožba tudi navaja, da tožena stranka izvorne kode ni izročila. Med drugim to utemeljuje s tem, da tožena stranka ni razkrila, da je mogoč prenos izvorne kode zgolj s prijavo na strežnik in z uporabo uporabniškega imena in gesla. Tožena stranka bi morala tožeči stranki izročiti izvorno kodo na CD in tudi tega ni storila.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in je v njej predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je založba, ki se med drugim ukvarja z objavo malih oglasov. Tožena stranka je samostojni podjetnik, katerega poslovna dejavnost je računalništvo.

7. Zadeva, o kateri mora odločiti pritožbeno sodišče, se nanaša na dve medsebojno sicer povezani, vendar različni sosledji dogodkov. Obe sta povezani s programom, ki se imenuje „Program za avtomatsko urejanje malih oglasov“ (v nadaljevanju: Program). Prvo sosledje se nanaša na čas pred sklenitvijo Dogovora (8. 3. 2010), drugo pa na čas po njem.

8. Tožeča in tožena stranka sta 6. 5. 2008 sklenili Pogodbo o prodaji in nakupu spletnega portala in spletne domene. Istega dne sta tudi sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju. Na temelju te pogodbe je bila tožena stranka brez zaposlitve imenovana pri tožeči stranki za vodjo uredniškega produkcijskega oddelka. Tožena stranka je po 6. 5. 2008 izdelala Program. Materialne stroške razvoja Programa je plačala tožeča stranka že v letu 2008. Gre za stroške po računu št. 800029 z dne 5. 10. 2008 in v višini 5.400,00 EUR.

9. Program pa je bil tudi eden od predmetov pogodbe, ki sta jo stranki sklenili 8. 3. 2010 in se imenuje „Dogovor“. Pod „Četrtič“ sta se dogovorili naslednje: „Stranki tega dogovora tudi ugotavljata, da je na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju J. Z. v času veljavnosti te pogodbe vzpostavil program za avtomatsko urejanje malih oglasov, kar je posledično K. omogočilo racionalizacijo poslovanja in zmanjšanja stroškov.

Na podlagi navedenega se K. in J. Z. dogovorita za plačilo programa iz prejšnjega odstavka in sicer za 15.000 EUR + DDV. K. se zavezuje plačati navedeni znesek v roku 8 dni od podpisa tega sporazuma na TRR J. Z. S plačilom iz prejšnjega odstavka pridobi K. lastninsko pravico nad navedenim programom in posledično možnost neomejenega razpolaganja z njim. Prav tako stranki ugotavljata, da so s plačilom zneska iz prejšnjega odstavka poravnane vse obveznosti in pravice obeh pogodbenih strank iz naslova pogodbe iz prve in druge alineje prvega člena tega dogovora, kot tudi morebitne druge medsebojne obveznosti.“

10. Tožena stranka je po sklenitvi Dogovora tožeči stranki tudi dodelila uporabniško ime in geslo (prvostopenjska sodba, rš. 12). Tožeča stranka je po sklenitvi Dogovora vse do 3. 5. 2010 uporabljala Program, enako, kot prej. Potem pa Program, ki je bil naložen na strežniku tretje osebe, ni več deloval. Tudi izvirno besedilo je bilo izgubljeno.

11. Med strankama je bilo sporno, ali je tožeča stranka Program sestavila po naročilu tožeče stranke in ali je na kakšen drug način materialna avtorska pravica na Programu prešla na tožečo stranko. Če je, potem je že pred sklenitvijo Dogovora prešla materialna avtorska pravica na tožečo stranko. Sporno je bilo tudi, ali je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti iz Dogovora, in sicer, ali je izročila izvorno kodo (izvirno besedilo, angl. source code) Programa.

Materialne avtorske pravice pred sklenitvijo Dogovora

12. Pogodbo o poslovnem sodelovanju (priloga A3) sta sklenila tožeča stranka in pa J. Z. V tej pogodbi sta se dogovorila, da bo J. Z. na podlagi te pogodbe pri tožeči stranki imenovan za vodjo uredniškega produkcijskega oddelka O. Izrecen dogovor je bil, da tožena stranka pri tožeči stranki ne bo zaposlena (gl. pod „Drugič“ v navedeni pogodbi).

13. Zastopnik tožeče stranke (P. Z.) je izpovedal, da je bilo toženi stranki dano naročilo za izdelavo programa, tožena stranka je to zanikala. Prokurist tožeče stranke D. K. obstoja naročila ni potrdil. Zamisel za izdelavo Programa naj bi bila toženčeva, tožeča stranka pa se je s to zamislijo le strinjala in potem tudi plačala stroške izdelave programa (prvostopenjska sodba, rš. 8). Pritožbeno sodišče se s takšno presojo prvostopenjskega sodišča izrecno strinja in se glede podrobnih ugotovitev sklicuje na sodbo prvostopenjskega sodišča. Te presoje ne more omajati niti prvi odstavek pod „Četrtič“ Dogovora. Ta zgolj ugotavlja, da je „na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju J. Z. v času veljavnosti te pogodbe vzpostavil program za avtomatsko urejanje malih oglasov ...“. Ugotavlja torej dejstva. Kakšna je bila povezava med izdelavo Programa in samo Pogodbo o poslovnem sodelovanju, pa ne opredeljuje. V tej določbi predvsem ni nobene omembe kakršnegakoli naročila, še posredne ne.

14. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bila tožena stranka v razmerju do tožeče stranke v enakem razmerju, kot bi bil delavec. Že prvostopenjska sodba ugotavlja, da tožena stranka pri tožeči stranki ni bila zaposlena. Pogodbo je poleg tega sklenila kot samostojni podjetnik. Prvostopenjska odločba ne obrazloži, zakaj naj bi bila torej tožena stranka v enakem pravnem položaju kot delavec. Vse ugotovitve prvostopenjskega sodišča namreč kažejo na nasprotno. Tožeča stranka torej ni pridobila materialnih avtorskih pravic niti kot delodajalec, niti na temelju avtorske pogodbe o naročilu (112. člen ZASP).

15. V tem delu je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo potem, ko je po uradnem preizkusu sodbe ugotovilo, da ni podane nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve (2. odstavek 350. člena ZPP) ter sodbo delno potrdilo (353. člen ZPP).

Materialne avtorske pravice po sklenitvi Dogovora

16. Tožeča stranka pred sklenitvijo Dogovora ni pridobila pravice nad Programom. Po sklenitvi Dogovora se je pravni položaj spremenil. Dogovor sam po sebi je predvideval, da bo tožena stranka pridobila „lastninsko pravico nad navedenim programom in posledično možnost neomejenega razpolaganja z njim“.

17. Računalniški program je zaporedje različnih ukazov v enem od računalniških jezikov. Kot takšen ni stvar; je pa lahko avtorsko delo in je lahko v pravnem prometu. Na prodajno pogodbo nanašajoči se 435. člen OZ računa le s tem, da je lahko obveznost prodajalca odsvojitev stvari ali pravice. 435. člen OZ se torej lahko uporablja za prodajno pogodbo glede računalniškega programa vsaj smiselno. Namen prodajne pogodbe glede računalniškega programa je namreč, da se trajno prenese pravica do programa proti enkratnem plačilu. Med strankama tega spora sklenjeni Dogovor je bil torej po svoji pravni naravi prodajna pogodba.

18. Tožena stranka (kot prodajalec) seveda ni mogla prenesti lastninske pravice na programu, saj program kot takšen ni samostojen telesni predmet, in tudi ne oblika energije ali valovanja (15. člen SPZ). Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je program razvila tožena stranka glede na potrebe tožeče stranke. Je torej individualna in intelektualna stvaritev (1. odstavek in 2. točka 2. odstavka 5. člena ZASP). Prenesla je lahko materialno avtorsko pravico na programu.

19. Posebnost računalniških programov je v tem, da se lahko na kupca prenese zgolj pravica do trajne uporaba računalniškega programa, ali pa tudi t. i. izvirno besedilo (izvorna koda). Zadnje je praviloma zaporedje ukazov v programskem jeziku, ki je človeku razumljiv. Tega računalnik ne razume in ukazov ne more izvrševati. Vendar pa se lahko izvirno besedilo prevede v strojni jezik. Tega računalnik razume in ukaze lahko izvršuje. Program, zapisan v strojnem jeziku, deluje.

20. Dolžnost tožene stranke je bila, omogočiti tožeči stranki neomejeno razpolaganje z programom. Tako je določal Dogovor (tretji odstavek pod „Četrtič“).

21. Stranki Dogovora se nista ničesar izrecno dogovorili glede izvirnega besedila in tudi besedilo Dogovora je glede tega nejasno. Vendar sta očitno obe stranki razumeli dogovor na enak način: namreč da mora tožena stranka izročiti tudi izvorno kodo. Tožena stranka se je namreč ves čas v postopku branila s trditvijo, da je to svojo obveznost izpolnila. Ni se branila s trditvijo, da takšna dolžnost sploh ni bila dogovorjena. Tudi tožeča stranka je Dogovor razumela na enak način. Pritožbeno sodišče torej sledi takšnemu skupnemu in enakemu razumevanju obeh strank glede obsega pogodbenih obveznosti.

22. Ker računalniški program ni (niti) premična stvar, ga tožena stranka vsekakor ne bi bila mogla izročiti. Tudi iz tehničnega stališča izročitev izvirnega besedila na predmetu, ki je nosilec podatkov (npr. na CD) ni edini mogoči način za omogočitev razpolaganja s programom. Za izpolnitev pogodbenih obveznosti bi zadoščala že omogočitev dostopa do izvorne kode. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeno stališče, da bi morala tožena stranka tožeči stranki izročiti CD z izvirnim besedilom in da bi kaj takšnega celo praviloma dolgovala (str. 8 pritožbe). Kaj takšnega ni bilo nikoli dogovorjeno in tudi ni bilo potrebno za izpolnitev pogodbenih obveznosti.

23. Tožena stranka bi torej izpolnila svojo pogodbeno obveznost že, če bi tožeči stranki omogočila dostop do izvorne kode. Tožena stranka je trdila, da je izročila uporabniška imena in gesla. Trdila je, da je tožeča stranka z uporabniškimi imeni in gesli lahko dostopila do izvorne kode in bi jo torej lahko prenesla na svoj lasten strežnik (prvostopenjska sodba, str. 11).

24. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da je tožena stranka s tem izpolnila svojo dolžnost iz prodajne pogodbe (prvostopenjska sodba, str. 12), pritožbeno sodišče pa se s tem ne strinja. Izpolnila jo je le toliko, da je tožeči stranki omogočila uporabo programa in tega je tožeča stranka v časovnem obdobju med 8. 3. in 3. 5. 2010 nedvomno uporabljala. Dostopa do izvorne kode pa tožeči stranki s prej opisanim ravnanjem ni omogočila. V nadaljevanju bo obrazloženo, zakaj je bilo tako.

25. Dolžnost tožene stranke je bila omogočiti razpolaganje s programom. Ni bilo izrecnega dogovora, kaj to pomeni in tega tudi OZ ne ureja izrecno. Dopolnilno pravilo je mogoče najti v 1. odstavku 5. člena OZ. Ta določba nalaga dolžniku, da pri izpolnjevanju svoje obveznosti iz obveznostnega razmerja ravna vestno in pošteno (1. odstavek 5. člena OZ). To je veljalo tudi za prodajno pogodbo, ki je bila sestavni del Dogovora.

26. Kupcu kaj malo pomaga predmet nakupa, če so za njegovo uporabo glede na okoliščine potrebna tako nujno potrebna navodila, da brez navodil predmet nakupa sploh ni uporaben ali celo ni dostopen. V takšnih primerih je prodajalec dolžan priskrbeti tudi navodila. Za takšen primer je šlo tudi v tej zadevi. Tožena stranka svoji obveznosti iz prodajne pogodbe ni zadostila, ker je tožeči stranki zgolj omogočila dostop do strežnika, na katerem je bila izvorna koda, ni pa ji dala navodila, kako lahko dostopi do izvorne kode. Posledica opustitve tožene stranke je bila, da tožeča stranka ni mogla naložiti izvorne kode na drug strežnik, ker ni niti vedela, da tehničnih ovir za prenos izvirne kode pravzaprav sploh ni.

27. Sporočitev uporabniških imen in gesel je bila opravljena po sklenitvi Dogovora. Programa ni bilo več mogoče uporabljati od 3. 5. 2010 naprej. Ni mogoče očitati tožeči stranki, da je sama odgovorna za nemožnost izpolnitve, ker je zahtevala izročitev izvorne kode šele potem, ko programa že ni bilo več mogoče uporabljati, torej po 3. 5. 2010. Načelo vzajemnosti (1. odstavek 101. člena OZ) zgolj podeljuje ugovor. Če je en dolgovani predmet izpolnitve takšen, da ga je potrebno izpolniti sočasno s pogodbenim predmetom izpolnitve nasprotne stranke, lahko stranka ugovor uveljavlja, ni pa nujno. Celo če ga ne uveljavlja, terjatev stranke, ki bi lahko ugovarjala sočasnost, pa je ni, obstaja še naprej. 101. člen OZ pač ne določa, da bi prenehala. Pritožbenemu sodišču se ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali sta bila predmeta obveznosti iz Dogovora sploh takšna, da sta bila sočasno izpolnljiva ali ne, saj je terjatev tožeče stranke obstajala še naprej, čeprav tožeča stranka ni ugovarjala sočasnosti v času, ko je opravila plačilo Programa v skladu z Dogovorom.

28. Izročitev izvorne kode je bila pač dolžnost tožene stranke, in tožeča stranka je zgolj zahtevala izpolnitev pogodbe šele takrat, ko je sama zaznala, da prihaja do njene bistvene kršitve. V tem času (po 3. 5. 2010) se je tožena stranka že nahajala v zamudi (299. člen OZ), saj bi morala svoje pogodbene obveznosti izpolniti sama najkasneje takrat, ko je prejela plačilo v višini 15.000 EUR in DDV, skupaj 18.000 EUR, že 9. 3. 2010. Tožeča stranka je že v tožbi (l. št. 3 in 4) navedla, da je toženi stranki nakazala 18.000,00 EUR. Dokaz o plačilu je v prilogi A5. Prejema plačila tožena stranka ni zanikala.

29. Tožeča stranka je toženi stranki postavila naknadni osemdnevni rok za izročitev izvorne kode (pismo z dne 21. 6. 2010, priloga A12). Tožeča stranka je ravnala torej v skladu z 2. odstavkom 105. člena OZ. Glede na to, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, je bila pogodba razvezana s pretekom tega roka. Zamudne obresti pa dolguje tožena stranka od dneva prejema izplačila (5. odstavek 111. člena OZ). To pa je 9. 3. 2010. Takšen zahtevek je tožeča stranka tudi postavila, zato mu je bilo potrebno ugoditi v celoti.

30. V tem delu je bila pritožba utemeljena in ji je zato sodišče ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo (358. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

31. Odločitev o stroških postopka temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Vse nadaljnje navedbe tarifnih številk se bodo nanašale na ZOdvT.

32. Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku zahtevala povrnitev sodnih taks (615,00 EUR) nagrade za postopek (tf. št. 3100, 578,50 EUR), nagrade za narok (tf. št. 3102, 534,00 EUR), pavšalnega zneska po tf. št. 6002 (20,00 EUR) in 20 % DDV od teh zneskov. Poleg tega je zahtevala še povrnitev pričnin in stroškov tolmača (75,00 EUR). Priče pričnin niso zahtevale, strošek za tolmača pa je bil strošek tožene stranke. Tožeča stranka je torej zahtevala skupno 2097,00 EUR.

33. Tožena stranka je zahtevala povrnitev nagrade za postopek, (tf. št. 3100, 578,50 EUR), nagrade za narok (tf. št. 3102, 534,00 EUR), pavšalnega zneska po tf. št. 6002 (20,00 EUR), stroškov za prevajalko (75,00 EUR) in 20 % DDV od teh zneskov. Zahtevala je torej skupaj 1.449,00 EUR.

34. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku zahtevala povrnitev plačane sodne takse (615,00 EUR) in pa nagrado za pritožbo (tf. št. 3210 ZOdvT, 712,00 EUR), pavšalni znesek po tf. št. 6002 (20,00 EUR) in 20 % DDV od teh zneskov, skupaj torej 1616,40 EUR.

35. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in zahtevala povrnitev nagrade za odgovor na pritožbo (tf. št. 3210, 712,00 EUR), pavšalni znesek po tf. št. 6002; 20,00 EUR) in 20 % DDV od obeh zneskov, skupaj torej 878,40 EUR.

36. Tožeča stranka je v tem sporu zmagala glede zahtevka v višini 18.000,00 EUR, izgubila pa glede zahtevka v višini 5.400,00 EUR. Njen pravdni uspeh je bil 77 %, uspeh tožene stranke pa 23 %.

37. Tožeča stranka je zahtevala na obeh stopnjah skupaj 3713,40 EUR, tožena stranka pa 2327,40 EUR. Glede na uspeh lahko zahteva tožeča stranka povrnitev 2.859,31 EUR, tožena stranka pa 535,30 EUR.

38. Pritožbeno sodišče je opravilo pobotanje in toženi stranki naložilo plačilo presežka, to pa je 2324,01 EUR, in zamudnih obresti, če ne bi bil ta znesek plačan v zakonskem plačilnem roku.