Jedro

V okoliščinah konkretnega primera tako ni mogoče slediti razlagi tožnice, da je izvedenska dokumentacija že po naravi stvari medicinska dokumentacija (oziroma zdravstvena dokumentacija po ZPacP) in, da pod ta pojem zato sodi tudi komunikacija med ISM in organi pregona. Pod pojem zdravstvena dokumentacija iz 42. člena ZPacP se šteje le dokumentacija, ki je v neposredni zvezi s smrtjo in ki nastane pri izvajanju zdravstvenih storitev s tem v zvezi (priprava zdravniškega poročila o smrti in klinična ter sanitarna obdukcija s spremljajočimi analizami), ali dokumentacija, ki ima temelj v času pred smrtjo, do zapisov pa pride po smrti.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnice za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo pok. A. A. Iz obrazložitve izhaja, da je organ prejel prošnjo tožnice (matere pok. A. A.) za vpogled v celotno zdravstveno in preostalo dokumentacijo v zvezi z obduciranjem in celotnim obravnavanjem ''primera'' po pok. A. A., vključno s komunikacijo med Inštitutom B. in delavci policije. Zahtevo je obravnaval po drugem odstavku 42. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP). Tožnica je kot mati pok. A. A. upravičenka po navedeni določbi. Pri presoji, ali tožnica zahteva zdravstveno dokumentacijo in v kakšnem obsegu (42. člen ZPacP), se je organ oprl na 1. a člen Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (ZZPPZ), opredelitvi zdravstvene dejavnosti po 1. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter 21., 22. in 23. točko 2. člena ZPacP. Ugotovil je, da je izvajalec obdukcijo pokojnega izvedel kot sanitarno obdukcijo po ZZDej ter Pravilnikom o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne službe. Obdukcijski zapisnik ima naravo zdravstvene dokumentacije v smislu 42. člena ZPacP, ki je bil tožnici že posredovan. V delu, kjer tožnica zahteva ''preostalo dokumentacijo'', je ta neutemeljena. Morebitna dokumentacija izvajalca s policijo namreč ne ustreza pojmu zdravstvena dokumentacija. V primeru, kadar izvajalec v zvezi s pokojnim izvaja storitve ali odgovarja na pozive po naročilu organa pregona ali sodišča, izvajalec ne nastopa kot izvajalec zdravstvene dejavnosti, temveč kot izvedenski zavod. Zato morebitna dokumentacija, ki bi izvirala iz sodelovanja z organi pregona ali sodiščem, nima narave zdravstvene dokumentacije, temveč gre za obliko izvedenskega mnenja. Tako tudi Informacijski pooblaščenec v svojem neobvezujočem mnenju, št. 07120-1/2020/608 z dne 20. 11. 2020.

2.Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice je še dodal, da je s prejetjem kopije celotnega obdukcijskega poročila (zapisnika) s prilogami tožnica prejela vse dokumente, ki spadajo pod pojem ''zdravstvena dokumentacija''. Po oceni drugostopenjskega organa je preostala dokumentacija (ki jo našteje ter opredeli na splošno po vsebini) z obdukcijo res povezana, vendar se večinoma nanaša na odrejen telesni pregled na drugi pravni podlagi (Zakon o kazenskem postopku - ZKP). Vsebina ta dokumentacije tudi ne vsebuje zdravstvenih podatkov oziroma izvorno ne gre za dokument upravljavca. Zahtevano pojasnilo ima naravo izvedenskega dela. Zahtevani dokumenti pa tudi ne zasledujejo nobenih siceršnjih funkcij zdravstvene dokumentacije.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnica je v tožbi navedla, da je materialnopravno stališče organa nezakonito, protiustavno in protikonvencijsko. Odločitve ni mogoče preizkusiti. Organ ne pojasni, katera materialnopravna podlaga naj bi veljala za izdelavo izvedenskega mnenja oziroma za pravico do vpogleda vanj. Zato ni jasno dolžno ravnanje prvostopenjskega organa v zvezi s t.i. ''medicinsko dokumentacijo'' in dokumentacijo, ki naj bi se nanašala na izdelavo medicinskega izvedenskega dela. Na prvi pogled je namreč jasno, da je izvedenska medicinska dokumentacija medicinska dokumentacija. Torej, tudi če dokumentacija predstavlja sestavni del izvedenskega mnenja, to ni razlog za odklonitev tožničine prošnje, temveč jo ravno legitimira. Ker pa iz dokumentacije organa izhaja, da je sestavni del izvedenskega dela raztelešenja pokojnega sina tožnice prav komunikacija z delavci drugih državnih organov, ki naj bi prvostopenjskemu organu dala nalog za njegovo izvedensko delo, je ta komunikacija po naravi stvari sistemsko, gnoseološko tista dokumentacija, ki spada v medicinsko izvedensko delo, saj je njegovo pravilnost mogoče preizkusiti ravno ob vpogledu v celovitost dokumentacije (izvid), ki je izvedenski organ vodila do metode in zaključka izvedenskega dela (mnenje). Tožnica je argumentirano zavzela stališče, da bi morala biti izvedena sodna obdukcija, kar je oprla na stališče vrhunskega medicinskega strokovnjaka, saj je bila izvedba zgolj sanitarne obdukcije glede na vse okoliščine primera strokovno neindicirana. V konkretnem primeru po mnenju medicinskega strokovnjaka ''overdose'' ni bil dokazan, saj substanca ni prešla iz mišice v kri. Sama obdukcija ni bila opravljena z vsemi kavtelami, ki jih zahteva procedura obdukcije gnilih trupel. Takšno nasprotovanje tožničini prošnji zato tožnico utemeljeno vodi do zaključka, da je bilo raztelešenje nestrokovno opravljeno.

4.V postopku so bile tudi zagrešene bistvene kršitve pravil postopka. Tožnica je od prvostopenjskega organa zahtevala vpogled v določene listine v širšem pomenskem smislu, kar je prvostopenjski organ odpravil brez navedbe materialnopravne podlage, drugostopenjski organ pa z neupravičenim sklicevanjem na določbe ZKP, pri čemer pa oba organa podrobnejše narave zahtevanih listin nista ne raziskovala ter ne argumentirano in konkretizirano predstavila. Drugostopenjski organ je 14. 12. 2021 poslal prvostopenjskemu organu poziv na posredovanje vseh dokumentov, katerih dostop je bil tožnici zavrnjen, ter dokument, ki je bil podlaga za izvedbo obdukcije. Iz obrazložitve ne izhaja, s katerimi dokumenti razpolagata organa ter kakšna je njihova vsebinska in formalna narava. Z opustitvijo raziskovalne dolžnosti sta organa tudi kršila tožničino pravico do izjave in načelo enakosti orožij (22. člen Ustave). Iz razlogov odločbe izhaja, da naj bi bilo nosilno dejstvo, da naj bi se obdukcija vršila na podlagi določb ZKP. To ne drži. Ni jasno, iz česa naj bi izhajalo, da je to pravna podlaga obdukcije. Tožnica s tem v zvezi očita organu tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Izvedena je bila sanitarna obdukcija in ne sodna obdukcija. V odločbi je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Namen določbe 42. člena ZPacP namreč nedvomno ni, da bi zakonodajalec bližnjim sorodnikom pokojnega preprečeval dostop do njegove relevantne zdravstvene dokumentacije, posebej v primeru, ko gre za sumljivo smrt, ki je bila nedoktrinarno raziskana tako v medicinskem kot v kriminalističnem smislu. Določba se nanaša na vso zdravstveno dokumentacijo osebe, ki je še umrla. Pri osebi, ki ni več živa, je treba zdravstveno dokumentacijo razlagati širše, saj mora ta pojem zajemati tudi vso dokumentacijo neposredno ali posredno povezano z njeno smrtjo, ki nastane po smrti te osebe. To izhaja tudi iz namena seznanitve z zdravstveno dokumentacijo po drugem odstavku 42. člena ZPacP. Pojem zdravstvene dokumentacije ne zajema samo obdukcije, temveč tudi z njo povezano izvedensko mnenje (ki je produkt medicinskega doktrinarnega obravnavanja pokojnega pacienta) in že omenjeno komunikacijo med delavci državnih organov (ki je očitno vodila do napačne izbire načina raztelešenja). Izvedensko mnenje in s tem povezana komunikacija med delavci državnih organov namreč, ne glede na to, če bi se utegnila nanašati na odrejen telesni pregled na podlagi ZKP, v tem primeru zasleduje isti namen - obdukcijo, tj. ugotovitev vzroka smrti. Le tako je mogoče preizkusiti pravilnost obdukcijskega zapisnika. Ker je bila izvedena sanitarna in ne sodna obdukcija, pravila ZKP niso bila spoštovana ali pa obdukcija ni potekala na podlagi teh pravil. V obeh primerih to ni razlog za odklonitev tožničine zahteve, pač pa ravno obratno: dejstvo, da bi morala biti v tem primeru zaradi sumljive smrti odrejena in izvedena sodna obdukcija, ne pa sanitarna obdukcija, je večji razlog za nadzor. Predlagala je, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, drugostopenjsko odločbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožnice in se dovoli vpogled in prepis celotne zdravstvene in preostale dokumentacije v zvezi z obduciranjem in celotnim ''obravnavanjem'' primera po pok. A. A., vključno s komunikacijo med Inštitutom B. in delavci policije, v petnajstih dneh pod izvršbo, podredno, da se drugostopenjska odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje, v obeh primeru pa naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka.

5.Toženec je v odgovoru na tožbo prerekal navedbe tožnice. Poudaril je, da ZKP ni bil podlaga za odločitev, temveč ZPacP. Dokumenti, katerih dostop je bil zavrnjen, so izrecno našteti v 1. točki obrazložitve drugostopenjskega organa. Ker pa informacijski pooblaščenec ne sme razkriti vsebine dokumentov, so o njih navedeni le osnovni podatki. Ker toženec odločitve ni oprl na noben nov dokaz, pravica do izjave tožnici ni bila kršena. Kljub širšemu pristopu zahtevanih dokumentov ni bilo mogoče šteti za zdravstveno dokumentacijo. Kot zdravstvena dokumentacija umrlega se, poleg dokumentacije iz časa pacientovega življenja, šteje le še tista dokumentacija, ki je v neposredni zvezi s smrtjo in ki nastane pri izvajanju zdravstvenih storitev s tem v zvezi (priprava zdravniškega poročila o smrti in klinična ter sanitarna obdukcija s spremljajočimi mikrobiološkimi, biokemijskimi, histološkimi, ipd. analizami, če so potrebne). Sem se šteje tudi dokumentacija, ki ima temelj v času pred smrtjo, a do formalnih zapisov pride po smrti (npr. biološki material je oddan pred smrtjo, izvid je izdelan po smrti). Toženec ne izključuje možnosti, da bi tožnica dokumentacijo pridobila od izvajalca ali policije na kakšni drugi podlagi, vendar je bil v tem postopku toženec omejen na ZPacP. Izvedensko delo ni bilo opravljeno v okviru zdravstvene storitve in ga izvajalec ni opravil v okviru zdravstvene dejavnosti, temveč v vlogi strokovnjaka. Zveza med obdukcijo in komunikacijo s policijo je le posredna. Predlagal je, da sodišče tožbo zavrne.

6.Po pozivu sodišča na naroku za glavno obravnavo 12. 12. 2023 je tožnica dopolnila svojo tožbo. Navedla je, da izpodbija prvostopenjsko odločbo (točno: sklep), izpostavila, da je pravna podlaga njenega zahtevka (poleg 42. člena ZPacP) tudi 9. člen Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). Predlagala je, da sodišče prvostopenjsko odločbo (točno: prvostopenjski sklep) spremeni tako, da se tožnici dovoli vpogled in prepis celotne zdravstvene dokumentacije pok. A. A. in preostale dokumentacije v zvezi z obduciranjem in celotnim ''obravnavanjem'' primera po pok. A. A., vključno s komunikacijo med Inštitutom B. in delavci policije, posebej tudi pojasnilo ISM, ki ima naravo izvedenskega dela in ga omenja 6. točka drugostopenjske odločbe, v petnajstih dneh pod izvršbo, podredno, da sodišče prvostopenjski sklep odpravi, tožnici se dovoli vpogled in prepis celotne zdravstvene dokumentacije pok. A. A. in preostale dokumentacije v zvezi z obduciranjem in celotnim ''obravnavanjem'' primera po pok. A. A., vključno s komunikacijo med Inštitutom B. in delavci policije, posebej tudi pojasnilo ISM, ki ima naravo izvedenskega dela in ga omenja 6. točka drugostopenjske odločbe, v petnajstih dneh pod izvršbo, še podredno, da sodišče prvostopenjski sklep odpravi, odloči, da je prvostopenjski organ dolžan v 15 dneh od prejema te sodbe ponovno odločiti o tožničini zahtevi, v vseh primerih pa tožencu naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za njihovo plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

7.Toženec na dopolnitev tožbe ni podal odgovora v danem roku.

Glavna obravnava in dokazni postopek

8.Sodišče je 12. 12. 2023 in 30. 1. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se ju udeležili obe stranki. Na naroku za glavno obravnavo 12. 12. 2023 je sodišče pozvalo tožnico na dopolnitev tožbe, zaradi česar je narok preložilo. Na naroku za glavno obravnavo 30. 1. 2024 je pooblaščenec tožnice vztrajal pri dosedanjih navedbah, opozoril, da bo iz v postopku zahtevanih listin razvidna nestrokovnost dela Inštituta B. Pooblaščenec toženca je še navedel, da je v času odločanja o pritožbi dostop do podatkov umrlih oseb urejal 23. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), vendar toženec za odločanje po tej določbi ni bil pristojen, ZVOP-2 pa v času odločanja ni veljal. Pooblaščenec tožnice je opozoril, da morajo oblastni organi poznati pravo po uradni dolžnosti, zato se ni mogoče sklicevati na uveljavljano pravno podlago, pri tem pa je treba uporabiti ekstenzivno razlago, še zlasti, ker gre za pravice fizične osebe proti imaginarnim pravicam države. Pooblaščenec toženca je ponovil, da izvedensko delo ni nastalo v zvezi z zdravstveno oskrbo po smrti, temveč po odredbi policije po ZKP in še dodal, da je vpogledal v zahtevano dokumentacijo, ko je odločal o pritožbi.

9.Sodišče je stranki seznanilo s pozivom toženca prvostopenjskemu organu z dne 14. 12. 2021 in njegovo vsebino.

10.Pooblaščenec tožnice je predlagal sodišču, da se tožnici omogoči vpogled v sodni spis, zlasti v dokumente upravnega spisa, na katere se je skliceval toženec v pritožbenem postopku, in ki jih tožnica ni prejela. Pooblaščenec toženca je predlogu ugovarjal.

11.Sodišče je predlog tožnice zavrnilo. V obravnavanem primeru gre za zavrnitev zahteve tožnice za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo, natančneje za zavrnitev zahteve tožnice za seznanitev z dokumenti, v katere vpogled je na naroku predlagala tožnica. Če bi sodišče pred odločitvijo o tožbi zoper zavrnitev tožničine zahteve tožnico s temi dokumenti seznanilo, bi to de facto pomenilo, da je sodišče tožbi tožnice ugodilo in odločilo v sporu polne jurisdikcije (kar je tožničin primarni zahtevek), kar bi izničilo namen tega postopka, v katerem je predmet presoje ravno, ali je organ z zavrnitvijo tožničine zahteve za seznanitev s temi dokumenti ravnal pravilno in zakonito.

12.Pooblaščenec tožnice je zavrnitvi predloga tožnice ugovarjal iz razloga kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena, 226., 227. in 228. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), 22. in 23. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

13.Sodišče ugovor zavrača iz razlogov, povedanih zgoraj, podrobneje se bo opredelilo do tega vprašanja (dopustitve vpogleda v zahtevane dokumente, ki so predmet zavrnitve zahteve in s tem predmet presoje v tem upravnem sporu) še v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

14.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v prvostopenjsko odločbo, pritožbo, drugostopenjsko odločbo, dopis toženca prvostopenjskemu organu z dne 14. 12. 2023 (kar so bili dokazni predlogi tožnice) in ostale listine upravnega spisa (drugi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

15.Sodišče je zavrnilo dokazne predloge tožnice: - zaslišanje tožnice in postavitev izvedenca sodno medicinske oziroma patološke stroke, ker gre za dokazna predloga, ki nista bila predlagana v upravnem postopku (52. člen ZUS-1) in ker gre za neprimerna dokazna predloga, saj gre v zadevi za vprašanje uporabe prava, - vpogled v vlogo tožnice z dne 2. 2. 2022, ker gre za dokument, ki je nastal po izdaji obeh aktov, sodišče pa presoja pravilnost in zakonitost odločitve ob njeni izdaji.

16.Pooblaščenec tožnice je zavrnitvi dokaznega predloga zaslišanja tožnice ugovarjal iz razloga kršitve pravice do izjave (22. člen Ustave RS, 257., 212., 215., prvi odstavek 7. člena ZPP), postavitvi izvedenca iz razloga kršitve 243. člena ZPP, 22. in 23. člena Ustave RS ter prvega odstavka 6. člena EKČP.

17.Po mnenju pooblaščenca tožnice bi vsi zavrnjeni dokazi (vključno z vpogledom v zahtevane dokumente) pripomogli k ugotavljanju materialne resnice v zvezi s pravnim interesom tožnice do vpogleda v zahtevano dokumentacijo in iz vpogleda izhajajoče pravno relevantne okoliščine, vključno s tem, ali gre za medicinsko oziroma ne-medicinsko dokumentacijo, ki se nanaša na pok. sina tožnice po ZPacP in ZVOP-2.

18.Sodišče ugovor tožnice zavrača iz zgoraj povedanih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, podrobneje se bo opredelilo še v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

K I. točki izreka

19.Tožba ni utemeljena.

Ugovori napačne uporabe materialnega prava in s tem očitane kršitve pravil postopka

20.V zadevi je predmet spora pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnice za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo pok. A. A., toženec pa je njegovo odločitev potrdil. Med strankama je torej odprto vprašanje, ali so dokumenti, katerih vpogled tožnica zahteva, zdravstvena dokumentacija ali ne.

21.Organa sta se pri tem oprla na ZPacP (42. člen v zvezi z desetim odstavkom 41. člena, 2. člen), ZZPPZ (1. a člen) in ZZDej (1. člen).

22.42. člen ZPacP (med drugim) določa: Po pacientovi smrti imajo pravico do seznanitve z njegovo zdravstveno dokumentacijo osebe, ki so za obdelavo podatkov pooblaščene z zakonom, in osebe, za katere je pacient predhodno dal izrecno privolitev v pisni obliki (prvi odstavek).

23.Po pacientovi smrti imajo pravico do seznanitve z njegovo zdravstveno dokumentacijo pacientov zakonec, zunajzakonski partner, partner iz istospolne skupnosti, otroci in posvojenci, kadar teh oseb ni, pa pacientovi starši. Osebam iz prejšnjega stavka se omogoči le dostop do tistih podatkov, ki so potrebni za dosego zakonitega namena seznanitve. Osebe iz prvega stavka, ki se želijo seznaniti z zdravstveno dokumentacijo, ki je nastala v času, ko umrli pacient ni bil sposoben odločanja o sebi in se je to stanje brez prekinitev nadaljevalo do njegove smrti, morajo za seznanitev izkazati pravni interes. Z zdravstveno dokumentacijo umrlega pacienta se lahko seznanijo tudi druge osebe, ki za to izkažejo pravni interes z ustrezno listino, pri čemer se jim omogoči le dostop do tistih podatkov, ki so potrebni za uveljavljanje njihovega pravnega interesa (drugi odstavek). Ker je tožnica mati pok. A. A., je tako upravičena oseba za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo, kar za toženca ni sporno.

24.Zahteva za seznanitev oseb iz prejšnjega odstavka se delno ali v celoti zavrne, če tako določa zakon ali če je pacient seznanitev pred smrtjo pisno ali ustno v navzočnosti dveh prič izrecno prepovedal (tretji odstavek).

25.O zahtevi za seznanitev odloči izvajalec zdravstvene dejavnosti v 15 dneh od prejema obrazložene zahteve. Če je zahteva delno ali v celoti zavrnjena, imajo osebe iz prvega, drugega in četrtega odstavka tega člena pravico vložiti pritožbo pri Informacijskem pooblaščencu (peti odstavek).

26.Deseti odstavek 41. člena ZPacP določa pristojnost toženca kot drugostopenjskega organa za odločanje o pritožbi ob kršitvi določb (med drugim) petega odstavka 42. člena ZPacP, pri čemer se za postopek pred Informacijskim pooblaščencem poleg določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, smiselno uporabljajo tudi določbe 10., 11. in 12. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (ZInfP).

27.10. člen ZInfP v prvem odstavku tako določa, da mora, če je to potrebno za obravnavo pritožbe, odgovorna oseba organa Informacijskemu pooblaščencu na njegovo zahtevo nemudoma poslati dokumente, zadeve, dosjeje, registre, evidence ali dokumentarno gradivo, ki jih je zahteval prosilec. Informacijski pooblaščenec ima v okviru svojih pristojnosti tudi pravico do vpogleda v davčno tajnost.

28.Po 11. členu ZInfP lahko Informacijski pooblaščenec opravi procesno dejanje v zahtevi za dostop do informacije javnega značaja brez prisotnosti stranke, ki zahteva dostop do informacije javnega značaja, ali osebe, ki ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če je to potrebno, da se pred dokončno odločitvijo Informacijskega pooblaščenca tej stranki prepreči dostop do zahtevane informacije.

29.12. člen ZInfP pa določa, da pravica strank do pregleda dokumentov v zadevah dostopa do informacij javnega značaja po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, do pravnomočnosti odločbe Informacijskega pooblaščenca ne vključuje pregleda zahtevanega dokumenta in drugih dokumentov zadeve, iz katerih bi se dalo razbrati ali sklepati na vsebino zahtevane informacije (prvi odstavek), po pravnomočnosti odločbe Informacijskega pooblaščenca pravica stranke iz prvega odstavka tega člena vključuje pregled zahtevanega dokumenta zadeve v obsegu, dovoljenem s pravnomočno odločbo Informacijskega pooblaščenca (drugi odstavek).

30.Glede na citirane določbe 10., 11. in 12. člena ZInfP v obravnavanem postopku organu tako ni mogoče očitati kršitve načela kontradiktornosti, ker tožnica dokumentov, katerih seznanitev je zahtevala, ni prejela oziroma ker iz odločbe drugostopenjskega organa ni razvidna njihova konkretna vsebina. Kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju sodbe, je drugostopenjski organ v svoji odločbi (str. 4, odstavek 4.) zahtevane dokumente navedel, opredelil vsebino vsakega posameznega dokumenta na splošni ravni (npr. ''zaprosilo PU Ljubljana (22. 8. 2019) ne vsebuje zdravstvenih podatkov, temveč le opis dogodka, ki ga preiskuje policija s prošnjo za dostavo določenih dokumentov, ki jih policija potrebuje v svojem postopku'') in kot zaključno za vse naštete in opisane dokumente ugotovil, da zahtevana dokumentacija ni (bila) namenjena zdravstveni storitvi (tj. obdukciji). Obrazložitev drugostopenjske odločbe tako vsebuje označbo dokumentov, ki jih je prvostopenjski organ po pozivu toženca (sledeč 10. členu ZInfP) poslal tožencu, toženec pa - kot že povedano - jih je v svoji odločbi opisal v okvirih, kot to dopušča namen tega postopka. Če bi prvostopenjski organ oziroma toženec ravnal nasprotno, bi s tem kršil zakon.

31.Prav tako bi zakon kršilo tudi sodišče, če bi tožnici dopustilo vpogled v zahtevane dokumente pred pravnomočnostjo odločitve o tej tožbi. Tožnica zato ne more uspeti z ugovorom, da ni bila seznanjena s podrobnejšo naravo zahtevanih listin, oziroma, da so iz akta izostali podrobnejši in konkretni argumenti, saj to glede na predmet tega postopka ne drži. Oba akta je zato mogoče preizkusiti tudi z vidika stališč Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS o obvezni vsebini obrazložitve odločb.

32.1. a člen ZZPPZ opredeljuje zdravstveno dokumentacijo kot izvirno in reproducirano (pisano, risano, tiskano, fotografirano, filmano, fonografirano, magnetno, optično ali drugače zapisano) dokumentarno gradivo, ne glede na obliko zapisa in nosilec zapisa podatkov: - ki nastane ali je prejeto pri zdravstveni oskrbi, - ki je opredeljeno v Osnovni zdravstveni dokumentaciji v Prilogi 1 ali, - ki je povezano z zdravstvenim stanjem in je nujno potrebno za izvajanje pravic ali obveznosti, priznanih ali določenih z zakonom. Pojem zdravstvena dejavnost ima enak pomen, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja ''zdravstveno dejavnost'' (21. točka 2. člena ZPacP) (tj. ZZDej - op. sod.). Pojmi ''zdravstvena oskrba'', ''zdravstveni delavci'' in ''pacient'' imajo enak pomen, kot jih opredeljuje zakon, ki ureja pacientove pravice (tj. ZPacP).

33.Po 1. členu ZZDej tako zdravstvena dejavnost obsega ukrepe in aktivnosti, ki jih po medicinski doktrini in ob uporabi medicinske tehnologije opravljajo zdravstveni delavci oziroma delavke in zdravstveni sodelavci oziroma sodelavke pri varovanju zdravja, preprečevanju, odkrivanju in zdravljenju bolnikov in poškodovancev.

34.Zdravstvena obravnava so medicinski in drugi posegi za preprečevanje bolezni in krepitev zdravja, diagnostiko, terapijo, rehabilitacijo in zdravstveno nego ter druge storitve oziroma postopki, ki jih izvajalci zdravstvene dejavnosti opravijo pri obravnavi pacienta (22. točka 2. člena ZPacP). Zdravstvene storitve so storitve, ki jih v okviru dejavnosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti opravljajo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci (23. točka 2. člena ZPacP). Pacient je bolnik ali drug uporabnik zdravstvenih storitev v odnosu do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev oziroma izvajalcev zdravstvene dejavnosti ne glede na svoje zdravstveno stanja (16. točka 2. člena ZPacP).

35.Poglavitni očitek tožnice je, da zahtevana dokumentacija po svoji vsebini predstavlja zdravstveno dokumentacijo v smislu ZPacP.

36.Iz podatkov spisa (natančneje iz obrazložitve drugostopenjske odločbe) izhaja, da so predmet zahteve naslednji dokumenti: - zaprosilo PU Ljubljana (22. 8. 2019), ki ne vsebuje zdravstvenih podatkov, temveč le opis dogodka, ki ga preiskuje policija s prošnjo za dostavo določenih dokumentov, ki jih policija potrebuje v svojem postopku, - zaprosilo PU Ljubljana (18. 9. 2019), ki vsebuje prošnjo za določena pojasnila o možnih vzrokih smrti za namen vodenja kazenskega postopka, - odredba (19. 8. 2019), ki ne vsebuje zdravstvenih podatkov, temveč le uradno napotilo, kaj naj se pri telesnem pregledu ugotavlja, kdo naj to opravi in glede koga, ter je bila izdana na podlagi 164., 249., 252., 253. in 266. člena ZKP, - odgovor ISM (23. 9. 2019) na drugo zaprosilo, ki vsebuje strokovna pojasnila oziroma razlago o ugotovitvah, in - poročilo o preiskavi NFL (29. 8. 2019), ki vsebuje s strani forenzičnega laboratorija zapisane rezultate in interpretacijo preiskav najdenih snovi in predstavlja interno komunikacijo med organi policije, kar vse se vodi v zbirki zadev ''obdukcije'' pod opr. št. O 956/19.

37.Sodišče se strinja z zaključkom organa, da opisani dokumenti niso namenjeni zdravstveni storitvi - v tem primeru obdukciji -, ki je bila že opravljena kot sanitarna obdukcija in katere zapisnik s prilogami je tožnica že prejela. Prav tako ti dokumenti niso nastali v zvezi s medicinskimi in drugimi posegi za preprečevanje bolezni in krepitev zdravja, diagnostiko, terapijo, rehabilitacijo in zdravstveno nego ter drugimi storitvami oziroma postopki, ki jih izvajalci zdravstvene dejavnosti opravijo pri obravnavi pacienta. Ta dokumentacija tudi nima zveze z izvajanjem zdravstvenega varstva (med drugim to obsega tudi pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru bolezni, poškodbe, poroda ali smrti), določeni dokumenti pa tudi niso izvorni dokumenti izvajalca zdravstvene dejavnosti (npr. odredba, zaprosilo PU Ljubljana, itd.).

38.V okoliščinah konkretnega primera tako ni mogoče slediti razlagi tožnice, da je izvedenska dokumentacija (oziroma kot jo tožnica poimenuje izvedenska medicinska dokumentacija) že po naravi stvari medicinska dokumentacija (oziroma zdravstvena dokumentacija po ZPacP) in, da pod ta pojem zato sodi tudi komunikacija med ISM in organi pregona. Četudi bi lahko šteli, da je bil namen opravljenih dodatnih preiskav, ki so rezultirale v izvedenskem delu, enak kot pri obdukciji, tj. ugotoviti vzrok smrti pok. A. A., to še vedno ne pomeni, da gre to izvedensko delo po vsebini in obliki šteti med zdravstveno dokumentacijo, saj je bilo izdelano na drugi pravni podlagi (ZKP) (kar izhaja tudi iz zgoraj povzete vsebine zahtevanih dokumentov), po napotilih organov pregona in ne kot zdravstvena storitev. Ker sodišče ne sledi tožbi o izvedenskem mnenju kot o zdravstveni dokumentaciji po 42. členu ZPacP, tudi ne more slediti tožničini razlagi, da komunikacija med prvostopenjskim organom in organi pregona po naravi stvari (ker vodi do metode in zaključka izvedenskega dela) predstavlja sestavni del izvedenskega dela in je torej tudi del zdravstvene - oziroma kot jo tožnica poimenuje - medicinske dokumentacije.

39.Zato pa tudi pojma ''zdravstvena dokumentacija'' po smrti osebe ni mogoče razlagati širše, kar meni tožnica. Kot je že toženec obrazložil v svojem odgovoru na tožbo (in tej razlagi pritrjuje tudi sodišče), se pod pojem zdravstvena dokumentacija iz 42. člena ZPacP šteje le dokumentacija, ki je v neposredni zvezi s smrtjo in ki nastane pri izvajanju zdravstvenih storitev s tem v zvezi (priprava zdravniškega poročila o smrti in klinična ter sanitarna obdukcija s spremljajočimi analizami), ali dokumentacija, ki ima temelj v času pred smrtjo, do zapisov pa pride po smrti. V Poročevalcu k predlogu ZZPPZ k 1. a členu je tudi navedeno, da pomeni zdravstvena dokumentacija vsak dokument s kakršnimikoli podatki, ocenami ali informacijami o pacientovem stanju in razvoju njegovega zdravstvenega stanja v procesu oskrbe. Zakon res zahteva le zakonit namen seznanitve, vendar to še vedno ne daje tožnici upravičenja do vpogleda v dokumentacijo, ki glede na zgoraj citirane določbe predpisov ni zdravstvena dokumentacija.

40.Tožnica še ugovarja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker organ ne pojasni podlage za svojo odločitev v zvezi z izvedenskim delom. Očita torej, da ni jasno, zakaj izvedenskega dela ni mogoče šteti za medicinsko dokumentacijo.

41.Prvostopenjski organ je s tem v zvezi navedel, da morebitni izvidi, ki bi izvirali iz sodelovanja z organi pregona ali sodiščem, nimajo narave zdravstvene dokumentacije iz 42. člena ZPacP oziroma ZZPPZ, temveč naravo izvedenskega mnenja in ne spadajo v katero od zbirk podatkov po ZZPPZ. Drugostopenjski organ je v tem delu obrazložitev prvostopenjskega organa s svojimi razlogi dopolnil (kar je mogel), ko je dodal, da je tožnica s tem, ko je prejela kopijo celotnega obdukcijskega poročila (zapisnika) s prilogami, že prejela vse dokumente, ki spadajo pod pojem zdravstvena dokumentacija, preostala dokumentacija, ki je z obdukcijo sicer povezana, pa se večinoma nanaša na odrejen telesni pregled na drugi pravni podlagi - ZKP. Očitek, da iz aktov ne bi bila razvidna pravna podlaga zavrnitve zahteve, tako ne vzdrži sodne presoje.

42.Tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ sta pravilno tudi povzela tožničino zahtevo kot ''zahtevo za vpogled v celotno zdravstveno in preostalo dokumentacijo v zvezi z obduciranjem in celotnim obravnavanjem ''primera'' po pok. A. A., vključno s komunikacijo med Inštitutom za sodno medicino in delavci policije''.

43.Ugovor tožnice, da bi morala v tem primeru biti izvedena sodna obdukcija in ne sanitarna, pa ni bil predmet obravnavanega upravnega postopka, zato tudi ni predmet tega upravnega spora. Posledično so za odločitev nerelevantne tožbene navedbe v zvezi s tožničinim posvetovanjem s strokovnjaki patološke stroke.

44.Očitka o kršitvi načela materialne resnice in prvega odstavka 139. člena ZUP tožnica niti ne konkretizira na obravnavani primer, zato ga sodišče že iz tega razloga ne more obravnavati oziroma ga zavrača iz zgoraj povedanih razlogov v zvezi z uporabo materialnega prava in ugotovitvami tega primera.

45.Kot zaključno v tem delu sodišče še poudarja, da ne drži, kot zatrjuje tožnica, da iz izpodbijanega sklepa (in drugostopenjske odločbe) izhaja, da naj bi se obdukcija vršila na podlagi ZKP - iz prvostopenjskega sklepa je namreč nedvoumno razvidno, da se je obdukcija izvršila na podlagi ZZDej in Pravilnika o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne službe (str. 3, četrti odstavek). Sodišče zato zavrača tudi ta ugovor.

O nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja

46.Ker je sodišče presodilo, da sta organa pravilno uporabila za primer relevantno materialno pravo, ni utemeljen ugovor o nepopolni oziroma zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ki ga tožnica sicer izpostavlja na precej pavšalni ravni, izhajajoč iz zanjo napačne pravne presoje organa.

O obsegu sodne presoje v tem upravnem sporu

47.Tožnica je v dopolnitvi tožbe uveljavljala kot pravno podlago njenega zahtevka (poleg 42. člena ZPacP) še 9. člen ZVOP-2.

48.ZVOP-2 je pričel veljati in se uporabljati od 26. 1. 2023. Izpodbijani sklep in drugostopenjska odločba sta bili izdani 19. 10. 2021 in 7. 1. 2022, kar pomeni pred uveljavitvijo ZVOP-2, zaradi česar že iz tega razloga tega predpisa ni mogoče upoštevati pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Če bi sodišče pri presoji odločitve upoštevalo predpis, ki v času izdaje izpodbijanega akta še sploh ni veljal, bi s tem preseglo okvir presoje upravnega spora (2. člen ZUS-1).

49.Posledično zato tudi ni mogoče obravnavati tožničinega primarnega in (prvega) podrednega zahtevka na tej podlagi, tj. po ZVOP-2, v katerih je tožnica predlagala odločitev v sporu polne jurisdikcije (po spremembi oziroma odpravi izpodbijanega sklepa na način, da ''se tožnici dovoli vpogled in prepis celotne zdravstvene dokumentacije pok. A. A. in preostale dokumentacije v zvezi z obduciranjem in celotnim ''obravnavanjem'' primera po pok. A. A., vključno s komunikacijo med Inštitutom B. in delavci policije, posebej tudi v pojasnilo Inštituta B., ki ga omenja 6. točka drugostopenjske odločbe, v petnajstih dneh pod izvršbo''). Tudi odločitev v sporu polne jurisdikcije je namreč zamejena s presojo zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Če bi sodišče tožbeni zahtevek obravnavalo tudi po 9. členu ZVOP-2, bi s tem odločalo izven pravnega in dejanskega stanja izpodbijanega akta in s tem izven predmeta obravnave upravnega spora.

50.Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in izdani sklep zakonit in pravilen, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

51.Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

52.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.

2V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

3287. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1;

4Arg. a contrario 52. člen ZUS-1;

5Smiselno tretji odstavek 248. člena ZUP;

6V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek). Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek).

7Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki spisa za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

-------------------------------

Zveza

Zakon o pacientovih pravicah (2008) - ZPacP - člen 42 Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (2000) - ZZPPZ - člen 1a

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.