Jedro

Učitelj telesne vzgoje je odgovoren za škodo, ki je nastala učencu med ogrevanjem za košarkarsko tekmo, ker ni nadzoroval igralcev, ki so imeli na razpolago 20 žog; to pa je imelo za posledico, da je eden od učencev doskočil na žogo in si poškodoval nogo.

Izrek

Revizija se zavrže, kolikor se odločitev o temelju tožbenega zahtevka nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo (129,36 EUR - prej 31.000 SIT), v ostalem delu pa se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 7.1.1997. Pritožbo tožene stranke proti navedeni vmesni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Izhaja iz ugotovljenih dejstev, da se je tožnik poškodoval kot učenec osmega razreda med pripravami na košarkarsko tekmo. Star je bil 14 let in pol, košarko je igral na šoli že več let, s pravili igre in pravili ogrevanja pa je bil seznanjen. Zato je tožena predlagala, da se v dokazne namene po potrebi pribavi tudi mnenje Fakultete za šport. Le izvedenec - strokovnjak s področja košarke bi lahko dal odgovor na vprašanje, kakšna so bila pravila ogrevanja, kakšna navodila je bilo potrebno dati pred ogrevanjem in kako se je ogrevanje nadzorovalo. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedenega dokaznega predloga, je odločilo izključno na podlagi navedb tožeče stranke. Toženi stranki je bilo onemogočeno dokazovanje njenih trditev. Zato se tožena stranka tudi ni mogla izreči, v kolikšni meri je morda tožnik le soodgovoren za nastalo škodo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena, kolikor je z vmesno sodbo odločeno o odškodnini za nepremoženjsko škodo, v preostalem delu pa ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe v precejšnji meri posvetilo razlagi, po kateri naj bi tožena stranka v pritožbi navajala dejstva in dokaze, ki predstavljajo nedovoljeno novoto v skladu z določbo 337. člena ZPP. Revizija ima v tem okviru prav, ko opozarja, da je tožena stranka zaradi dokazovanja svojih stališč, s katerimi je zavračala odgovornost svojega zavarovanca za nastalo škodo, izvedenca športne stroke "po potrebi" vendarle predlagala še v okvirih, ki jih določa 286. člen ZPP. Vendar pa navedena procesna pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, predvsem pa toženi stranki zato ni bilo onemogočeno dokazovanje njenih trditev. Čeprav sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo, zakaj ni sledilo predlogu tožene stranke za postavitev izvedenca športne stroke, pa je v svojih razlogih, ki jih je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo, nanizala vrsto ugotovitev, na katerih podlagi je o stvari lahko odločilo brez predlaganega izvedenstva.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je na igrišču, na katerem so se učenci pripravljali za košarkarsko tekmo, vladala zmeda, da ni bilo vodenja, da se je skratka ogrevanje opravljalo brez ustreznih navodil in nadzora. Sam učitelj telesne vzgoje, ki je bil zadolžen za organizacijo ogrevanja in za nadzor, je potrdil, da predstavlja 20 žog na igrišču ob nenadzorovanem gibanju igralcev potencialno nevarnost za poškodbo. Sam je tudi pojasnil, kakšno bi bilo pravilno ogrevanje tekmovalcev pred košarkarsko tekmo. Učenci so žoge metali na koš neorganizirano in nenadzorovano, zaradi česar je obstajala možnost, da bi učenec, ki je metal na koš v dvokoraku, pri doskoku skočil na eno od žog. To se je tudi zgodilo, saj si je tožnik zlomil gleženj prav zaradi doskoka na žogo, ki se je kotalila pod košem. V luči takšne dokazne ocene, ki jo sprejemata sodišči nižjih stopenj, je pravno nerelevantno, ali je bil tožnik seznanjen z navodili za ogrevanje: tudi če je bil z njimi seznanjen, je glede na ugotovljeno vzročno zvezo prišlo do poškodbe zato, ker odgovorna oseba ogrevanja ni ustrezno nadzorovala. Takšno sklepanje pa pripelje do nadaljnje ugotovitve, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo "po potrebi" predlaganemu dokazu po zaslišanju izvedenca športne stroke.

Tožnikova poškodba je torej posledica "opustitev oziroma malomarnosti učitelja športne vzgoje, za kar je v celoti odgovorna zavarovanka tožene stranke" (razlogi izpodbijane sodbe v prvem odstavku njene tretje strani). S tem je sodišče druge stopnje povzelo tudi pravno razlago, sprejeto v sodbi sodišča prve stopnje, da bi morala odgovorna oseba zavarovanke tožene stranke zaradi predvidljivosti škodnega dogodka ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR). V navedenem obsegu, kolikor se odločitev o temelju tožbenega zahtevka nanaša na nepremoženjsko škodo, je bilo treba revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.

Tožeča stranka uveljavlja tudi odškodnino iz naslova premoženjske škode v seštevku zneskov 11.200 SIT in 19.800 SIT. Ker zahtevek iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi, je v tem obsegu bilo treba uporabiti določbe ZPP o dovoljenosti revizije. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). Seštevek zneskov, ki jih iz naslova premoženjske škode uveljavlja proti toženi stranki tožeča stranka, pa navedenega zneska ne presega, zaradi česar je bilo treba v tem obsegu revizijo kot nedovoljeno zavreči po določbi 377. člena ZPP.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila, vendar pa po oceni revizijskega sodišča njen odgovor ni prispeval k odločitvi. Zato je na podlagi 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP revizijsko sodišče odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.