Jedro

Upoštevaje, da iz predloženih predračunov, izdanih v času trajanja pogodbe izhaja, da je bil določen pogoj 100 % avansnega plačila, in ob odsotnosti trditev tožeče stranke, da je taki zahtevi ugovarjala, temveč jo je izpolnjevala, se zdi (očitno), da je tožeča stranka v času trajanja pogodbe vsaj konkludentno sprejemala pogoj 100 % predplačila iz omenjenih predračunov tožene stranke.

Tožeča stranka se zato po zaključku pogodbenega razmerja ne more uspešno sklicevati na očitek opustitve dobave rulet kljub plačilu predujma, izhajajoč pri tem iz obveznosti plačila le 50 % predujma, skladno s pogodbe.

V opisani situaciji je zahteva tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni v nasprotju z njenim prejšnjim ravnanjem in zato v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR).

Razumevanje pogodbenih določil, ki bi kakorkoli raztezalo učinke prepovedi toženi stranki, da s svojimi proizvodi nastopa na trgu, na čas po izteku pogodbe, bi nesorazmerno posegalo v položaj tožene stranke kot subjekta na trgu. Zato aktivnosti tožene stranke v smeri prodaje rulet v času, ko je le-ta skladno s pogodbo že podala odstopno izjavo in si je morala začeti zagotavljati druge kupce svojih proizvodov, upoštevaje pri tem še rok izdelave rulet (45 - 60 dni), ni mogoče šteti za kršitev pogodbene pravice tožeče stranke do ekskluzivne prodaje rulet.

Izrek

1. Pritožba proti sodbi se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi proti sklepu o stroških se ugodi, razveljavi se stroškovni del odločitve sodbe sodišča prve stopnje in se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o stroških.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 806.569,80 EUR.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba proti sodbi ni utemeljena.

Opustitev dobave rulet Tožeča stranka je v tožbi (smiselno) priznavala, da sta bili njeni obveznosti (1) predplačilo rulet ob (2) mesečnem naročilu (tožbene trditve pod III. točko), kar je dobesedna vsebina 6. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju (v prilogi A 3; v nadaljevanju Pogodba). Trdila je namreč, da je bila "tožena stranka upravičena do plačila...in sicer 50 % ob predplačilu ob mesečnem naročilu...". V nadaljevanju (IV. točka tožbenih trditev) pa je očitek opustitve dobave rulet osredotočila (le) na neizročitev (24) rulet, skladno dogovoru, kljub plačilu predujma z njene strani. Takšna tožbena trditvena podlaga terja po prepričanju pritožbenega sodišča najprej odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost, da plača predujem, ki je zapadla pred obveznostjo dobave rulet s strani tožene stranke in ki jo tožeča stranka izrecno tudi priznava. Če tožeča stranka te obveznosti ne bi izpolnila, njen očitek, da tožena stranka ni dobavila dogovorjenega števila rulet, namreč ne bi mogel biti utemeljen (arg. 1. odstavek 122. člena ZOR).

Sama tožeča stranka je s tem v zvezi navajala, da bi lahko po predplačilu dne 5.8.1997 (po predračunu 18/97, v katerem je bil opredeljen pogoj 100 % predplačila; v prilogi B 33) zahtevala dobavo dveh rulet (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 23.11.2001, l. št. 24). A se je v času trajanja pogodbe očitno zadovoljila z dobavo le ene rulete (prim. še naročilnico tožeče stranke z dne 30.9.1997, speto k računu 22/97, prilogi B 3). Za dobavo rulete, zaračunano z računom 26/97 (v prilogi B 5), je trdila, da bi morali biti pri predplačilu za eno ruleto, dobavljeni dve ruleti. Predračun 21/97 (v prilogi B 34) potrjuje trditve o predplačilu za eno ruleto, saj iz njega sledi, da je bil izdan za eno samo ruleto. Enako velja za predračun 26/97 (v prilogi B 35), tožeča stranka pa trdi, da bi morali biti po računu 7/89 (v prilogi B 19; veza s predračunom 26/97, ki je bil plačan 17.11.1997) dobavljeni dve ruleti, a da je bila dobavljena ena sama. Tudi iz predračuna z dne 4.2.1998 (v prilogi B 36) izhaja, da je bil izdan za 4 rulete, tožeča stranka pa trdi, da bi ji tožena stranka morala dobaviti 8 rulet. Na podlagi teh trditev tožeče stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi v času trajanja pogodbe vztrajala pri obveznosti plačila le 50 % predujma, čeprav je bila tako opredeljena njena obveznost v tem pogledu v 6. členu Pogodbe. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ne more mimo izpovedbe priče I. M.. Ta priča je namreč izpovedala, da je tožeča stranka plačevala avansni račun v celoti, to je 100 % (zapisnik z naroka za glavno obravnavo, ki je bila 7.3.2002). Upoštevaje pri tem, (1) da iz predloženih predračunov, izdanih v času trajanja Pogodbe (priloge B 33 do B 36), izhaja, da je bil določen pogoj 100 % avansnega plačila, in (2) ob odsotnosti trditev tožeče stranke, da je taki zahtevi ugovarjala, temveč jo je (3) izpolnjevala (prim. spredaj), se zdi (očitno), da je tožeča stranka v času trajanja Pogodbe vsaj konkludentno sprejemala pogoj 100 % predplačila iz omenjenih predračunov tožene stranke.

Tožeča stranka se zato po zaključku pogodbenega razmerja po prepričanju pritožbenega sodišča ne more uspešno sklicevati na očitek opustitve dobave rulet kljub plačilu predujma, izhajajoč pri tem iz obveznosti plačila le 50 % predujma, skladno 6. členu Pogodbe. Drugačno stališče bi namreč vodilo smiselno v dopustitev ravnanja tožeči stranki, ki bi oteževalo izpolnitev tožene stranke. Slednja bi bila ob takšnem, drugačnem stališču (lahko) v zavezi, da plača pogodbeno kazen iz 13. člena Pogodbe, kljub temu, da je tožeča stranka v času izpolnjevanja pogodbe ni opozorila, da ne sprejema pogoja tožene stranke po 100 % (namesto le 50 %) predujmu. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da bi bila v opisani situaciji zahteva tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni iz 13. člena Pogodbe tudi v nasprotju s prejšnjim ravnanjem tožeče stranke in zato v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Končno je treba opozoriti, da sta se pravdni stranki v 13. členu Pogodbe dogovorili, da gre oškodovani pogodbeni stranki pravica do plačila pogodbene kazni le, če pogodbo poprej pisno prekliče. Tožeča stranka ne trdi, da bi Pogodbo preklicala, čeprav toženi stranki očita opustitev dobave rulet v nasprotju s 5 členom Pogodbe v oktobru, decembru 1997 in januarju ter februarju 1998, to je v času trajanja Pogodbe.

Iz doslej razloženega sledi, da tožeča stranka ne more očitati toženi stranki opustitve dobave rulet, ker sama ni izpolnila svojih obveznosti, da plača predujem za rulete, katerih opustitev dobave očita toženi stranki in ki so zapadle pred obveznostjo dobave rulet. Tožena stranka namreč ni bila dolžna dobavljati rulet, ne da bi prejela predplačilo. Z izpolnitvijo obveznosti, skladno pogojem predračunov, in neizpolnitvijo obveznosti plačila predujma za še večje število rulet, je tožeča stranka neizogibno tako tudi sama vplivala na dinamiko dobav rulet, pa čeprav bi bile resnične njene trditve, da se je le prilagajala tempu dobav, ki ga je zagotavljala tožena stranka.

Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da izpovedba predlagane priče R. H., ki naj bi po pritožbenih trditvah pripomogla k pravilnemu razumevanju 5. in 6. člena Pogodbe v pogledu obveznosti tožeče stranke po mesečnem naročanju, ne bi mogla vplivati na drugačno presojo. Na takšno presojo je vplivala odsotnost trditev tožeče stranke, da bi v času trajanja pogodbe vztrajala, da ji tožena stranka dobavi tisto število rulet, ki bi ustrezalo obveznosti plačila le 50 % predujma iz 6. člena Pogodbe in dejansko opravljenim plačilom. Uveljavljeni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja zaradi opustitve zaslišanja te priče zato ni podan.

Prodaja rulete Ž. H. Prav tako ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede drugega očitka kršitve pogodbe, to je prodaje rulete Ž. J. za znesek 3.400.000,00 takratnih SIT. Sama tožeča stranka je v prid tej trditvi (med drugim) predlagala vpogled v sporočilo o obremenitvi z dne 10.3.1998, ki naj bi dokazovalo plačilo Ž. J. toženi stranki skladno predračunu z dne 9.3.1998. A le-tega tožbi (po podatkih spisa) ni priložila. Na tožbi je zaznamek, da so priloge tožbe označene z A 1 do A 6, v teh prilogah pa ni omenjenega sporočila o obremenitvi. Prav tako tega sporočila o obremenitvi ni v drugih prilogah spisa. Drugačnih pritožbenih trditev zato ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje pa seveda listine, ki ni bila predložena (prim. 1. odstavek 226. člena ZPP), ni moglo upoštevati pri dokazni oceni.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da priliva na račun tožene stranke dne 11.3.1998 v znesku 2.000.000,00 takratnih SIT in dne 12.3.1998 v znesku 1.400.000,00 takratnih SIT ne dokazujeta, da je bilo plačilo izvedeno s strani Ž.J.. Upoštevaje opuščeno edicijsko dolžnost (prim. spredaj in 1. odstavek 226. člena ZPP), pritožbeno sodišče sprejema izpodbijano dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče dodaja v zvezi s tem očitkom kršitve Pogodbe še, da se pogodbenih določb o izključni pravici tožeče stranke do prodaje rulet (2. člen Pogodbe) ne sme razlagati v škodo ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude in svobodne konkurence (74. člen Ustave). Zato je pri razumevanju omejitve iz 3. člena Pogodbe in pravice iz 2. člena Pogodbe treba upoštevati položaj tožene stranke kot subjekta na trgu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobeno izmed omenjenih dveh pogodbenih določil ne podaja časovne omejitve pravice oziroma obveznosti z gledišča možnosti prekinitve pogodbenega razmerja po 11. členu Pogodbe. Razumevanje pogodbenih določil, ki bi kakorkoli raztezalo učinke prepovedi toženi stranki, da s svojimi proizvodi nastopa na trgu, na čas po izteku pogodbe, pa bi po prepričanju pritožbenega sodišča nesorazmerno posegalo v položaj tožene stranke kot subjekta na trgu. Zato aktivnosti tožene stranke v smeri prodaje rulet (predračun tožene stranke Ž. J. z dne 9.3.1998 in zatrjevano plačilo le-tega) v času, ko je tožena stranka skladno 11. členu Pogodbe že podala odstopno izjavo dne 28.2.1998 (v prilogi A 22) in si je morala začeti zagotavljati druge kupce svojih proizvodov, upoštevaje pri tem še rok izdelave rulet (45 - 60 dni), ni mogoče šteti za kršitev pravice tožeče stranke do ekskluzivne prodaje rulet iz 2. člena Pogodbe. Učinki prepovedi iz 3. člena Pogodbe bi se namreč ob drugačnem stališču raztezali na čas po prenehanju pogodbenega razmerja, kar ni sprejemljivo že zato, ker tožeča stranka v tem obdobju ni imela več nobenih obveznosti nakupa rulet v razmerju do tožene stranke.

Vprašanje razlogov za enostransko odpoved pogodbenega razmerja za odločitev v obravnavanem primeru niso pomembni. Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene trditve s tem v zvezi. Prav tako ni pomembno, ali je bila tožeča stranka v upniški zamudi in ali je tožena stranka zamujala z dobavo rulet. Za vprašanje pravice do pogodbene kazni v obravnavanem primeru ni pomembna morebitna zamuda, temveč neizpolnitev pogodbene obveznosti.

Iz doslej razloženega sledi, da zatrjevane kršitve Pogodbe niso izkazane. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka se zato izkaže za pravilno, čeprav je pritožbeno sodišče takšno odločitev utemeljilo deloma z drugimi razlogi.

Pritožnik ne izpodbija zavrnitve odškodninskega tožbenega zahtevka zaradi plačila izgubljenega dobička. Uradni preizkus tega dela sodbe sodišča prve stopnje in dela sodbe, v katerem je odločeno o zahtevku na plačilo pogodbene kazni, na uradoma upoštevane pritožbene razloge (2. odstavek 350. člena ZPP) ni pokazal. Na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z odškodninskih tožbenim zahtevkom je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker tudi niso podani izrecni pritožbeni razlogi proti zavrnitvi zahtevka na plačilo pogodbene kazni, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz 1. točke izreka te sodbe.

Pritožba proti sklepu o stroških je utemeljena.

Pač pa pritožnik pravilno opozarja na pomanjkljivosti pri obrazložitvi stroškovnega dela odločitve. Po prepričanju pritožbenega sodišča zgolj sklicevanje na del stroškovnika tožene stranke v zadevi, v kateri je bilo opravljenih veliko število procesnih dejanj in znaša obveznost plačila stroškov 10.007,50 EUR, vendarle ne zadošča kriteriju obrazloženosti sodne odločbe, pa čeprav gre za sklep o stroških. V tem delu je zato podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato moralo stroškovni del obrazložitve razveljaviti in zadevo vrniti v tem obsegu v nov postopek sodišču prve stopnje.