Jedro

Tožeča stranka kot solidarna dolžnica, ki trdi, da je plačala več, kot znaša njen delež v škodi, lahko od prvega toženca zahteva le toliko, kolikor ustreza njegovemu deležu kot posameznemu dolžniku v škodi.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem obsegu (točka 1 in 2 izreka in odločba o stroških - 4. točka izreka) r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom prvemu tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 2.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to določno opredeljeno v točki 1 izreka. V točki 2 je tožbeni zahtevek na razveljavitev notarskega zapisa, sklenjenega pri notarju A.T. pod SV 209/98 z dne 10.6.1998 med prvim tožencem kot darovalcem ter drugo toženko in četrtim tožencem kot obdarjencema v obsegu, kot je to določno opredeljeno v izreku, zavrglo. Zaradi umika tožbe je postopek zoper drugo, tretjo in četrto toženo stranko ustavilo (točka 3 izreka) ter glede stroškov odločilo, da jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 133.688,00 SIT z obrestmi.

Prvi toženec se je zoper sodbo pritožil. Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je tožeča stranka tožbo zoper prve toženca za znesek, ki presega 2.800.000,00 SIT umaknila, vendar pa prvi toženec v umik ni privolil. Sodišče bi moralo torej o tistem delu tožbenega zahtevka, ki presega znesek 2.800.000,00 SIT, odločiti meritorno. Toženec v umik ni privolil, saj bi v takem primeru odpadli vsi učinki vložene in vročene tožbe, tožeča stranka se namreč temu delu zahtevka ni odpovedala. Interes tožene stranke je, da se za umaknjen del tožbenega zahtevka doseže zavrnilna sodba. Sicer pa je tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek, prvi toženec je v spremembo tožbe privolil, sodišče pa sklepa ni izdalo. Tudi sodišče zmotno ugotavlja, da je prvi toženec na naroku dne 5.4.2004 priznal soodgovornost v višini 50%. To ne drži, le definiral je solidarno odgovornost skladno z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, kolikšen del škode odpade na tožečo stranko ter prvega toženca, tega ni storilo in zgolj predpostavljalo, da ta delež znaša 50%. V ta namen bi moralo izvesti predlagane dokaze, tudi tiste, ki jih je predlagal toženec. Ker je tožeča stranka zahtevala razveljavitev izročilne pogodbe, je sodišče neutemeljeno zavrglo tožbeni zahtevek pod 2. točko. Tudi v tem delu bi moralo sodišče prve stopnje odločiti meritorno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je pritožbo vložila zoper odločbo o stroških, vsebovano v izpodbijani sodbi. Meni, da bi ji sodišče moralo priznati vse stroške pravde. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je, ko je utemeljilo odločitev v ugodilnem delu (točka 1 izreka), protispisno razlogovalo, da je toženec tekom postopka priznal svojo soodgovornost v višini 50%. To iz zapisnika o naroku z dne 4.5.2005 ne izhaja, tožena stranka je le navedla: "odškodninski zahtevek je omejen s pravnomočno sodbo. Za plačilo škode je potrebno opredeliti odgovornost na strani tožeče kot tožene stranke. Solidarna odgovornost skladno z načelom ZOR pomeni odgovornost vsake stranke v višini 50%, če pravičnost ne zahteva drugače...in je potrebno najprej rešiti razmerje odgovornosti kot predhodno vprašanje", torej poudarila, da je temelj sporen, da je treba ugotoviti, kolikšen je delež v škodi obeh solidarnih dolžnikov, ki sta dolžna po sodbi sodišča, ki je pravnomočna, plačati tretji, oškodovanki odškodnino. Po določbi 208. člena ZOR (ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. člen OZ) namreč solidarni dolžnik, ki plača več, kot znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj. Tožeča stranka kot solidarna dolžnica, ki trdi, da je plačala več, kot znaša njen delež v škodi in zato zahteva od toženca kot drugega solidarnega dolžnika, da ji povrne tisto, kar je zanj plačala, lahko torej od prvega toženca zahteva le toliko, kolikor ustreza njegovemu deležu kot posameznemu dolžniku v škodi. Tega deleža pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj je protispisno razlogovalo, da je toženec priznal soodgovornost v višini 50%. Taka sodba, ki zato tudi razlogov glede deleža v škodi nima, je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka tožbo do konca glavne obravnave spremenila tako, da je povečala obstoječi zahtevek (1. odst. 184. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj je namesto prvotno vtoževanih 2.000.000,00 SIT, zahtevala plačilo skupno 6.500.000,00 SIT (vloga z dne 25.2.2003), toženec pa je v spremembo tožbe privolil (vloga z dne 28.12.2003). Za spremembo tožbe potem, ko je bila že vročena tožencu, je zadoščala njegova privolitev, zato ni jasno, zakaj pritožnik očita sodišču prve stopnje, da ni s sklepom dovolilo spremembe (1. odst. 185. člena ZPP). Ker pa je, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka potem, ko je bila tožba že vročena tožencu, tožbo umaknila glede zneska 3.700.000,00 SIT (saj je zahtevala le še plačilo 2.800.000,00 SIT), in toženec v umik ni privolil, pritožnik pravilno opozarja, da mora v primeru, če je toženec skladno z določbo 188. člena ZPP izjavil po obvestilu o umiku tožbe, da v umik ne privoli, sodišče odločiti o celotnem postavljenem zahtevku, saj ima, potem, ko se je v spor spustil, tudi sam procesno pravico, da sodišče odloči v sporu. Sodišče prve stopnje glede učinka izjave o umiku stališča ni zavzelo, je pa glede dela po tožniku umaknjenega dela tožbe odločalo, kolikor se ta nanaša na razveljavitev pogodbe. Iz razlogov sodbe glede odločitve pod točko 2 izreka izhaja, da je izpodbojna tožba (razveljavitev pogodbe, sklenjene med prvim tožencem kot darovalcem ter drugo toženko in četrtim tožencem kot obdarjencema), vložena le zoper darovalca in ne zoper pridobitelje nepremičnin, zato ni podana pasivna legitimacija, sodišče prve stopnje je zato tožbo zavrglo. Če je ali ni tožena stranka subjekt pravic ali obveznosti po materialnem pravu - pasivno legitimirana ali ne v sporu, je vprašanje materialnega prava. Ker torej sodišče prve stopnje formalno odločitev utemeljuje z vsebinskimi razlogi, je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Tudi ne gre za vprašanje procesne sposobnosti, ko v nadaljevanju sodišče materialnopravne razloge o pomanjkanju pasivne legitimacije zmotno opira na 81. čl. ZPP.

Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu v 1. in 2. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče bo moralo procesne kršitve odpraviti in v okviru gornjih napotkov glede na materialnopravne določbe 208. člena ZOR ugotoviti odločilna dejstva ter presoditi, kolikšen je delež v škodi vsakega od solidarnih dolžnikov, da bo lahko v sporu pravilno odločilo. Moralo bo tudi presoditi, ali je glede na izjave strank in določbo 188. člena ZPP tožba glede prvega toženca v delu umaknjena, če ni, bo moralo tudi o preostalem zahtevku (plačilo še 3.700.000 SIT z obrestmi in razveljavitev dela notarskega zapisa) vsebinsko odločiti.

Ker je sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, je sodišče druge stopnje že iz tega razloga razveljavilo tudi odločbo o stroških in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).