Jedro

Tožnik od tožene stranke kot solidarnega dolžnika zahteva tretjino plačanih zneskov po treh odločbah Carinskega urada, in sicer 3.394,84 EUR oziroma 813.540 SIT, 3.429,36 EUR oziroma 821.810,66 SIT in 243,071 EUR oziroma 58.404 SIT. Zneski, ki jih zahteva, glede na povedano temeljijo na treh različnih podlagah, zaradi česar se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in je toženi stranki naložilo plačilo zneska 7.067,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le v obrestnem delu, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožniku zamudne obresti le v višini glavnice, skupaj torej v znesku 7.067,91 EUR. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve ustavnih pravic. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Revizija ni dovoljena.

5. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP-D) v drugem odstavku 130. člena določa, da če je bila pred uveljavitvijo tega zakona (1. 10. 2008) na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. Odločba sodišča prve stopnje je bila izdana 1. 2. 2008, kar pomeni, da je za odločitev o tem, ali je revizija dovoljena, treba uporabiti nenovelirane določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP).

6. Drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Tožnik v tem postopku od tožene stranke zahteva povračilo 1/3 plačanega carinskega dolga za plačilo katerega je solidarno odgovarjal skupaj s toženo stranko kot špediterjem in z lastnikom blaga družbo S. Šlo je za plačilo carinske obveznosti po treh odločbah Carinskega urada Ljubljana: po odločbi opr. št. 4 z dne 12. 3. 2001 za 10.250,51 EUR (prej 2,456.432 SIT), po odločbi opr. št. 42 z dne 5. 2. 2001 za 10.184,53 EUR (prej 2,440.620 SIT) in po odločbi opr. št. 426 z dne 12. 3. 2001 za 731,15 EUR (175.212 SIT). Tožnik tako od tožene stranke zahteva tretjino plačanih zneskov po posameznih odločbah, torej 3.394,84 EUR oziroma 813.540 SIT, 3.429,36 EUR oziroma 821.810,66 SIT in 243,071 EUR oziroma 58.404 SIT. Zneski, ki jih zahteva, glede na povedano temeljijo na treh različnih podlagah, zaradi česar se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker nobeden od navedenih zneskov ne presega praga dovoljenosti revizije, je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrglo.

7. Odločitev o zavrženju revizije vključuje tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).