Jedro

Kriterija ene objektivne in ene subjektivne okoliščine, ki utemeljujeta sklep o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ni mogoče razumeti v smislu mehanične oziroma popolne separacije med objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami.

Poleg objektivnih in subjektivnih okoliščin ZKP v določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena predvideva še samostojen kriterij na podlagi katerega je mogoče sklepati na ponovitveno nevarnost – tako imenovane druge posebne okoliščine, ki že same po sebi kažejo na nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je ob nesoglasju preiskovalne sodnice s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora s sklepom z dne 8. 12. 2012 zoper obdolženega J. Š. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 15. 12. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 24. 12. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (Vrhovno sodišče je zahtevo prejelo dne 28. 12. 2012), kot navaja, zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. V zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je obdolženčeva obramba v pritožbi predložila več različnih dokazov, s katerimi še ni razpolagala na pripornem naroku dne 6. 12. 2012, da navedeni dokazi še dodatno potrjujejo obdolženčev zagovor, da je bil do največ pet minut pred prijetjem policije v družbi treh oseb v bližnjem lokalu, pred prijetjem pa so se vsi skupaj preko starega mostu v Mariboru namenili proti parkiranemu osebnemu avtomobilu na drugi strani reke Drave, da višje sodišče predlaganih dokazov ob reševanju pritožbe ni obravnavalo z obrazložitvijo, da se nanašajo na dokazno oceno in jih bo obdolženčeva obramba mogla uveljavljati v naslednjih fazah kazenskega postopka, da je pritožbeno sodišče s takšno obrazložitvijo kršilo 20. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je sodišče dolžno pripor odpraviti tudi, če oceni, da ni več podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, da višje sodišče ni ukrenilo ničesar, da bi odpravilo neutemeljeno odrejen pripor, ki se lahko v primeru očitanega kaznivega dejanja odredi le izjemoma. V zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti trdi, da je bil obdolženec prvič na javnem shodu, na katerem se je izražalo mnenje proti politiki, da je shod obiskal iz radovednosti, da doslej še ni bil pravnomočno obsojen, niti obravnavan za kazniva dejanja ali prekrške z elementi nasilja, da izhaja iz urejene družine, da nima več namena obiskovati napovedanih javnih shodov, da niso podane osebne lastnosti ali posebne okoliščine, ki bi utemeljevale tako hud poseg v osebno svobodo posameznika, kot je odreditev pripora, ter da v Maribor ni prišel, da bi se pridružil skupini agresivnih protestnikov, temveč je prišel mirno protestirati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 4. 1. 2013 predlagala zavrnitev zahteve, ker le-ta vsebinsko uveljavlja razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijani pravnomočni sklep je v delu, ki se nanaša na obdolženca, za to fazo kazenskega postopka ustrezno argumentiran. Stališče Višjega sodišča, da je dokazna ocena predlaganih dokazov stvar nadaljnjega kazenskega postopka, je pravilno in tudi v skladu z že uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel razloge, na podlagi katerih šteje, da obstaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, pri čemer posebej izpostavlja uradni zaznamek policista B. P. Z odgovorom vrhovne državne tožilke je bil obdolženčev zagovornik seznanjen dne 4. 1. 2013 ter je dne 8. 1. 2013 nanj podal odgovor, v katerem je izrazil nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke, in navedel, da zahteva ni vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter poudaril, da ni mogoče razumeti odločitve sodišča, ki spregleda videoposnetke in izjave oseb, ki dokazujejo, da se je obdolženec tik do prijetja nahajal v lokalu in ne na ulici.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

5. Vrhovno sodišče na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti ter podatkov spisa ugotavlja: da obdolženčev zagovornik z eno zahtevo za varstvo zakonitosti vloženo dne 24. 12. 2012 po vsebini enakimi razlogi izpodbija dva pravnomočna sklepa: sklep o odreditvi pripora (sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 62103/2012 z dne 8. 12. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 62103/2012 z dne 15. 12. 2012) ter sklep o podaljšanju pripora (sklep Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 11. 12. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 62103/2012 z dne 18. 12. 2012); da je bil obdolženec dne 3. 12. 2012 ob 22.00 uri prijet na Glavnem trgu v Mariboru; da je bil obdolženec iz policijskega pridržanja izpuščen dne 6. 12. 2012, v pripor pa je bil s prostosti priveden dne 9. 12. 2012; da je bil zoper obdolženca obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru vložen dne 10. 12. 2012, ter da okrožni državni tožilec v njem podaljšanja pripora zoper obdolženca ni predlagal; da je državni tožilec podaljšanje pripora zoper obdolženca predlagal s posebno vlogo dne 11. 12. 2012; da je bil pripor zoper obdolženca odpravljen s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 31. 12. 2012; da je Okrajno sodišče v Mariboru dne 20. 12. 2012 opravilo predobravnavni narok, na katerem obdolženec krivde po obtožnem predlogu ni priznal. B-2.

6. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z utemeljenim sumom obdolžencu očitanega kaznivega dejanja trdi, da je obdolženčeva obramba v pritožbi predložila več različnih dokazov, ki potrjujejo obdolženčev zagovor, višje sodišče pa predlaganih dokazov ob reševanju pritožbe ni obravnavalo z obrazložitvijo, da se nanašajo na dokazno oceno in jih bo obdolženčeva obramba mogla uveljavljati v naslednjih fazah kazenskega postopka, s čimer je kršilo 20. člen Ustave.

7. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

8. Vložnik zahteve zgolj posplošeno trdi, da višje sodišče ni obravnavalo v pritožbi predloženih dokazov, pri tem pa določno ne navede, na katere dokaze se uveljavljana kršitev nanaša. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP, temveč lahko v zvezi z zatrjevanim neobstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ugotovi le, da je sodišče utemeljen sum v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora oprlo na vsebino uradnega zaznamka policista B. P., izjavo policista D. Ž., ki je neposredno zaznal, da je prav obdolženec metal granitne kocke proti policistom, kazensko ovadbo ter okoliščino, da so policisti med obdolženčevimi prijatelji odvzeli prostost le obdolžencu. Navedeni dokazi, zlasti izjava policista D. Ž., ki je neposredno zaznal, da je prav obdolženec metal granitne kocke proti policistom, tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec dne 3. 12. 2012 sodeloval v skupini, ki je s skupnim delovanjem poskusila preprečiti uradnim osebam uradno dejanje tako, da je v policiste metala nevarne predmete.

9. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da pri obdolžencu ne obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

10. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je glede tega pripornega razloga že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 45/2000 z dne 2. 3. 2000, I Ips 261/2005 z dne 22. 9. 2005, XI Ips 18/2010 z dne 11. 3. 2010 ter številne druge) presodilo, da po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot okoliščine subjektivne narave, od katerih morata biti podani vsaj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca, kar šele lahko utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Navedenega kriterija (test ene objektivne in ene subjektivne okoliščine) pa ni mogoče razumeti v smislu mehanične oziroma popolne separacije med objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami. Raznolikost inkriminiranih konkretnih dejanskih stanov (življenjskih dogodkov) narekuje ugotovitev na presojo, da so v objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, hkrati vsebovane tudi okoliščine subjektivne narave, ki zadevajo storilca kaznivega dejanja (na primer surovo ravnanje z žrtvijo, storitev dejanja na grozovit način, kaže na težo storjenega kaznivega dejanja, hkrati pa tudi na osebnostne lastnosti oziroma nevarnost storilca kaznivega dejanja). Poleg objektivnih in subjektivnih okoliščin ZKP v določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena predvideva še samostojen kriterij na podlagi katerega je mogoče sklepati, da pri storilcu obstaja nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. To so takoimenovane druge posebne okoliščine, ki že same po sebi kažejo na nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. 11. V obravnavanem primeru je sodišče po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedlo in presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (način, teža storitve kaznivega dejanj, izredna agresivnost in brutalnost napada na policiste, nevarnost za življenje policistov, ki jo je skupina s svojim ravnanjem predstavljala in pri tem ni izbirala sredstev), kot tudi osebnimi lastnostmi obdolženca (odločenost in vztrajnost za nasilno delovanje v protestih, ki se kaže v tem, da skupina, v kateri naj bi sodeloval obdolženec z nasiljem ni prenehala kljub večkratnemu pozivu policije in mirnih protestnikov, brutalnost izgrednikov, okoliščina, da naj bi obdolženec prišel izvajat nasilje iz Maribora oddaljenega kraja), ki utemeljujejo realno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Sodišče je sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženca v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora utemeljeno oprlo tudi na ugotovljeno drugo posebno okoliščino, to je na bodoče napovedane proteste v zvezi s katerimi (upoštevaje obdolženčeve osebne lastnosti) obstaja velika verjetnost, da bo obdolženec nanje ponovno prišel z namenom maščevati se policistom in ravnal na način, kot se mu očita v obravnavanem primeru. Takšne utemeljene presoje sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženca ne morejo omajati obširne navedbe zahteve, da je bil obdolženec prvič na javnem shodu, na katerem se je izražalo mnenje proti politiki, da je shod obiskal iz radovednosti, da doslej še ni bil pravnomočno obsojen, niti obravnavan za kazniva dejanja ali prekrške z elementi nasilja, da izhaja iz urejene družine, da nima več namena obiskovati napovedanih javnih shodov, ter da v Maribor ni prišel, da bi se pridružil skupini agresivnih protestnikov, temveč je prišel mirno protestirati, s katerimi vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora glede obstoja pripornega razloga. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

12. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.