Jedro

Od stališča, da se delež določa na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, ni mogoče odstopiti, ko gre za vložek posebnega premoženja v skupno premoženje. Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje tudi sicer ne omogoča odstopa od celovite obravnave skupnega premoženja v smislu določitve višjega deleža na stvari, v katero je bilo vloženo posebno premoženje. Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje lahko vpliva le na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju kot celoti, razen če so podane specifične okoliščine konkretnega primera.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločitvi o glavni stvari spremenita tako, da znaša solastniški delež vsake od pravdnih strank na skupnem premoženju, in sicer na zemljišču parc. št. 2461, vl. št. 1210, k.o. ..., do ½.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v stroškovnem delu spremenita tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 3.664,53 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 710,99

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta bivša zakonca, ki sta se razvezala 28. 9. 2007, njuna življenjska skupnost pa je je razpadla že aprila 2007. V postopku delitve skupnega premoženja je prišlo do spora o obsegu skupnega premoženja in deležih, zato je nepravdno sodišče tožnika napotilo na pravdo. V tej pravdi toži na ugotovitev, da v skupno premoženje spadata zemljišči parc. št. 2462/1 in 2461, obe k.o. ... Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju ugotovilo, da v skupno premoženje spada zemljišče parc. št. 2462/1, pravdni stranki pa sta solastnika tega zemljišča vsak do ½. Zahtevek, da v skupno premoženje spada tudi zemljišče parc. št. 2461, ki jo je toženka pridobila v času zakonske zveze na podlagi pogodbe o preužitku, je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika v tem delu ugodilo, zadevo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da ugotovi, ali je tožnik s svojim delom pomagal toženki pri izvrševanju obveznosti iz te pogodbe. Zavzelo je stališče, da je sodna praksa v podobnih primerih, ko zakonca v času zakonske zveze pridobita zemljišče na podlagi pogodbe o preužitku, s katero je zgolj eden od zakoncev prevzel obveznosti, zavzelo stališče, da spada tako pridobljena nepremičnina v skupno premoženje, če sta obveznosti po pogodbi o preužitku izpolnjevala oba zakonca.

2. V tej pravdi je tako ostalo sporno, ali zemljišče, ki je bilo pridobljeno na podlagi pogodbe o preužitku, spada v skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je skladno z napotki pritožbenega sodišča ugotovilo relevantno dejansko stanje, in sicer, da je v času zakonske zveze tožnik s svojim delom pomagal toženki pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti in zato presodilo, da tudi to zemljišče spada v skupno premoženje pravdnih strank. Toženki je na skupnem premoženju, in sicer na tem zemljišču, priznalo ¾ solastniški delež, tožniku pa ¼ solastniški delež, v presežku (do 7/10) pa je zahtevek zavrnilo. Pri določitvi solastniških deležev na tem zemljišču je upoštevalo, da je ¾ pogodbenih obveznosti izpolnjevala toženka, ¼ pa tožnik ter dejstvo, da je v obdobju od razpada njune življenjske skupnosti do smrti preužitkarice, pogodbo izpolnjevala izključno toženka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika in toženke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbene očitke tožnika, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odstopilo od celovitega obravnavanja skupnega premoženja, je zavrnilo kot neutemeljene. Zavzelo je stališče, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, kar pomeni, da so od tega dopustne izjeme. Po presoji pritožbenega sodišča je ta izjema v konkretnem primeru podana, saj je pretežno (in nekaj časa izključno) izpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani toženke potrebno obravnavati kot vložek njenega posebnega premoženja v nepremičnino, ki predstavlja skupno premoženje. Ker na nastanek tega dela skupnega premoženja ni vplival dohodek zakoncev, po mnenju pritožbenega sodišča pri določitvi deležev na spornem zemljišču ni potrebno upoštevati njunih dohodkov in ostalih okoliščin iz 59. člena Zakona o zakonski in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), na podlagi katerih je bil sicer že pravnomočno ugotovljen delež na skupnem premoženju – stanovanjski hiši, ki sta jo skupaj gradila (zemljišča parc. št. 2462/1, k.o. M...).

4. Na predlog tožeče stranke je bila s sklepom II Dor 358/2011 z dne 5. 10. 2011 dopuščena revizija glede vprašanja, ali sta sodišči utemeljeno odstopili od splošnega pravila, da se skupno premoženje bivših zakoncev pri določitvi deležev na njem obravnava celovito.

5. Tožeča stranka je na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo. V okviru dopuščenega vprašanja uveljavlja zmotno uporaba materialnega prava. Poudarja, da sta sodišči v prvem sojenju pravnomočno odločili, da znaša solastniški delež pravdnih strank na zemljišču parc. št. 2462/1, k.o. ..., vsake do ½. S tem, ko je sodišče v novem sojenju presodilo, da znaša solastniški delež toženke na skupnem premoženju, in sicer spornem zemljišču, ¾, tožnika pa ¼, je odstopilo od materialnopravnega pravila, da se skupno premoženje bivših zakoncev pri določitvi deležev na njem obravnava enovito. Meni, da se delež določa na skupnem premoženju kot celoti, ne pa na posamičnih stvareh. To je po mnenju tožnika povsem logično in razumno, saj je nemogoče, da bi ob enakem splošnem prispevku zakoncev k nastanku premoženja, enakost prispevka bila izkazana pri vsaki posamezni stvari iz skupnega premoženja. Pojasnjuje, da sodišči nista utemeljeno odstopili od pravila, da se skupno premoženje obravnava celovito. Meni, da v tem primeru ni šlo za vložek posebnega premoženja toženke v skupno premoženje. Sodišči bi zato morali pri presoji deležev upoštevati tudi dohodke pravdnih strank in ostale okoliščine, ki vplivajo na višino deleža na skupnem premoženju, ne pa samo prispevno razmerje h spornemu zemljišču (izpolnjevanje pogodbe o preužitku). Zavzema se za spremembo sodbe, in sicer tako, da znaša delež vsake od pravdnih strank ½.

6. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Napačen je pristop sodišč, da je v primeru, ko je predmet tožbenega zahtevka eno zemljišče, za presojo deležev pravdnih strank odločilen le njun prispevek za pridobitev tega zemljišča. Pristop sodišč temelji na napačnem izhodišču, da se delež določa na posamezni stvari, ki sodi v skupno premoženje. Delež se lahko določa le na skupnem premoženju kot celoti, kar velja tudi v primeru, ko je predmet pravde posamezna stvar, ki sodi v skupno premoženje.(1) O deležih na skupnem premoženju se zato odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena in 59. člen ZZZDR). S tem se skuša preprečiti parcialno uveljavljanje zahtevkov in določanje različnih deležev na posameznih objektih skupnega premoženja ter dosledno uveljaviti načelo enotnega obravnavanja celotnega skupnega premoženja. Od stališča, da se delež določa na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, pa ni mogoče odstopiti, ko gre za vložek posebnega premoženja v skupno premoženje.

9. Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje tudi sicer ne omogoča odstopa od celovite obravnave skupnega premoženja v smislu določitve višjega deleža na stvari, v katero je bilo vloženo posebno premoženje. Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje lahko vpliva le na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju kot celoti,(2) razen če so podane specifične okoliščine konkretnega primera.(3) S presojo, ali so v obravnavani zadevi podane take okoliščine, se revizijskemu sodišču ni treba ukvarjati že iz razloga, ker toženkinega pretežnega (in v določenem obdobju izključnega) izpolnjevanja pogodbenih obveznosti ni mogoče obravnavati kot njenega posebnega premoženja, kot je sicer zmotno presodilo sodišče druge stopnje. Dela zakonca v času zakonske zveze namreč ni mogoče šteti za premoženje, temveč le kot vir pridobivanja skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Zato je tudi zmotno stališče, da lahko nepremičnina, ki se pridobi v času zakonske zveze s pogodbo o preužitku, spada v skupno premoženje le ob pogoju, da sta oba zakonca izvrševala pogodbene obveznosti.(4) Da bi nepremičnina spadala v skupno premoženje, zadošča, da pogodbo izpolnjuje eden od zakoncev.(5) Kot vložka posebnega premoženja toženke v sporno zemljišče pa tudi ni mogoče obravnavati toženkinega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti v obdobju po razpadu življenjske skupnosti s tožnikom do smrti preužitkarice. Zakonca namreč z dejanji po razvezi zakonske zveze oziroma razpadu skupnosti, torej ko preneha nastajati skupno premoženje, ne moreta več vplivati na višino deležev na skupnem premoženju.(6) Toženkino izpolnjevanje obveznosti po razpadu življenjske skupnosti s tožnikom bi tako lahko utemeljilo le obogatitveni zahtevek do tožnika. Razloga za odstop od celovite obravnave pa tudi ne predstavlja okoliščina, da je bila nepremičnina pridobljena s pogodbo o preužitku. Nepremičnina je bila namreč pridobljena z delom v času zakonske zveze. V pogodbo sta toženka in preužitkarica sicer zapisali, da je preužitkarica seznanjena s tem, da je toženka poročena in da izročeno premoženje pripada samo toženki kot njeno posebno premoženje. Ta pogodbena določba bi lahko bila relevantna, če bi pogodba o preužitku predstavljala darilno pogodbo, saj bi šlo v tem primeru za darilo, ki je bilo namenjeno samo toženki. Vendar trditev, da bi bila pogodba o preužitku v določenem delu dejansko darilna pogodba, ni bilo, prav tako pa glede na ugotovitve ni mogoče reči, da je šlo za darilo.

10. Glede na obrazloženo je sodišče pri določitvi solastniškega deleža pravdnih strank na spornem zemljišču zmotno izhajalo le iz njunega prispevka pri pridobitvi tega zemljišča (prispevka pri izpolnjevanju pogodbene obveznosti) ter je zmotno presodilo, da je treba toženkino izpolnjevanje pogodbenih obveznosti obravnavati kot vložek njenega posebnega premoženja v skupno premoženje. Pri določitvi deležev na spornem zemljišču bi sodišči torej morali upoštevati tudi ostale okoliščine, ki so pomembne za določitev deleža na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR). To pa ne preprečuje, da revizijsko sodišče v tej zadevi ne odloči o deležih na skupnem premoženju. Tožnik namreč v reviziji predlaga, da se solastniški delež na spornem zemljišču vzpostavi glede na zakonsko domnevo (ne vztraja več pri 7/10), toženka pa je v zvezi s spornim zemljiščem podala le ugovor izključne lastnine, ni pa ugovarjala višjega deleža.(7) V tem primeru je zato treba odločiti na podlagi zakonske domneve o enakih deležih (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Ker tožnik z zahtevkom na ugotovitev solastniškega deleža na spornem zemljišču dejansko zahteva delitev skupnega premoženja,(8) toženka pa takšnemu načinu delitve ni nasprotovala, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi spremenilo tako, da je skladno z zakonsko domnevo o enakem deležu strank na skupnem premoženju vsaki od pravdnih strank na spornem zemljišču prisodilo solastniški delež do ½ (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. V skladu z drugim odstavkom 165. členom ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Ob dejstvu, da je tožnik uspel z zahtevkom za ugotovitev solastniških deležev na spornih zemljiščih, ugoditev zahtevku na ugotovitev, da sporni zemljišči spadata v skupno premoženje, po presoji revizijskega sodišča ne vpliva na uspeh tožnika v tej pravdi, saj pomeni odločitev o obsegu skupnega premoženja po vsebini le odločitev o predhodnem vprašanju. Za uspeh tožnika v konkretni zadevi je tako ključnega pomena odločitev o deležih na skupnem premoženju. Glede na to, da je tožnik zahteval 70 % delež na obeh zemljiščih (parc. št. 2462/1 in 2461, obe k.o. ...), po spremembi odločitve pa je bil tožniku prisojen 50 % delež tudi na zemljišču parc. št. 2461, znaša končni uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 71 %. Revizijsko sodišče pri tem še poudarja, da za presojo uspeha ni pomembno, da je bil tožnik na zemljišču parc. št. 2462/1 že pred pravdo vpisan v zemljiški knjigi kot solastnik do ½, saj je treba upoštevati, da je toženka ugovarjala, da to zemljišče spada v njeno posebno premoženje. Skupno odmerjeni pravdni stroški tožnika na prvi stopnji po tožbi znašajo 5.428,35 EUR, toženke pa 3.101,51 EUR, kar glede na uspeh pomeni, da mora toženka povrniti tožniku 2.954,69 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Revizijsko sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega in revizijskega postopka, pri čemer je te stroške odmerilo glede na vrednost izpodbijanega zahtevka, s katerim je tožnik uspel v pritožbenem in revizijskem postopku. Ob dejstvu, da je tožnik na tem zemljišču zahteval 70 % delež in da znaša ocenjena vrednost spora 10.000 EUR, tožnik pa je uspel zvišat delež za 25 %, znaša znesek, s katerim je tožnik uspel v pritožbenem in revizijskem postopku 3.571 EUR. Skupno odmerjeni stroški tožnika na drugi stopnji tako znašajo 709,84 EUR , kar ob dejstvu, da toženka stroškov v zvezi s tožnikovo pritožbo ni imela, saj na pritožbo ni odgovorila, pomeni, da mora toženka povrniti tožniku 709,84 EUR pritožbenih stroškov. Toženka mora povrniti tožniku še revizijske stroške v višini 710,99 EUR (nagrada odvetniku za sestavo revizije in predloga za dopustitev revizije, 2 % materialni stroški, 20 % DDV in sodno takso).

Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo, ki jo je bilo treba glede na prehodno določbo (41. člen) Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) uporabiti tudi z odmero stroškov pred pritožbenim in revizijskim sodiščem. Čeprav Odvetniška tarifa stroškov za predlog za dopustitev revizije ne priznava, je revizijsko sodišče tožniku priznalo stroške tudi za to vlogo. Morebitno nepriznavanje stroškov bi namreč pomenilo, da je povračilo stroškov za vložitev predloga za dopustitev revizije odvisno od tega, ali je bil predlog vložen v postopku, ki se je pred sodiščem prve stopnje začel pred uveljavitvijo ZOdvT ali po njegovi uveljavitvi. Ob dejstvu, da je bilo mogoče predlog vložiti tudi v tistih postopkih, ki so se pred sodiščem prve stopnje začeli pred uveljavitvijo ZOdvT, bi bilo takšno razlikovanje po presoji revizijskega sodišča nerazumno in bi pomenilo neenako obravnavo primerljivih položajev. Pri odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije je revizijsko sodišče upoštevalo ureditev ZOdvT, ki celoten revizijski postopek, torej vložitev predloga in revizije, vrednoti s količnikom 2 (prim. tarifo 3300 ZOdvT). Zato je revizijsko sodišče predlog za dopustitev revizije ovrednotilo po tarifi št. 19 za nadaljnje vloge, s čimer je doseglo, da je revizijski postopek ob upoštevanju tarife za revizijo dejansko ovrednoten s količnikom 2. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu, skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).

Op. št. (1): Več o tem v 6. razdelku članka J. Hudej in I. Ščernjavič: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 1/2 (2011), str. 39-41. Op. št. (2): Prim. odločbe VS RS II Ips 939/2008 z dne 26. 11. 2009, II Ips 231/2008 z dne 5. 11. 2009, II Ips 895/2007 z dne 26. 8. 2009, II Ips 395/2004 z dne 24. 11. 2005 in II Ips 423/2006 z dne 13. 3. 2008. Op. št. (3): Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 624/2008 z dne 13. 5. 2010. Op. št. (4): Takšno zmotno stališče je mogoče zaslediti tudi v nekaterih starejših odločbah. Prim. npr. VS BiH, št. Rev 470/86 z dne 12. 3. 1987, v : B. Ljujić, Zbirka sodnih odločb 1998, str. 22, št. 150. Op. št. (5): Takšno stališče zastopa tudi V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex Založba, Ljubljana 2002, str. 384-385. Prim. tudi odločbo VSL II Cp 2435/2010 z dne 12. 10. 2010. Op. št. (6): Prim. odločbe VS RS II Ips 265/2008 z dne 21. 1. 2010, II Ips 211/2003 z dne 15. 5. 2003, II Ips 820/93 z dne 14. 4. 1994. Op. št. (7): Da ugovor izključne lastnine ne vključuje ugovora nadpolovičnega deleža, izhaja iz novejše prakse VS RS. Prim. odločbe II Ips 236/2008 z dne 21. 1. 2010, II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010, II Ips 443/2008 z dne 4. 2. 2010. Op. št. (8): Zakoncu na stvareh, ki spadajo v skupno premoženje, sicer ne pripadajo solastniški deleži, temveč pravica, da ob delitvi skupnega premoženja dobi stvari v vrednosti višine svojega prispevka k nastanku skupnega premoženja. Zato v primeru, ko zakonec zahteva solastniški delež na posamezni stvari iz skupnega premoženja, tak zahtevek že pomeni način delitve stvari, ki spada v skupno premoženje.