Jedro

Tožeča stranka ni pravilno izpolnila naročila tožene stranke, ker ni delovala v skladu z njenimi interesi (1. odst. 751. čl. ZOR), tožeča stranka je v poslu prodaje polnilne linije nastopala kot prevzemnik naročila tako za prodajalca kot tudi za kupca (konflikt interesov). Drži, da je obveznost naročitelja pri mandatni pogodbi plačilo mandatarju za opravljene posle (761. čl. ZOR), vendar pa le v primeru, če je mandatar svojo obveznost pravilno izpolnil. V obravnavanem primeru pa je ni, ker ni tožeča stranka v vsem pazila na interese tožene stranke kot naročitelja in njeni interesi mu v tem poslu niso bili vodilo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) dovolilo spremembo tožbe z dne 27.11.2007, ki se nanaša na plačilo uporabnine za zemljišče tožeče stranke, na katerem je cisterna za vodo; 2.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 5.203,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je tam navedena; 3.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek na plačilo 16.535,32 EUR s pp in obrestni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.669,17 EUR od 10.6.2003 do 30.11.2003; 4.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 342,41 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in glede stroškov postopka, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi kršitve Ustave RS, napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev postopka, ter predlagala njeno spremembo, torej ugoditev zahtevku tudi v navedenem delu. Trdi, da je sodišče v nasprotju z navedbami tožene stranke, ki je ugovarjala, da se plačilo provizije zniža samo za 8.000,00 EUR, po uradni dolžnosti razsodilo, da je tožeča stranka upravičena le do provizije v znesku 1.669,17 EUR. Mimo navedb tožene stranke je izračunalo provizijo po ključu 2 do 3 % po vrednosti posla, kar v dogovoru ni bilo določeno niti se ni tožena stranka na takšen izračun sklicevala. Tožena stranka ni navajala, da naj bi šlo glede sklenitve dogovora, ki je podlaga za izplačilo vtoževanega zneska, za elemente mandatne pogodbe. Po drugi strani sodišče ni upoštevalo številnih navedb tožeče stranke: da je bila tožena stranka ves čas prodaje polnilne linije seznanjena s ceno, ki jo je tudi potrdila in sprejela, zato ni mogoče šteti, da je tožeča stranka prodala polnilno linijo za ceno mimo volje tožene stranke; da je tožena stranka kot ena izmed vodilnih bank iz Slovenije dolžna pri sklepanju poslov ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Glede na to je pravni absurd, da je sodišče dogovor, ki ga je podpisala s tožečo stranko, ki je popolnoma jasen, tolmačilo kot mandatno pogodbo, kljub temu, da v tem dogovoru to ni bilo zapisano. V nadaljevanju povzema vsebino tega dogovora in trdi, da cena za prodajo polnilne linije ni bila pogoj za določitev provizije, ampak je bila ta fiksna. Sodišče je pri razlagi tega dogovora kršilo 1. odst. 99. čl. in 102. čl. ZOR. Ni upoštevalo, da je pri polnilni liniji, ki jo je prodajala tožeča stranka, šlo za rabljeno blago, ki ga je bilo zelo težko prodati, da je tožeča stranka na podlagi ustnega dogovora z B.B. že pred sklenitvijo dogovora opravila številna potovanja in iskanja kupcev in izvršila glavnino svoje naloge. Nadaljnje sodelovanje D.M. pri prodaji opreme, ko je bilo treba zaradi carinskih razlogov opremo prodati preko družbe B. in K. pa je bilo opravljeno kot dodatno delo in teh okoliščin sodišče sploh ni upoštevalo, čeprav se je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 4.7.2008 nanje izrecno sklicevala. BP. je zaradi obročnega odplačevanja zahteval, da se oprema izvozi preko podjetja B. in to je bil glavni razlog, zakaj sta bili podpisani dve pogodbi. Tožena stranka je tudi sama ponujala nižjo ceno za polnilno linijo (dopis A. z dne 7.1.2002 in dopis B.B. z dne 16.1.2002), zato je krivično tolmačenje sodišča, da je tožeča stranka kriva, da je tožena stranka prejela nižjo kupnino. Sodišče je tudi kršilo določila ZOR, da posrednik ne odgovarja za ceno, s katero je tožena stranka uspela prodati polnilno linijo. Poleg tega je povezalo tožečo stranko s firmo B. in pri tem „izključilo“prodajo napihovalke, ki je bila izvedena med D. d.o.o. in B. ter tako prikazalo trikratno razliko v ceni, kar je popolnoma napačno; spregledalo je, da je tukaj šlo še za en posel s prodajo napihovalke (tako tudi dopis z dne 2.5.2002). Direktor tožeče stranke je bil pooblaščen s strani kupca samo zato, da je sploh lahko dostavil polnilno linijo na Hrvaško, saj je bil skladno z dogovorom zadolžen za posredovanje pri prodaji opreme, njegovo plačilo pa je bilo vezano na pogoj, da se polnilna linija montira. Do teh trditev tožeče stranke se sodišče ni opredelilo. Pooblastili, ki ju je imel tožnik od družbe B. sta se nanašali na dvig polnilne linije pri I., drugo pooblastilo pa se je nanašalo na prevzem napihovalke iz skladišča v I. Šlo je torej za pooblastili operativne narave, ki sta bili potrebni zaradi izvršitve vsebine dogovora, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama. Namen teh pooblastil je tožnik pojasnil na obravnavi dne 9.9.2008, sodišče pa se do teh izjav ni opredelilo. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi del vtoževanega zneska za uporabnino, iz razloga, da naj ne bi bila plačana taksa. Glede na takšen razlog, če je že obstajal, bi moralo tožečo stranko pozvati na doplačilo sodne takse skladno z zakonom o sodnih taksah, česar pa ni storilo.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo takšno vsebino Dogovora brez datuma, ki sta ga podpisali pravdni stranki (priloga A 3), kot jo zatrjuje pritožnica (da je bila naloga tožeče stranke, da za toženo stranko „posreduje“ pri prodaji opreme; da je bilo dogovorjeno plačilo provizije v višini tolarske protivrednosti 30.000 DEM, ki se tožeči stranki plača po opravljeni montaži polnilne linije ter da je bil kupec v času sklepanja tega dogovora znan). Vendar pa je glede poslovnega razmerja, v kakršnem sta bili pravdni stranki v zvezi z navedenim Dogovorom sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo tudi, da tožeča stranka ni tožene stranke zgolj spravila v stik s potencialnim kupcem (813. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), ampak se je z njim tudi dogovarjala o prodajnih pogojih, sodelovala pri prevzemu polnilne linije, pa tudi pri plačilu kupnine. Teh ugotovitev tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, na njihovi podlagi pa je utemeljen materialnopravni zaključek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, in sicer, da je bil posel, ki sta ga sklenili pravdni stranki, pogodba o naročilu (749. čl. in nasl. ZOR). Zato, četudi tožena stranka ni zatrjevala, da je bila s tožečo stranko sklenjena pogodba o naročilu oziroma mandatna pogodba, gre za uporabo materialnega prava, ne pa za ugotavljanje dejstev, glede katerih drži, da je stranka postopka tista, ki jih mora zatrjevati, ne pa ugotavljati sodišče samo. Ker torej ni bil zgolj (pisni) Dogovor tisti, ki bi v obravnavanem primeru predstavljal okvir poslovnega razmerja med pravdnima strankama, so nerelevantne pritožbene trditve v smeri, da je sodišče prve stopnje pri njegovi razlagi kršilo 1. odst. 99. čl. ZOR (da se določbe pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo) in 102. čl. ZOR (o izvensodni razlagi pogodb). Ne drži pa niti pritožbena trditev, da je tožena stranka ugovarjala znižanje provizije samo za 8.000 EUR in da je sodišče prve stopnje v nasprotju s tem po uradni dolžnosti razsodilo, da je tožeča stranka upravičena le do provizije v znesku 1.669,17 EUR. Gre za to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila 30.8.2001 sklenjena pogodba med K. GmbH, ki jo je po pooblastilu zastopala tožena stranka in družbo B., kupnina po tej pogodbi je znašala 300.000 DEM v tolarski protivrednosti. Ta je bila kasneje znižana, tako da je tožena stranka za prodajno linijo prejela le 20.000.000,00 SIT. Res je, da je v povezavi z zniževanjem kupnine tožena stranka zatrjevala, da sta se s tožečo stranko dogovorili za znižanje provizije za 8.000 EUR (ni pa v tem postopku ugovarjala njenega znižanja le za 8.000 EUR, kot to trdi pritožnica), vendar pa je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo tudi, da je istega dne, kot je bila sklenjena prej navedena pogodba (tj. 30.8.2001), družba B. sklenila pogodbo o prodaji iste polnilne linije podjetju BP., vendar za kupnino 888.475 DEM, torej za skoraj 300 % višji znesek od tistega, za katerega jo je družbi B. prodala tožena stranka (pri tem ni pomembno, če je bil potrditvah tožeče stranke glavni razlog, zaradi katerega sta bili podpisani dve pogodbi, zahteva BP., da se zaradi možnosti obročnega odplačila oprema izvozi preko družbe B.). Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka ni pravilno izpolnila naročila tožene stranke, ker ni delovala v skladu z njenimi interesi (1. odst. 751. čl. ZOR), upoštevaje ob tem, da je družba B., ki je pri prvi prodaji do tožene stranke nastopala kot kupec, direktorja tožeče stranke pooblastila, da zastopa njene interese in da se v njenem imenu pogaja s toženo stranko. To pomeni, da je tožeča stranka v poslu prodaje polnilne linije nastopala kot prevzemnik naročila tako za prodajalca kot tudi za kupca (konflikt interesov). Drži, da je obveznost naročitelja pri mandatni pogodbi plačilo mandatarju za opravljene posle (761. čl. ZOR), vendar pa le v primeru, če je mandatar svojo obveznost pravilno izpolnil. V obravnavanem primeru pa je ni, ker ni tožeča stranka v vsem pazila na interese tožene stranke kot naročitelja in njeni interesi mu v tem poslu niso bili vodilo. Zato ni upravičena do plačila. Če pa je sodišče vseeno ugotavljalo višino provizije, glede katere je menilo, da je tožeča stranka do nje upravičena, to ravnanje ni v njeno škodo, zato niti nima pravnega interesa za pritožbo v tem delu. Glede na to niso relevantne pritožbene trditve v smeri, da je bila tožena stranka ves čas prodaje polnilne linije seznanjena s ceno, ki jo je tudi potrdila in sprejela; da je pri polnilni liniji, ki jo je prodajala tožeča stranka, šlo za rabljeno blago, ki ga je bilo zelo težko prodati in da je s ciljem iskanja kupcev tožeča stranka že pred sklenitvijo Dogovora opravila številna potovanja. Trditve v pritožbi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je šlo pri drugi prodajni pogodbi za še en posel s prodajo napihovalke, so glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati; to pa so tudi trditve, da je pri obeh pooblastilih, ki ju je imel tožnik od družbe B., šlo za pooblastili (zgolj) operativne narave, ki sta bili potrebni zaradi izvršitve vsebine dogovora, kakršen je bil sklenjen med pravdnima strankama (sklicevanja na tožnikova pojasnila v tem smislu na glavni obravnavi dne 9.9.2008 ni mogoče upoštevati, ker je šlo za izpovedbo zastopnika stranke, ne pa za njene navedbe).

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi v zvezi z zavrnitvijo dela vtoževanega zneska za uporabnino (1. odst. na 7. strani). Okoliščino, da na spremenjeno vrednost zahtevka v tem delu ni bila plačana sodna taksa, je sodišče prve stopnje navedlo le kot dodatni argument za zavrnitev dela zahtevka, zato so pritožbene trditve v tem delu neutemeljene.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).