Jedro

Glede na dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, je pravilna materialnopravna presoja, da razmerje med tožnico in toženo stranko ni bilo delovno razmerje, pač pa civilno zastopniško oziroma agencijsko razmerje. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožnica ni delala pod nadzorom in po navodilih delodajalca, kar je eden od temeljnih elementov delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 31. 1. 2014 in nezakonitosti odpovedi delovnega razmerja z dne 23. 5. 2014. Zavrnilo je tudi njen reparacijski zahtevek in zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 12.000,00 EUR namesto reintegracije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP). Sodba sodišča prve stopnje naj bi bila protispisna oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče po eni strani ugotovilo, da tožnica lekarn ni obiskovala po predvidenem urniku, po drugi strani pa, da ji tožena stranka ni dajala navodil za delo. Sodišče naj bi glede na pravilno ugotovljena dejstva zmotno presodilo, da tožnica ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožnica naj bi delala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke in bila vključena v njen delovni proces. Zmotna naj bi bila tudi ugotovitev, da tožnica ni ekonomsko odvisna oseba v smislu 213. člena Zakona o delovnih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZDR-1), saj ta ne določa, da mora razmerje med strankama trajati eno leto.

4. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je dne 4. 11. 2013 tožena stranka s tožnico, ki je bila samostojna podjetnica, sklenila zastopniško pogodbo za izvajanje komercialnih poslov. Tožničino delo je bilo obiskovanje lekarn, dermatologov in specializiranih prodajaln, naročanje in predstavitev izdelkov ter zalaganje lekarn s farmacijskimi in dermatološko kozmetičnimi izdelki, na teritoriju, ki ji ga je določila tožena stranka. Tožena stranka je tožnici priskrbela razpredelnico z naslovi in razporedom lekarn, ki pripadajo njenemu območju. Stranki sta se dogovorili za minimalno 20.000,00 EUR prometa mesečno in fiksno plačilo v višini 1.500,00 EUR z dodatkom, vezanim na uspešnost prodaje. Tožnica je imela od tožene stranke v najemu službeno vozilo z vgrajeno telemetrijo zaradi izračuna kilometrine. Bila je upravičena do povračila stroškov goriva. Svojega dela ni opravljala v delovnih prostorih tožene stranke, ampak na terenu, na sedež tožene stranke je prišla zgolj enkrat do dvakrat na teden, ko je prevzela promocijski material. Način dela si je tožnica izbrala sama, delovnega časa ni imela določenega in si je sama določala, kdaj bo začela in končala z delom. Tožena stranka ji je dala okvirna navodila, kako se delo opravlja in navodila ob lansiranju novega izdelka na trg. Tožena stranka tožnici ni dajala navodil o tem, kako naj določen izdelek prodaja in se v njeno operativno delo ni spuščala.

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ugotovitvi, da tožnica ni obiskovala lekarn po predvidenem urniku in da ji tožena stranka ni dajala navodil za delo, nista niti nasprotni niti protispisni. Bistvena je namreč nadaljnja ugotovitev sodišča, da si je urnik obiskov lekarn določila sama. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala zastopniško pogodbo med drugim tudi zaradi „neprofesionalnega odnosa do kupcev, ker lekarn ni obiskovala po urniku, ki si ga je zadala (3).“ Tožnica se torej ni držala lastnega razporeda in dogovorov s strankami (lekarnami).

8. Pod razlogom zmotne uporabe materialnega prava tožnica v reviziji pretežno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in pravilnost dokazne ocene, v zvezi s tem pa ne uveljavlja morebitnih relevantnih procesnih kršitev, zato revizijsko sodišče tovrstnih očitkov ni presojalo.

9. Po drugem odstavku 13. člena ZDR-1 se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona. Po prvem odstavku 4. člena ZDR-1 gre za delovno razmerje, kadar se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

10. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, je pravilna materialnopravna presoja, da razmerje med tožnico in toženo stranko ni bilo delovno razmerje, pač pa civilno zastopniško oziroma agencijsko razmerje. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožnica ni delala pod nadzorom in po navodilih delodajalca, kar je eden od temeljnih elementov delovnega razmerja.

11. Tožnica je bila v skladu s sklenjeno zastopniško pogodbo res dolžna upoštevati navodila tožene stranke, vendar pa je upoštevanje naročiteljevih navodil, tako kot obveznost obveščanja in poročanja ali pa spoštovanje konkurenčne prepovedi, ena od temeljnih zastopnikovih dolžnosti, ki izhaja iz splošne zastopnikove obveznosti, da mora skrbeti za naročiteljeve interese (4). Zakon celo določa, da bi bil dogovor strank, ki bi nasprotoval obveznosti poročanja in obveščanja ter upoštevanja navodil, ničen (tretji odstavek 814. člena in tretji odstavek 815. člena Obligacijskega zakona (5) - v nadaljevanju OZ). Upoštevanje navodil je torej tipično za zastopniško pogodbo, pri čemer pa pomen pojma upoštevanja navodil v smislu zastopniške pogodbe vsebinsko ni enak pojmu delo po navodilih in nadzorom delodajalca. Navodila naročitelja trgovskemu zastopniku so okvirne narave in ne posegajo v samostojnost zastopnika pri organiziranju njegove dejavnosti. Sodišče je ugotovilo, da so bila takšna tudi navodila tožene stranke tožnici. Tožena stranka je tožnici dajala zgolj okvirna navodila (glede izvajanja promocij, predstavitev novosti, lastnostih izdelkov ipd.), ni pa se spuščala v njeno operativno delo oziroma sam način prodaje. Urnik si je določala sama in tudi sama odločala, katere lekarne bo najprej obiskala, da bo dosegla zastavljen cilj.

12. Konkurenčna klavzula, na katero se sklicuje tožnica, je prav tako tipičen element zastopniške pogodbe. Konkurenčno prepoved pri zastopniški pogodbi vsebuje že peti odstavek 807. člena OZ, zato je vključitev konkurenčne klavzule v zastopniško pogodbo, glede na njeno naravo, običajna in v tem kontekstu ne dokazuje obstoja delovnega razmerja. Tudi dejstvo, da je imela tožnica v pogodbi določen fiksni znesek plačila ne pomeni, da je prejemala plačo v smislu delovnega razmerja, saj je v zastopniški pogodbi poleg provizije lahko določen še nespremenljiv znesek (6).

13. V zvezi z zatrjevano ekonomsko odvisnostjo tožnice v smislu 213. člena ZDR-1 se revizijsko sodišče pridružuje stališču sodišč nižjih stopenj, da v konkretnem primeru čas opravljanja dejavnosti tožnice (7 mesecev) ne pomeni dela, ki bi se opravljalo dalj časa, prav tako pa tožena stranka s strani tožnice ni bila obveščena o njeni ekonomski odvisnosti v skladu s tretjim odstavkom 214. člena ZDR-1, kar je pogoj za uveljavljanje omejenega delovnopravnega varstva po tem členu.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.

(3)

15. točka obrazložitve sodišča prve stopnje.

(4) B. Zabel, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, 4. knjiga, strani 454, 456 in 457. (5) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.

(6) B. Zabel, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, 4. knjiga, stran 476.