Jedro

Tožnice, ki je zoper toženo stranko uveljavljala obstoj delovnega razmerja, v razmerju do tožene stranke ni mogoče opredeliti kot ekonomske odvisne osebe. Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika (213. člen ZDR-1). Tudi sicer je nelogično zavzemanje tožnice, da bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti za ekonomsko odvisno osebo. Takšna ugotovitev bi namreč avtomatsko izključevala možnost ugotovitve obstoja delovnega razmerja (in tudi pristojnost delovnega sodišča), saj je ekonomsko odvisni osebi zagotovljeno le omejeno pravno varstvo, kot ga predvideva 214. člen ZDR-1, ki pa ne zajema ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Dopustna je npr. presoja odpovedi pogodbe o sodelovanju v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov, a je tudi upravičenost do tega pogojevana z obveščanjem naročnika po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta, a tudi do tega v spornem primeru (še) ni prišlo. Navedeno ne more biti predmet delovnega spora.

Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno zastopniško pogodbo, ni bila v odnosu podrejenosti v razmerju do tožene stranke, pač pa je bila samostojna, oziroma je šlo za enakopraven poslovni odnos med tožnico in toženo stranko. Ker je podrejenost delavca tista ključna lastnost, ki posebej označuje razmerje med delavcem in delodajalcem, izvedena pa je iz delavčeve obveznosti opravljanja dela pod nadzorom delodajalca, je bil zaradi pomanjkanja tega elementa delovnega razmerja pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožeča stranka od 31. 1. 2014 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu zastopnika za izvajanje komercialnih poslov in da ji je delovno razmerje dne 23. 5. 2014 nezakonito prenehalo. Ugotovi se, da je izredna odpoved z dne 23. 5. 2014 nezakonita in se odpravi. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za obdobje od 23. 5. 2014 do pravnomočnosti predmetne sodbe prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ in obračunati mesečno plačo v višini 1.500,00 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve modifikacije zahtevka dalje do plačila. Vsa plačila se izvedejo na TRR pooblaščenca tožeče stranke, v 15 dneh pod izvršbo.“ Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka in da se tožeči stranki v končno plačilo naložijo stroški priče A.A. v znesku 64,00 EUR.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi nasprotij oziroma nejasnosti med razlogi sodbe, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti in zaradi protispisnosti sodbe). Uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v povezavi z napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče v enem delu sodbe navedlo, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo, ker ni obiskovala lekarn po predvidenem urniku, v drugem pa, da ji tožena stranka ni dajala navodil za delo. Napačno je navedlo, da se za organiziran delovni proces predpostavlja, da se delo opravlja po določenem rednem delovnem času, da je odločilen kraj opravljanja dela in način izvajanja dela, kot ga določi delodajalec. Ni upoštevalo narave dela trgovskih zastopnikov, ki je primerljiva z naravo dela zavarovalnih zastopnikov. V zvezi s tem ni upoštevalo stališč iz Pdp 1918/2000, kaj niso bistveni elementi delovnega razmerja. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnica delala 7 do 10 ur dnevno (povprečno 8 ur na dan), kar kaže na določen delovni čas. Napačno je ugotovilo, da je od tožene stranke prejela le okvirna navodila. V nasprotju s tem je ugotovitev, da je vendarle prejela navodila, katere stranke mora obiskati in kaj mora pri stranki urediti. Sodišče je tudi izpustilo, da je tožnica dobila navodila o tem, kdaj mora obiskati katero lekarno, koliko na teden jih mora obiskati, pa tudi, kako mora izdelke predstavljati in katere „trike“ naj pri prodaji uporabi. Navedeno izhaja iz elektronske korespondence in iz izpovedbe priče B.B.. Tudi priča A.A. je povedal, da so navodila za delo, da je bil plan določen skupno, kaj, koga in kdaj obiskati. Ni mogoče zaključiti, da se tožena stranka v tožničino operativno delo ni spuščala. Navedeni dokazi kažejo na to, da je delala po navodilih in pod nadzorom, ni šlo le za komunikacijo med poslovnima partnerjema. Pri delu ni bila samostojna, na kar kaže tudi sam razlog odpovedi pogodbe. Indici, ki kažejo na delovno razmerje, so še, da ji je pripadalo 20 dni dopusta, ki je bil plačan in ga je bilo treba najaviti. Sodišče je sicer upoštevalo, da je imela fiksno določeno mesečno plačilo, a je to napačno ocenilo. Čeprav ni izpolnila obveznosti iz agencijske pogodbe, je vseeno dobila plačilo, kar kaže na delovno razmerje. Naloga tožnice je bila obiskovanje in zalaganje lekarn z izdelki tožene stranke, naročanje in predstavitev izdelkov po seznamu, ki je bil toženi stranki znan. Ni šlo za pravo sodelovanje pri iskanju stranke za toženo stranko oziroma za sodelovanje pri sklepanju pogodb zanjo, kar je naloga zastopnikov. Tudi konkurenčna klavzula kaže na delovno razmerje. Ker je šlo za delovno razmerje v nepretrganem trajanju sedmih mesecev, je bila ekonomsko odvisna oseba. Ker je dokazala, da je delala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, da je bila vključena v delovni proces, ter da je ekonomsko odvisna oseba, je zavrnitev zahtevka napačna in predvsem protispisna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh njenih stroškov postopka.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi v izpodbijani sodbi si niso v nasprotju, zato ne drži, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno, kateri so tisti ključni razlogi, ki so vodili sodišče prve stopnje k zaključku, da med pravdnima strankama ni obstajalo delovno razmerje, četudi je med njima obstajalo poslovno sodelovanje. To, da je sodišče prve stopnje določena dejstva ugotovilo v skladu s trditvami pritožnice (npr. da je imela tožnica fiksno določeno plačilo ne glede na realizirani promet), nato pa sprejelo dokazno oceno, da ne obstojijo elementi delovnega razmerja, ne pomeni, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Pritožba s takšnimi navedbami uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Podobno je ugotoviti tudi glede uveljavljane postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe, s katerimi tožnica neutemeljeno opozarja na protispisnost (da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo izpovedi prič oziroma, da nasploh ni upoštevalo, da je tožnica dokazala, da je delala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke in bila vključena v delovni proces, da je ekonomsko odvisna oseba, in nenazadnje, da je sama odločitev sodišča prve stopnje protispisna) niti ne kažejo na navedeno postopkovno kršitev, ampak na uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar tudi sicer uveljavlja pritožba, in sicer predvsem v posledici očitka zmotne uporabe materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je imelo sodelovanje med pravdnima strankama elemente delovnega razmerja, pravilno uporabilo materialno pravo. Četudi je navedlo, da se za organiziran delovni proces predpostavlja, da se delo opravlja po določenem rednem delovnem času, da je odločilen kraj opravljanja dela in način izvajanja dela, kot ga določi delodajalec, pa to še ne pomeni, da je spregledalo posebno naravo dela trgovskih zastopnikov, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Povzete navedbe sodišča prve stopnje so zgolj izhodišče za presojo, ali je med strankama obstajalo delovno razmerje ali ne, glede česar je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo temeljno pravno podlago iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po prvem odstavku tega člena gre za delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da je v delovnem razmerju vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti. Pri presoji, ali gre za delovno razmerje, je torej v pomoč tudi vsebina delavčevih obveznosti, predpisanih v ZDR-1, med katerimi sta temeljni obveznosti opravljanje dela (33. člen) in upoštevanje delodajalčevih navodil (34. člen). Ostale delavčeve obveznosti v zvezi s predmetnim sporom, sta še obveznost obveščanja (36. člen) in prepoved konkurence (39. - 42. člen). Relevantna obveznost delodajalca pa je obveznost plačila (44. člen).

9. Tožnica (kot s.p.) je sklenila s toženo stranko dve zastopniški pogodbi za izvajanje komercialnih poslov. Prva je veljala od 4. 11. 2013 do 31. 1. 2014, ko je bila sklenjena druga, sicer po vsebini identična pogodba, veljavna od 1. 2. 2014 do 23. 5. 2014, ko je bila s strani tožene stranke odpovedna brez odpovednega roka.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč iz sodbe Pdp 1918/2000 z dne 28. 6. 2001, saj v navedenem primeru ni bilo ključno vprašanje elementov delovnega razmerja, ampak vprašanje, ali je zavarovalni zastopnik v letu 1995 neupravičeno izostal z dela pet dni in ali je posledično sklep o prenehanju delovnega razmerja po takrat veljavni zakonodaji zakonit ali ne. Le v tej zvezi je pritožbeno sodišče poudarilo, da zavarovalni zastopnik ni imel določenega delovnega časa in da prisotnost na delu glede na naravo dela ni bila bistveni element delovnega razmerja, kar pa ni posebej pomembno za odločitev v predmetnem sporu.

11. Četudi je tožnica delala od 7 do 10 ur dnevno (povprečno 8 ur), to še ne kaže na vnaprej določen delovni čas v smislu 31. člena ZDR-1, ki v pogodbi o zaposlitvi predvideva določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa. V spornem primeru je bil čas opravljanja dela po pogodbi o zastopanju prepuščen tožnici sami, kot je o tem tudi izpovedala. Pritožba je s tem v zvezi pri uveljavljanju nasprotujočih si razlogov sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede ugotovitve, da tožnica ni obiskovala lekarn po predvidenem urniku, izpustila bistveni del ugotovitve sodišča prve stopnje – da je šlo za urnik, ki si ga je določila tožnica sama, ne pa tožena stranka.

12. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je imela tožnica v pogodbi fiksno določeno mesečno plačilo 1.500,00 EUR, ki ga je tudi prejela, ne glede na slabo realizacijo posla. Vseeno sama odplačnost posla še ne dokazuje delovnega razmerja. Tudi uporaba avtomobila tožene stranke in kilometrina, kar je bilo prav tako predmet agencijske pogodbe, ne predstavljata ključnih lastnosti delovnega razmerja. Sploh pa možnost povračila stroškov, ki nastanejo zastopniku pri opravljanju poslov za naročnika, predvideva tudi 828. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

13. Kot je še ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila pri toženi stranki praksa, da so morali trgovski zastopniki, ki so sodelovali s toženo stranko, najaviti odsotnost s terena, ki je bila 20 dni na leto, in jo koristiti predvsem poleti, kar pa pri tožnici niti še ni moglo biti docela realizirano, saj je delala za toženo stranko le od 4. 11. 2013 do 23. 5. 2014. Četudi je po ZDR-1 sestavina pogodbe o zaposlitvi tudi določilo o letnem dopustu oziroma o načinu določanja letnega dopusta, pa navedeno še ne dokazuje obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Sploh pa 815. člen OZ za zastopnika določa obveznost obveščanja tako o položaju na trgu kot o svojem delu. Tako je bilo v skladu s to zakonsko določbo v obeh zastopniških pogodbah dogovorjeno, da bo tožnica toženi stranki vnaprej sporočila odsotnost oziroma začasno prekinitev izvajanja pogodbenih obveznosti.

14. Pritožba se neutemeljeno zavzema za ugotovitev, da konkurenčna klavzula iz agencijskih pogodb dokazuje obstoj delovnega razmerja. Tudi konkurenčna klavzula ni značilna le za delovna razmerja, OZ jo v 836. členu predvideva posebej v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju.

15. Prav tako navedbe tožnice, da naj dejansko ne bi šlo za pravo opravljanje nalog trgovskega zastopnika (iskanje pogodbenih strank za toženo stranko oziroma za sodelovanje pri sklepanju pogodb zanjo), ampak da je obiskovala in zalagala lekarne z izdelki tožene stranke, naročala in predstavljala izdelke po seznamu tožene stranke, same po sebi ne morejo privesti do zaključka, da je šlo med strankama po vsebini ravno za delovno razmerje.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnice v razmerju do tožene stranke ni mogoče opredeliti kot ekonomske odvisne osebe, pri čemer se je oprlo predvsem na okoliščino, da tožnica s toženo stranko še ni sodelovala eno leto. Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika (213. člen ZDR-1). A ne glede na slednje, je tudi sicer nelogično zavzemanje tožnice, da bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti za ekonomsko odvisno osebo. Takšna ugotovitev bi namreč avtomatsko izključevala možnost ugotovitve obstoja delovnega razmerja (in tudi pristojnost delovnega sodišča), saj je ekonomsko odvisni osebi zagotovljeno le omejeno pravno varstvo, kot ga predvideva 214. člen ZDR-1, ki pa ne zajema ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Dopustna je npr. presoja odpovedi pogodbe o sodelovanju v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov, a je tudi upravičenost do tega pogojevana z obveščanjem naročnika po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta, a tudi do tega v spornem primeru (še) ni prišlo. Navedeno ne more biti predmet delovnega spora niti tega tožnica v tem sporu ne uveljavlja.

17. Tako se pokaže, da je za odločitev o pritožbi odločilno predvsem vprašanje, ali drži navedba tožnice, da je delo opravljala po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ali pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožnica le okvirna navodila tožene stranke, sicer pa je bila pri delu samostojna. Po prvem odstavku 33. člena ZDR-1 mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Po prvem odstavku 34. člena ZDR-1 mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

18. Ugotovitve sodišča prve stopnje o zgolj okvirnih navodilih ne morejo spremeniti pritožbene navedbe tožnice, da je prejela navodila, katere stranke obiskati, koliko na teden in kaj naj pri stranki uredi. Tudi predložena elektronska korespondenca in izpovedi prič B.B. in A.A.(1) ne dokazujejo, da bi morala tožnica pri svojem delu slediti natančnim navodilom tožene stranke. Sodišče je pravilno zaključilo, da je šlo med strankama za poslovno komuniciranje. Je pa tudi v skladu z že omenjenim 815. členom OZ, da mora zastopnik dajati naročitelju vsa potrebna obvestila o položaju na trgu, zlasti tista, ki so pomembna za vsak posamezen posel, da mu je dolžan redno poročati o svojem delu, zlasti o tretjih osebah, ki so se pripravljene pogajati z naročiteljem ali z njim skleniti pogodbo, in tudi poročati o pogodbah, ki jih je sklenil v imenu naročitelja.

19. Nenazadnje pa OZ glede izvrševanja agencijske pogodbe omenja tudi navodila, in sicer v 814. členu določa, da si mora zastopnik prizadevati za ustrezno posredovanje oziroma sklepanje poslov, pri čemer pa mora upoštevati tudi navodila naročitelja. Iz takšnega zakonskega zapisa se ponuja sklepanje, da imajo navodila naročitelja po agencijski pogodbi manjši, podredni pomen v primerjavi z navodili delodajalca po pogodbi o zaposlitvi, ki so prvenstvena za delavčevo opravljanje dela. Tako navedeno pogodbeno razmerje kot tudi delovno razmerje torej predpostavljata upoštevanje navodil nasprotne stranke, a vendarle na različen način. Razlika je v posebnem položaju delavca, saj se delovno razmerje od ostalih pogodbenih razmerij razlikuje ravno po delavčevi podrejenosti, po večji stopnji osebne odvisnosti, s katero je zavezan opravljati delo za delodajalca.

20. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo tožničine podrejenosti v razmerju do tožene stranke, pač pa tožničino samostojnost oziroma enakopraven poslovni odnos med tožnico in toženo stranko. Kot rečeno, je ravno podrejenost delavca tista ključna lastnost, ki posebej označuje razmerje med delavcem in delodajalcem, izvedena pa je iz delavčeve obveznosti opravljanja dela pod nadzorom delodajalca. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožena stranka nadzirala opravljanje tožničinega dela. Nasprotno, ugotovilo je, da se v operativno delo tožnice ni spuščala. Tožnico je pritegnila k sodelovanju ravno zato, ker naj bi imela izkušnje in se spoznala na posel prodaje kozmetičnih izdelkov lekarnam bolje od tožene stranke. V zvezi s tem tožnica ni bila vključena v kakšen poseben delovni proces pri toženi stranki. Tožena stranka tožnice pri delu na terenu tudi ni spremljala oziroma nadzorovala. Zanimal jo je predvsem opravljeni promet. In ker s tem ni bila zadovoljna, ji je pogodbo o zastopanju odpovedala brez odpovednega roka. Pri tem se je sklicevala na 11. člen agencijske pogodbe.

21. Te odpovedi zastopniške pogodbe z dne 23. 5. 2014 ni mogoče šteti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj v izvedenih dokazih ni podlage za ugotovitev, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 2. 2014 dalje. Neutemeljena je tožničina navedba, da že sam razlog odpovedi kaže na to, da pri delu ni bila samostojna. Nenazadnje je odstop od agencijske pogodbe brez odpovednega roka izrecno predviden tudi v OZ. Pogodba z dne 31. 1. 2014 je to zakonsko možnost zgolj povzela in tožena stranka jo je 23. 5. 2014 realizirala.

22. Sodišče prve stopnje je odvečno razlogovalo o tem, zakaj je tožena stranka tožnici odpovedala zastopniško pogodbo, saj to presega okvir tega spora. S tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med strankama ni šlo za delovno razmerje, je odpadlo vprašanje, ali je delovno razmerje prenehalo zakonito ali ne. Ker tako odpoved zastopniške pogodbe po vsebini ni mogla biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 23. 5. 2014 že iz tega razloga ne more biti utemeljen. Posledično tudi ni nobene podlage za priznanje denarnega povračila namesto reintegracije.

23. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

(1) Tudi A.A. je sodeloval s toženo stranko na enak način kot tožnica. Ni bil zaposlen pri toženi stranki. Tudi sicer pri toženi stranki ni bil nihče zaposlen za opravljanje takšnih nalog, kot sta ji opravljala tožnica in navedena priča. Zato pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja ni prišlo v poštev iskanje podobnosti med tožnico in zaposlenimi na podobnih delih, kar je sicer relevantno v tovrstnih sporih.