Jedro

Tožnik zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo na delovnem mestu strugar. Je pa še nadalje s polnim delovnim časom zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. V obravnavani zadevi je zato podano stanje iz 3. alinee 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s preostalo delovno zmožnostjo v polnem delovnem času z omejitvami. V predsodnem niti v sodnem postopku niso dokazane takšne spremembe zdravstvenega stanja, zaradi katerih tožnik ne bi bil več zmožen za delo v polnem delovnem času. Zato tožbeni zahtevek, da je tožnik zmožen za delo le v polovičnem delovnem času 4 ure dnevno, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove zahtevke na odpravo odločb št. ... z dne 18. 12. 2012 in ... z dne 30. 5. 2013, ugotovitev, da je zmožen za delo le v polovičnem delovnem času 4 ure dnevno ter priznanje pravice do delne invalidske pokojnine (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka.

Presodilo je, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevkom, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z zaključkom sodišča, da je zdravstveno zmožen za delo v polnem delovnem času, se ne strinja. Bil naj bi protispisen in v nasprotju z njegovim zdravstvenim stanjem. Izvedenec naj ne bi upošteval delovnega mesta, ki bi ga glede na naravo s preostalo delovno zmožnostjo bil sploh še sposoben opravljati. Ni zmožen za delo v polnem delovnem času, temveč le v skrajšanem 4 ure dnevno. Dela z določenimi omejitvami v njegovi branži objektivno ni mogoče zagotoviti. Čeprav so bile dane pripombe na izvedensko mnenje, sodišče izvedenca ni zaslišalo. Ni sledilo niti dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca ortopedske stroke. Več kot pet let je neprekinjeno v bolniškem staležu, kar naj bi samo po sebi kazalo, da za vključitev v delovni proces v polnem delovnem času ni zmožen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevane kršitve niso takšne, da bi lahko vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

Po 212. členu ZPP mora stranka sicer navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Vendar pa o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, v skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP, vedno odloča le sodišče. Ko oceni, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno, mu dodatnim dokaznim predlogom več ni potrebno slediti.

Okoliščina, da se tožnik ni strinjal z mnenjem sodno medicinskega izvedenca, seveda ni razlog, da bi bilo potrebno izvesti še dokaz z izvedencem ortopedske stroke, pri katerem neutemeljeno vztraja pritožba. Sicer pa je bil pred sodiščem prve stopnje na zadnji glavni obravnavi 16. 12. 2014 sodni izvedenec prof. dr. A.A. zaslišan prav zaradi pripomb na njegovo pisno izvedensko mnenje. Pritožnikovo drugačno zatrjevanje je protispisno in zato povsem neutemeljeno. Pred sodiščem prve stopnje namreč ni prišlo do pomanjkljivosti postopka, niti ni ostalo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

V skladnih mnenjih IK I z dne 22. 10. 2012 in IK II z dne 28. 5. 2013 v povezavi z izvedenskim mnenjem specialista medicine dela, prometa in športa, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da sta izpodbijana upravna akta, o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 10. 2012 dalje, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo dela opravljal pretežno sede in dvigovanjem bremen do 9. kg v polnem delovnem času, pravilna in zakonita.

Glede na izkazani stanji po valgizacijski osteotomiji v zvezi z artrozo levega kolena in globoki venski trombozi obeh spodnjih udov, tožnik zaradi posledic bolezni namreč več ni zmožen za delo na delovnem mestu „strugar I“. Je pa še nadalje s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljal pretežno sede in brez dvigovanja bremen nad 9 kg. V obravnavani zadevi je tako izkazan dejanski stan iz 3. alinee 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/ 1999, v nadaljevanju ZPIZ-1) za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s preostalo delovno zmožnostjo v polnem delovnem času, z določenimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.

Preostalo delovno zmožnost tožnika za poln delovni čas namreč le še dodatno potrjuje prepričljivo pisno sodno izvedensko mnenje in izpoved izvedenca prof. dr. A.A. (l. št. 71 v sodnem spisu). Ker je strokovno medicinska ocena podrobno povzeta že v izpodbijani sodbi, sodišče bistveno pravilne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ne ponavlja znova. Dejstvo je, da v predsodnem niti v sodnem postopku niso dokazane takšne spremembe zdravstvenega stanja, zaradi katerih tožnik več ne bi bil zmožen za delo v polnem delovnem času. Pritožbeno vztrajanje na časovni razbremenitvi za 4. ure dnevno, je zato moralo ostati brezuspešno.

Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo predvsem na vprašanje objektivne možnosti zagotovitve drugega ustreznega dela, bodisi v okviru kovino strugarskih ali skladiščnih del, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantne. V obravnavani zadevi namreč ne gre za spor o realizaciji priznane pravice do premestitve na drugo delo glede na tožnikovo preostalo delovno zmožnostjo.

Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.