Jedro

Zgolj časovni okvir trajanja postopka ni edini kriterij za ugotovitev kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ampak je ta kriterij potrebno upoštevati ob sočasnem upoštevanju vseh ostalih kriterijev po ZVPSBNO za ugotavljanje kršitve te pravice. Ob upoštevanju vseh teh kriterijev toženki ni možno očitati odgovornosti za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, če dolžina sojenja ni posledica njenega protipravnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 3.338,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 571,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) glede odškodnine za nepremoženjsko škodo napotuje samo na merila in pravila znotraj tega istega zakona, ne pa tudi na subsidiarno uporabo pravil Ustave RS in obligacijskega zakonika (OZ). ZVPSBNO ne zahteva protipravnosti ravnanja R. S. kot predpostavke za pravično zadoščenje zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je njena odškodninska odgovornost za kršenje pravice oškodovancev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja objektivna in ne krivdna. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo pretežno prav zaradi zaključka, da protipravnost tožene stranke ni bila podana, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Ker je ZVPSBNO v konkurenci z OZ glede na odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja specialnejši predpis, je relevantna pravna podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke izključno ZVPSBNO. Protipravno ravnanje oziroma opustitev tožene stranke je torej podana že s samim dejstvom, da je postopek pred Delovnim in socialnim sodišče v Ljubljani, Oddelek v Kranju (v nadaljevanju DSS Kranj) trajal nerazumno dolgo. Zmotno zaključi sodišče prve stopnje, da naj bi DSS Kranj prekinil postopek do odločitve Ustavnega sodišča glede določb Zakona o jamstvenem skladu RS, saj iz spisa DSS Kranj izhaja zgolj to, da DSS Kranj v primeru tožnika v nekaj letih ni naredilo prav ničesar. Ker torej ni sprejelo nikakršnega procesnega sklepa, v zadevi ni odločalo iz sistemskih razlogov, ne pa zaradi morebitnega odločanja Ustavnega sodišča. Tudi v kolikor bi DSS Kranj dejansko izvajalo vzorčni postopek, za njegovo izpeljavo ni imelo pravne podlage in je bilo zato protipravno ravnanje tožene stranke podano že iz tega razloga. Protipravnost izvedbe vzorčnega postopka je v takšnem primeru v neposredni zvezi z nastankom škode, ki jo je utrpel tožnik. V kolikor bi namreč sodišče izdalo kakršenkoli procesni sklep ali tožnika vsaj z dopisom obvestilo, da vodi nekakšen vzorčni postopek, bi tožnik nemudoma reagiral in vložil ustrezna pravna sredstva, s katerimi bi zagotovil, da bi bila njegova zadeva rešena v razumnem roku. Navedba sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da postopek ne bi bil nič krajši, če bi sodišče izdalo formalni sklep o prekinitvi postopka, predstavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje in bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s čimer je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo čisto razpravno načelo iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in dejansko stanje ugotavljalo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Dejstvo je, da je tožnikov postopek samo na eni stopnji pri DSS Kranj trajal 5 let, ko se v njegovi zadevi ni naredilo popolnoma nič. Tudi ni res, da bi za tožnika S. S. zaprosil za začasen odlog razpisovanja obravnav, kar naj bi izhajalo iz dopisa v prilogi B1. Tožnika je namreč v postopku pri DSS Kranj zastopala L. I., ki je takrat bila vodja pravne službe pri S. S.. Ona pa je zastopala le delavce, ki so bili člani S. S., katerega član je bil tudi tožnik. Iz dopisa M. P. SNK Gorenjske regije (priloga B2) pa izhaja zgolj to, da je glede tega, ali je bila v posamezni zadevi podana pisna zadeva za odlog obravnav, potrebno pregledati posamezen pravdni spis. Ker se v tožnikovem spisu pred DSS Kranj ne nahaja nikakršno zaprosilo njegove pooblaščenke I. L., je že na prvi pogled razvidno, da pooblaščenka tožnika v tožnikovem primeru nikoli ni zaprosila za odlog obravnave pred DSS Kranj. Torej nobeden izmed obeh navedenih sindikatov ni mogel v sodnem postopku dajati pravno upoštevnih izjav v imenu tožnika, saj za to nista bila pooblaščena oziroma legitimirana. Tožnikova pooblaščenka I. L., ki bi lahko poleg tožnika edina veljavno zaprosila za odlog obravnave pred DSS Kranj, pa tega ni storila. Da koristnost dolgotrajnega postopka pred DSS Kranj za predmetni postopek tožnika ni relevantna, ne glede na oškodovančev uspeh v primarnem postopku, izhaja tudi iz stališča Višjega sodišča v Ljubljani, zavzetega v njegovi sodbi pod opr. št. II Cp 2252/2010 z dne 15.9.2010. Pritožba ni utemeljena.

Vse navedbe, ki jih tožeča stranka navaja sedaj kot pritožbene razloge v pritožbi, je ta podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in o njih se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tudi opredelilo. Ker so ti razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi, vseobsegajoči in na dokazih temelječi, jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje, v odgovor pritožbi in izogib ponavljanju, sklicuje. Tako je v razlogih izpodbijane sodbe obširno pojasnjeno (vključno s citiranjem sodne prakse v RS kot pred Evropskih sodiščem za človekove pravice – ESČP), da zgolj časovni okvir trajanja postopka ni edini kriterij za ugotovitev kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ampak je ta kriterij potrebno upoštevati ob sočasnem upoštevanju vseh ostalih kriterijev po ZVPSBNO za ugotavljanje kršitve te pravice. Ob upoštevanju vseh teh kriterijev toženki ni možno očitati odgovornosti za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, če dolžina sojenja ni posledica njenega protipravnega ravnanja. In ravno izvajanje postopka vzorčnega primera pri DSS Kranj je bila posledica dolgotrajnosti tožnikovega postopka. Da se je dejansko in upravičeno izvajal postopek vzorčnega primera, je sodišče prve stopnje prav tako prepričljivo, obširno in s citiranjem prakse Ustavnega sodišča pojasnila v razlogih izpodbijane sodbe.

Res je pritožbeno sodišče v svoji odločbi pod opr. št. II Cp 2252/2010 z dne 15.9.2010 (pri tem je opozoriti, da to ni odločba iz tožniku podobnega primera, kot zmotno navaja pritožba, ampak je odločba iz te pravde, torej gre za tožnikov primer) zavzelo stališče, da uspeh strank v pravdi ni relevantna okoliščina pri presojanju, ali je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Vendar se je to stališče nanašalo na primerljivost sodne poravnave, s katero je bil tožnikov primer pri DSS Kranj zaključen, v odnosu z njegovim zahtevkom v tem istem postopku. V izpodbijani sodbi pa sodišče prve stopnje uspeh tožnika v postopku pri DSS Kranj povezuje s prekinitvijo postopka do rešitve vzorčnega primera pri Ustavnem sodišču glede na dotedanjo sodno prakso, vključno z Vrhovnim sodiščem, ki je bila tožniku nedvoumno nenaklonjena. Iz tega razloga je nerazumna tudi pritožbena navedba o ukrepanju tožnika, če bi bil obveščen o prekinjenem postopku. V primeru, da se s prekinitvijo ne bi strinjal oziroma, da do nje ne bi prišlo, bi bil tožnikov zahtevek po plačilu mu odpravnine glede na dotedanjo sodno prakso lahko le zavrnjen.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotovi (glej 2. odstavek na 9. strani), da je tožnika v postopku pred DSS Kranj zastopal S. S. ali SNK Gorenjske regije in pritožba izrecno potrdi, da je to bil SNK Gorenjske regije. Iz priloge B2, to je dopisa odvetnice M. P. SNK Gorenjske regije z dne 7.12.2006 je nedvoumno ugotoviti, da je ta odvetnica po naročilu naslovnega sindikata in na njegove stroške pri DSS Kranj zastopala člane tega sindikata in obenem delavce F. d.o.o., torej tudi tožnika, in da je ta odvetnica po naročilu tega sindikata zaprosila DSS Kranj, da z obravnavo posameznih tožb počaka do odločitve na Ustavnem sodišču. Torej je razpravljanje pritožbe, da tožnik ne bi predlagal (po pooblaščenki) prekinitev postopka pri DSS Kranj do odločitve na Ustavnem sodišču, protispisna.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).