Jedro

Z realizacijo postane veljaven sporazum med zakoncema o določitvi deležev na skupnem premoženju ter o njegovi razdelitvi, ki ni bil sklenjen v predpisani obliki in overjen po sodniku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev, da gre njunemu pokojnemu očetu A.J. solastninski delež do 1/2 nepremičnin, pridobljenih z delom in sredstvi v času trajanja zakonske zveze s toženko, to je 12/72 vl. št. 265 k.o. S. in delež predstavlja njegovo zapuščino. Tožnikoma je naložilo, da toženki povrneta 58.800,00 SIT pravdnih stroškov. V ponovljenem postopku je prvo sodišče namreč ugotovilo, da je šlo v času adaptacije toženkine hiše za posebno situacijo med zakoncema, ko sta imela finančna sredstva ločena in sta se dejansko sporazumela o višini deležev na skupnem premoženju, vsak svoja sredstva pa vlagala vsak v svoje nepremičnine. Obravnavana adaptacija pritličja, ki je v primerjavi z vrednostjo celotne adaptacije hiše neznatna, tako ne glede na določilo ZZZDR ni skupno premoženje toženke in njenega pokojnega moža, očeta tožnikov.

Tožnika se proti sodbi pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagata njeno razveljavitev. Dejansko stanje je napačno in nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ocenjuje vlaganja v toženkino nepremičnino kot neznatna, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Obrazložitev sodbe je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, ki izkazuje obseg in vrednost teh vlaganj. Ob pravilni presoji dokazov bi sodišče moralo ugotoviti, da se je med trajanjem zakonske zveze povečala vrednost toženkine nepremičnine. Na podlagi izvedenčevega izračuna pa bi moralo ugotoviti, kolikšen je delež vlaganj v tem času napram celotni nepremičnini, nato pa odločiti o deležu posameznega zakonca na skupnem premoženju. V nasprotju z 51. čl. ZZZDR sodišče priznava premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, za izključno lastnino enega od zakoncev. Zmotne so tudi ugotovitve glede vlaganj pok. A. J. v nepremičnino v D. Svoja vlaganja na njej uveljavlja sedanja tožnica, ne pa pok. A.J., zato ne gre za skupno premoženje pok. A. J. in toženke. V zadevi, kakršna je obravnavana, nadalje po mnenju pritožbe sodišče ne bi smelo odločati po prostem preudarku. Neutemeljeno pa je tudi upoštevalo izjavo pok. A. J. z dne 26.1.1982, saj je nična, ker se skupno premoženje zakoncev lahko razdeli le po sporazumu, ki ga mora overiti sodnik.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je sicer treba stališčem pritožbe o inštitutu skupnega premoženja med zakonci, kakor je urejen v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 14/89), katerega določila nastanka ločenega oz. izključnega premoženja zakoncev v času trajanja zakonske zveze ne dopuščajo. Prav tako so pravilna pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na način in zaporedje ugotavljanja obsega skupnega premoženja zakoncev in deležev na njem. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča ne glede na povedano v obravnavani zadevi odločilno le to, da iz pismene izjave pok. A.J. z dne 26.1.1982 (priloga A2 v priloženem zapuščinskem spisu I D 219/88) sledi, da sta se s toženko, kakor je ugotovljeno že v razlogih izpodbijane sodbe (list. št. 119) dejansko sporazumela o višini deležev na skupnem premoženju v smislu 60. čl. ZZZDR. Same te izjave seveda ni mogoče šteti za sporazum po omenjenem določilu, saj je enostranska in ne izpolnjuje pogojev o obličnosti po 2. odst. 58. čl. navedenega zakona (overitev po sodniku), izraža pa nedvomno voljo pok. A.J., da deleža na skupnem premoženju s toženko nima oz. ga odstopa njej. Na taki osnovi sta svoje premoženje obravnavala in gre torej za dogovor, ki sta ga najmanj tri leta, to je od podpisa omenjene izjave, do smrti A.J. 11.4.1985, očitno v celoti spoštovala, saj se nič nasprotnega ne zatrjuje in ne dokazuje. Sporazum o razdelitvi premoženja je bil torej realiziran, s tem pa je pogodba med zakoncema kljub pomanjkanju opisane obličnosti konvalidirana (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), saj obličnost - overitev po sodniku - nedvomno nima drugega namena, razen zavarovanja interesov samih zakoncev kot pogodbenih strank, zaradi česar posledica neobličnosti ni ničnost. Ker tako A.J. ob svoji smrti ni več imel deleža s toženko na skupnem premoženju, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Ostale pritožbene trditve so glede na povedano nepomembne.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, drugostopno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368. ZPP).