Jedro

Vlaganja v tuje nepremičnine so podlaga za pridobitev lastninske oziroma solastninske pravice tedaj, če o tem obstoji soglasje solastnikov, predvsem pa, če je izkazana volja investitorja, da vlaga z namenom pridobitve lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da predstavlja zapuščino pok. A. J. solastninski delež 12/72 nepremičnine vl.št. 265 k.o... Ugotovilo je, da je toženka solastnica sporne hiše do 24/72 in da sta v njej živela kot zakonca s pok. A. J. V letu 1974 se je pričela adaptacija hiše, ki pa jo je pretežno financiral in vodil toženkin sin Z. K. Na toženkino stanovanje je odpadel le neznaten delež adaptacije. A. J. k adaptaciji ni prispeval niti z delom niti z denarjem. S toženko sta imela ločen denar. V času, ko je tekla adaptacija sporne hiše, je vlagal v obnovo hiše v Z. To je sodišče ugotovilo s pričami in izvedencem, z lastnoročno izjavo z dne 26.1.1982 pa je A. J. potrdil, da ni prispeval k obnovi in zato nima nobenih zahtev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Oprlo se je zlasti na izjavo A. J., ki potrjuje sporazum med toženko in njenim možem o razdelitvi skupnega premoženja. Ta sporazum sicer ni bil sklenjen v predpisani obliki, vendar sta ga zakonca realizirala in je zato konvalidiran.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno štelo izjavo z dne 26.1.1982 za sporazum o delitvi skupnega premoženja. Meni, da formalno pomanjkljivega sporazuma med zakoncema ni mogoče konvalidirati in da je vprašljivo stališče, da je bil sporazum realiziran.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija napačno pripisuje izpodbijani sodbi stališče, da pomeni izjava A. J. z dne 26.1.1982 sporazum v smislu 58.člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ( v nadaljnjem ZZZDR). Iz sodbe namreč jasno sledi ravno obratno. Tudi sodba prve stopnje šteje omenjeno izjavo le kot dokazilo, ne pa kot listino o določitvi deležev na skupnem premoženju.

Vendar glede na ugotovljeno dejansko stanje po presoji revizijskega sodišča ne gre za sporazum o razdelitvi skupnega premoženja po 58.čl. ZZZDR. Ugotovljeno je, da A. J. ni investiral v hišo, ki je v solasti toženke in njenega sina. Pri tej adaptaciji ni sodeloval ne finančno, ne z delom. Ni nameraval pridobiti deleža na novo ustvarjeni vrednosti. V času, ko je tekla adaptacija sporne hiše, je sam vlagal v obnovo hiše v Z., tam pa toženka ni nameravala pridobiti deleža iz naslova vlaganja zakonca. Vlaganje v tuje nepremičnine so podlaga za pridobitev lastninske oziroma solastninske pravice tedaj, če o tem obstoji soglasje solastnikov, predvsem pa, če je izkazana volja investitorja, da vlaga z namenom pridobitve lastninske pravice. Pomemben je tudi obseg vlaganj. Če so ta neznatna, imajo za posledico praviloma le obligacijsko pravna upravičenja. V obravnavanem primeru je ovrženo, da bi pri A. J. obstajala volja, da na osnovi vlaganj v sporno hišo pridobi kakršna koli, posebo pa še stvarnopravna upravičenja. To je rezultat dokaznega postopka, v katerem ima pomembno vlogo izjava A. J. z dne 26.1.1982 in to ne kot listina v smislu določbe 58.čl. ZZZDR, temveč kot dokaz o njegovi volji, da na investiciji v sporno hišo ne participira. Ugotovljeno je torej, da A. J. ni sodeloval pri obnovi sporne hiše, da ni imel namena participirati na pridobljeni vrednosti in da se tudi ni štel za upravičenega do tega. Iz tega sledi, da zanj solastninska pravica sploh ni nastala. Ni razpolagal z njo v smislu 58.čl. ZZZDR, niti se ji ni odrekel; to ni prišlo v poštev, ker je sploh ni pridobil. Drugostopno stališče, ki je ugotovljeno ravnanje in izraženo voljo zakoncev J. štelo kot dogovor o delitvi skupnega premoženja, ni pravilno. Pravno relevantne ugotovitve dejanskega stanja ne dajejo opore za tako stališče. Vendar je odločitev obeh sodišč, čeprav z drugačno pravno argumentacijo, pravilna in jo je zato revizijsko sodišče potrdilo. Pri tem je izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja.

Drugih revizijskih razlogov, razen zmotne uporabe materialnega prava, tožeča stranka ni uveljavljala. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti še na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP (386.čl. ZPP), vendar te kršitve ni ugotovilo. Zato je zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).