Jedro

Tudi v tej pravdi toženec ni mogel dokazati, da bi drugotoženki v celoti ta denar plačal oziroma pogodbo izpolnil; zlasti pa je tožeča stranka dokazala, da drugotoženka v času sklepanja sporne pogodbe ni mogla oblikovati prave volje in zato je sklep sodišča prve stopnje, da je taka pogodba nična, materialnopravno pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prodajna pogodba, ki sta jo sklenila A. in B. 18. 1. 2013, nična. Vknjižbo lastninske pravice na A. je ugotovilo za neveljavno. Pri garsonjeri (ID 5696997) je izbrisalo zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na temelju prodajne pogodbe v korist A. in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje na B. A-ju je naložilo plačilo pravdnih stroškov C. in B. 2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo A. (v nadaljevanju prvotožena stranka). Sodišče je dovolilo v pravdi vstop na pasivni strani drugotožene stranke, ki jo zastopa CSD ... in ta razširitev ni dopustna. Soglasje k razširitvi je podal skrbnik drugotožene stranke, ki je v interesni koliziji z drugotoženo stranko. Takšno soglasje bi bilo lahko v korist le tožeči stranki. S tem, da je sodišče dopustilo, da skrbnik drugotožene stranke deluje v nasprotju z interesi drugotoženke kot varovanke, je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče je združilo dve pravdni zadevi in za vodilni spis določilo II P 2447/2014. Pri II P 2765/2013 je že opravljen prvi narok z vsemi procesnimi posledicami prekluzije. Zadevi nista povsem identični, niso enake navedbe in niso predlagani enaki dokazi. V zadevi II P 2765/2013 je tožeča stranka podala pomanjkljivo trditveno podlago in dokaze, za druge dokaze pa je prekludirana. Sodišče pa se je v združeni zadevi oprlo na navedbe tožeče stranke iz prve zadeve, kar ne more sanirati prekluzije. V 11. točki obrazložitve zapiše, da je vpogledala vse zapisnike o sestankih, ki so se vodili z B. in A., med drugim tudi med D., odvetnico E. in pooblaščencem prvotožene stranke. Prvotožena stranka s temi zapisniki ni bila seznanjena, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Taki zapisniki sploh ne obstajajo, zato sodišče tega ni moglo vpogledati. Po ZUP-u se pri sestankih vodi zapisnik in pooblaščenec prvotožene stranke ni videl zapisnika. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog pritožnika za postavitev neodvisnega sodnega izvedenca klinične psihologije, ki bi izpovedal o zavedanju drugotožene stranke o sklenitvi prodajne pogodbe 18. 1. 2013. Prvotožena stranka je že vložila izvedeniško mnenje klinične psihologinje in sodišče se je neutemeljeno oprlo le na izvedenca psihiatra, ko pa klinični psihologi bolj primerni. Tako pa pritožnik ni imel možnosti, kot da bi se strinjal z ugotovitvami izvedenca, saj sodišče ni dovolilo postavitev novega. Nekritično verjame izvedenki. Prvotožena stranka je v spis vložila izvedeniško mnenje dr. S., ki je v kritičnem času drugotoženo stranko pregledala in ugotovila, da se je zavedala sklenitve prodajne pogodbe 18. 1. 2013. Drugotoženec pa pri pregledu ni bil prisoten. Izvedenka pa je opravila vse teste. Izvedenka je ena izmed najbolj znanih strokovnjakov iz področja klinične psihologije. Sodišče pa tega mnenja ni upoštevalo. Ker si izvedeniški mnenji prof. dr. T. in dr. S. nasprotujeta, bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca klinične psihologije in izvedenca psihiatrične stroke. Izvedenka dr. T. ni ustrezno odgovorila, njeni odgovori so presplošni in nestrokovni. Pri toženi stranki je lahko šlo za "lucidum intervalum" in izvedenka je nato odgovorila, da do tega ni prišlo, ni pa znala pojasniti, zakaj je prišla do tega zaključka. "Lucidum intervalum" ni bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. Sodišče pa je zavrnilo tudi postavitev novega izvedenca psihiatra. Drugotožena stranka je pred notarjem podala izjavo in ni resnično, da so ji to izjavo sugerirali. Sodišče pod 15. točko napiše, da izjava volje take osebe nima pravnih učinkov in je nična. Napaka volje predstavlja izpodbojnost pravnega posla in ne ničnost. Sodišče napačno povzame izvedeniško mnenje in zaslišanje dr. Severjeve, saj ta ni potrdila ugotovitev dr. T. Ti zaključki so v nasprotju z listinami, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Drugotožena stranka je bila konec 2012 in v začetku 2013 gibalno ovirana. Nasprotne ugotovitve sodišča so protispisne. To zaključuje v 22. točki obrazložitve. V 23. točki pa nelogično zaključuje, da sodišče ni sledilo izpovedbi priče M. M., ki je izpovedala, da se je ob sklepanju sporne prodajne pogodbe zdela normalna. Sodišče ne verjame priči, ker naj bi drugotoženko ne videla od leta 2006. To pa ne drži, saj jo je osebno videla na dan podpisa sporne pogodbe in se je zdela normalna. Tudi notar ... je potrdil, da je izjava drugotoženke njena ter da jo je podala sama. Neprepričljiv je odgovor izvedenke dr. T., da podana izjava pred notarjem ne izključuje možnosti, da bi drugotoženka ne bila sposobna razsojanja. Ta zaključek ni pravilen, saj "neizključevanje možnosti" ne predstavlja zadostnega pravnega standarda za sprejem izdane sodbe. Prvotožena stranka pa je sedaj oškodovana za 38.000,00 EUR.

3. Na vročeno pritožbo nasprotne stranke niso odgovorile.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej smiselno trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 11. točke drugega odstavka 339. člena, ker je dopustilo, da je B. zastopal CSD ..., saj bi moralo toženki postaviti skrbnika za poseben primer. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da B. zastopa kot skrbnik za poseben primer, to je Center za socialno delo ..., po odločbi, ki je v spisu (priloga A 4). Glede na obseg zastopanja, pa ima tudi pravico zastopanja v sodnem postopku za razveljavitev kupoprodajne pogodbe. Zato ni bilo potreb, da bi sodišče prve stopnje postavilo v tej zadevi posebnega skrbnika. Ni pa odveč pritožnika spomniti na dejstvo, da je sodišče ugotovilo, da je bil pritožnik najprej postavljen kot sorodnik za skrbnika drugotoženke z odločbo z dne 18. 12. 2012 in da je bil z odločbo nato razrešen. V času, ko je bil postavljen za skrbnika, je soglašal med drugim tudi, da je treba toženko čuvati na varovanem oddelku. Treba je tudi poudariti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je drugotoženki bila z odločbo v zadevi N 12/2013 dne 6. 9. 2013 popolnoma odvzeta poslovna sposobnost. Vendar glede na odločbe o skrbniku za poseben primer, je drugotoženka pravilno zastopana in zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Tako je lahko skrbnik podal soglasje, da je drugotoženka vstopila v pravdo. Nenazadnje je treba opozoriti, da je sodišče združilo v obravnavanje tudi zadevo P 2765/2013, kjer ga je ravno B. tožila na ničnost sporne pogodbe, vknjižbo nazaj v zemljiško knjigo oziroma vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče je obe zadevi združilo in ker gre za identična zahtevka odločilo z izrekom o obeh združenih zadevah. Pomembno pa je, da so vse stranke pogodb prisotne v pravdi na ničnost pogodbe.

6. Pritožba nadalje trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti navedb in dokazov B. (v nadaljevanju drugotožena stranka), ker je v zadevi P 2765/2013 že bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo in je s tem drugotoženka prekludirana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne pojasni, katero dejstvo in dokaz je drugotoženka predlagala prepozno in glede česa naj bi nastopila prekluzija. Ko pa sta pravdni zadevi združeni, sodišče črpa gradivo iz podatkov spisa kot celote. Nenazadnje je treba opozoriti, da gre za enake zahtevke in trditveno podlago pri tožnici kot pri drugotoženki kot tožnici v zadevi P 2765/2013. 7. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve povzelo dokazne sklepe oziroma zapisalo katere dokaze je izvajalo in katere dokaze je zavrnilo (točka 12). Pritožba navaja, da sodišče v 11. točki zapiše, da je vpogledalo vse zapisnike o sestankih B. in A., kakor tudi D., odvetnice E. in pooblaščenca prvotožene stranke (C 1 do C 15). Pritožba trdi, da ti zapisniki ne obstajajo in jih zato sodišče ni moglo vpogledati. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče v točki 11 med drugim zapisalo, da je vpogledalo v celotni upravni spis CSD ..., opr. št. 12213-132/2012 in nato iz tega spisa naštelo tudi nekaj zapisnikov (C 1 do C 15). V prilogi spisa je ovitek z oznako "C" in med drugim tudi zapisnik: pri Centru za socialno delo ... pod C 2, kjer je med drugim na zapisniku podpisan tudi pooblaščenec ..., zapisnik z dne 27. 8. 2013 (C 10) o opravljenem naroku z vabljeno E., odvetnico. V spisu je tudi zapisnik z dne 19. 3. 2013 (C 11) z izjavo B., nato zapisnik z dne 18. 3. 2013 (C 12), zapisnik z izjavo prvotoženca z dne 3. 12. 2012 (C 14) in druge listine iz upravnega spisa. Treba je tudi odgovoriti pritožniku, da je na teh zapisnikih podpis prizadetih oziroma tudi pritožnika in njegovega pooblaščenca, če sta bila prisotna. Tako se izkaže, da smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Stranke so si tudi te priloge lahko vpogledale.

8. Pritožba nadalje graja sodbo v delu, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog prvotožene stranke za postavitev izvedenca klinične psihologije, ki naj bi bil bolj primeren za ugotavljanje zavedanja drugotožene stranke pri sklepanju prodajne pogodbe z dne 18. 1. 2013. Za pritožbo je pomembno, da je dr. S., katere izvedeniško mnenje je pritožnik pridobil pred pravdo ugotovila, da je bila B. ob podpisu prodajne pogodbe prisebna oziroma potrditvah pritožbe je imela "svetli trenutek". Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v pravdi izvedenka psihiatrične stroke dr. T. podala vse ugotovitve o pravnorelevantnih dejstvih v zvezi z nezadostnostjo druge toženke in da zato postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke ni potrebna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za izvedenca klinične psihologije kot bolj primernega za ugotavljanje psihičnega stanja oziroma razsodnosti B. pri podpisovanju sporne pogodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v 19. točki obrazložitve ugotovilo, da je izvedenka medicinske stroke za psihiatrijo, prof. dr. T. ugotovila, da je pri B. v času sklepanja sporne pogodbe že bila razvita simptomatika globalnega upada mentalnih sposobnosti. Bila je že pred tem diagnostično hospitalizirana in obravnava ter je bila ugotovljena demenca. Težave B. so opisane v tej točki obrazložitve in jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Gre torej za ugotovljeno duševno zdravstveno stanje B. v času sklepanja pogodbe. Pritožba meni, da je pomembno, da je dr. T. ni pregledala. Vendar je sodišče ustrezno ugotovilo, da gre za pravno relevantni čas sklepanja pogodbe, za katerega pa obstaja zadosti medicinske dokumentacije, tako izvidov lečečih psihiatrov pred podpisom sporne pogodbe, kot tudi izvidov neposredno po podpisu pogodbe in nato v letih tudi 2014 in 2015. Pritožnik pa je predložil mnenje klinične psihologinje dr. S. z dne 18. 7. 2013, kar pa tudi ni času sklepanja sporne pogodbe. Poleg tega gre za naročeno pravno mnenje po pooblaščencu tožene stranke. Izvedenka dr. T. se je do tega mnenja opredelila in pojasnila, da je ocenjevanje demence pristojnost psihiatra oziroma gre za zdravstveno stanje oziroma bolezen, ki mora izpolnjevati določene diagnostične kriterije, ki jih vedno postavlja psihiater in ne klinični psiholog. Za to je tudi diagnostika, obravnava, terapija delo psihiatra in ne kliničnega psihologa. Zato je potrebno znanje iz področja medicine, ki jih izvedenka psihologinja nima. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ko gre za ocenjevanje bolezni demence oziroma simptomatike globalnega upada mentalnih sposobnosti zaradi bolezni, je nepotrebno postaviti še izvedenca klinične psihologije. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo izpovedbo priče dr. S. in ji, glede na izvedeniško mnenje dr. T., ni sledilo.

9. V kolikor pritožba graja glede ugotovitev izvedenke dr. T. pravilno in zadosti ugotovljeno dejansko stanje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Treba je poudariti, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene le na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke medicinske stroke iz psihiatrije, dr. T., ampak je ta dokaz upoštevalo pri zdravstveni dokumentaciji in načinom življenja drugotoženke in njenega zdravljenja v kritičnem času. Tako je sodišče poudarilo, da je bil prvi postopek za postavitev skrbnika za poseben primer, začet na pobudo ..., ki je tudi imelo psihiatrično mnenje, da varovanka ni sposobna razumeti pravnih dejanj in ščititi lastnih interesov, ko je šlo za urejanje njenih finančnih zadev in zato je bil celo za skrbnika imenovan toženec. B. je bila 1. 1. 2013 premeščena na negovalni in varovani oddelek ... Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo sklep Okrajnega sodišča v Domžalah Pr 3/2013, da se B. brez njene privolitve za čas enega leta zadrži na varovanem oddelku in tudi tam je bilo izdano izvedeniško mnenje psihiatrične stroke. Toženec pa je bil nato razrešen dolžnosti skrbništva ravno zaradi očitkov v zvezi s sporno pogodbo oziroma dejstvom, da drugotoženka ni dobila kupnine 38.000,00 EUR. Tudi v tej pravdi toženec ni mogel dokazati, da bi drugotoženki v celoti ta denar plačal oziroma pogodbo izpolnil; zlasti pa je tožeča stranka dokazala, da drugotoženka v času sklepanja sporne pogodbe ni mogla oblikovati prave volje in zato je sklep sodišča prve stopnje, da je taka pogodba nična, materialnopravno pravilen.

10. Pritožba nadalje trdi, da je zmotno sodišče presojalo izjavo drugotoženke pred notarjem, saj je tudi notar potrdil, da je to bila njena volja. Tudi na to je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo. Pritožbeno sodišče pa še odgovarja pritožbi, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da drugotoženka ni bila sposobna oblikovati prave volje oziroma izraziti pravo voljo, gre za ničnost take izjave in ne za izpodbojnost, kot trdi pritožba. Za sklepanje pravnih poslov oziroma tudi za izjavo pred notarjem, mora stranka biti sposobna oblikovati pravo voljo. Če gre za nerazsodno osebo v času sklepanja pogodb oziroma dajanja takih izjav, ne morejo nastati pravne posledice. Ne gre za problem napake volje, gre za sposobnost stranke, da oblikuje pravo voljo za pravni posel oziroma izjavo. Posledice pogodbe poslovno nesposobne osebe ureja četrti odsek OZ (IV. SPOSOBNOST) in ne napake volje iz petega odseka. Če ni prave volje, pogodba ne nastane oziroma so taki pravni posli nični (15. člen in 18. člen OZ).

11. Pritožba nadalje meni, da je obrazložitev sodišča glede izpovedbe dr. S. in izvedenke dr. T. v nasprotju z listinami v spisu oziroma zapisnikom. Pritožba meni, da dr. S. ni nikoli potrdila ugotovitve izvedenke, kar naj bi sodišče narobe povzelo v obrazložitvi v točki 20. Vendar pritožba prezre, da je sodišče najprej v tej točki povzelo ugotovitve izvedenke dr. T. o diagnosticiranju bolezni, zdravljenju in sledenju bolezni in nalog zdravnika psihiatra in da priča dr. S. na zaslišanju protivila tem ugotovitvam ni ugovarjala. Pritožbeno sodišče je prebralo obe izpovedbi (list. št. 294 do 299) in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni v sodbi zagrešilo očitano absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni možno iztrgati en stavek iz obrazložitve in ga obravnavati izven konteksta obeh zaslišanj.

12. Pritožba nadalje trdi, da je odločilno v tej zadevi, da je bila B. v času sklepanja pogodbe v stanju "lucidum intervalum" oziroma "svetlega trenutka". Vendar se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje in dokazno oceno o tem, da tega pritožnik ni dokazal. Sodišče je sledilo prepričljivemu in izčrpnemu mnenju psihiatrinje, izvedenke dr. T. in tudi vsem drugim mnenjem zdravnikov psihiatrov, ki so zdravili toženko v spornem času.

13. Pritožba nadalje trdi, da sodišče zmotno ugotovi, da je drugotoženka bila konec leta 2012 in na začetku 2013 gibalno ovirana. Vendar pri tem spregleda, da je bila ravno v tem času nastanjena v varovani oddelek doma in sodišče pravilno povzema ugotovitve v zvezi s potekom njenega zdravljenja in zdravstvenim stanjem v spornem času. Pritožba še izpostavlja dokazno oceno sodišče prve stopnje o izpovedbi priče B. v 23. točki. Vendar sodišče prve stopnje pojasni, zakaj tej priči ni sledilo. Pritožbeno sodišče pa na očitano absolutno bistveno kršitev določb ZPP odgovarja, da priča na zaslišanju ni povedala, da je na dan sklepanja pogodbe toženka bila čisto zdrava. Pač pa je priča obširno razlagala, da naj bi posodila drugotoženki denar, ki naj bi ga prvotoženec vrnil. Vendar tega toženec ni uspel dokazati (zaslišanje prič na list. št. 196 do 2012). Če pa priča ni opazila toženkinih težav, to še ne pomeni, da jih ni imela. Teža drugih dokazov je večja kot le ta izpovedba.

14. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z zaslišanjem pooblaščenca pritožnica in to obrazložilo zato, ker o okoliščinah sklepanja pogodba in razsodnosti B. ni mogel izpovedati. Pritožnik pa meni, da bi zaslišanje pooblaščenca, ki je bil ob podpisu prodajne pogodbe zraven, to bil pomemben dokaz. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je odločilna ugotovitev o razsodnosti drugotoženke v času sklepanja pogodbe in o njenem zdravstvenem stanju. Pooblaščenec toženca pa za to ni strokovnjak.

15. Pritožba še opozarja, da sodišče ne bi smelo v točki 25 obrazložitve slediti izvedenki o tem, da je izjavo pred notarjem lahko podpisala tudi oseba, ki ni bila sposobna razsojanja. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno sodišča prve stopnje o sposobnosti razsojanja drugotoženke v spornem času tako v času podpisovanja pogodbe, kot podpisovanja izjave pri notarju. Šlo je za bolezensko stanje, globok upad sposobnosti. Tožena stranka pa ni predložila prav nobenega zdravniškega spričeval iz teh časov, ki bi potrjevali, da je bil lahko ravno v teh dneh "svetli trenutek", ki bi opravičeval sklepanje pogodbe in podpisovanje izjave. Toženi stranki tudi ni uspelo dokazati, da je plačala 38.000,00 EUR in sodišče ni sledilo navedbam o domnevnem vračanju dolgov drugotoženke. Če bi toženec dokazal izpolnitev pogodbe, bi to imelo določeno pravno relevantno težo. 16. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).