Jedro

Ravnanje toženke, ki je tožniku podala tri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nezakonito. Tožnik je imel s toženko sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi, zato je toženka lahko in morala odpovedati obe. V nasprotnem primeru mu delovno razmerje (če ne bi sledila še izredna odpoved) ne bi prenehalo: če bi toženka odpovedala le eno od njiju, bi druga še vedno veljala.

Ker je bila druga odpoved (tudi) podana iz razloga nesposobnosti in je toženka v času teka odpovednega roka ugotovila obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je lahko zakonito podala tudi izredno odpoved. Če namreč delavec v času odpovednega roka, ko delovno razmerje še traja, krši delovno obveznost, predhodno podana redna odpoved ni ovira za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ima za posledico takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016, za vrnitev na delo in za vzpostavitev pravic iz delovnega razmerja za čas od 2. 3. 2016. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2016 in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2016 ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 7. 2016 oziroma od 22. 7. 2016, je zavrnilo. Ugotovilo je, da je za izpodbijanje prve odpovedi z dne 2. 3. 2016 iz razloga nesposobnosti tožnik zamudil sodno varstvo ter da je bila druga odpoved iz razloga nesposobnosti zakonita. Ker je tožnik med odpovednim rokom kršil delovno obveznost, je presodilo, da je zakonita tudi izredna odpoved z dne 22. 7. 2106. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je imel s toženko sklenjeno le eno delovno razmerje, zato je njeno ravnanje, ko mu je podala kar tri odpovedi, nezakonito. Sam je štel, da je že s potekom odpovednega roka po prvi odpovedi, to je z dnem 1. 7. 2016, ko ga je z 2. 7. 2016 toženka odjavila iz zavarovanja, njegovo delovno razmerje prenehalo. Nasprotuje tudi odločitvi o zavrženju tožbe za ugotovitev nezakonitosti prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016. Meni, da je bila tožba vložena na pristojno sodišče. Delo se je namreč opravljalo po tega dne odpovedani pogodbi delno v Ž., delno od doma, to je na naslovu stalnega bivališča v O. Meni tudi, da je stališče sodišča glede zamude roka za vložitev tožbe glede na to, da jo je vložil pravočasno, prestrogo. Sodišče bi moralo nadaljevati postopek v skladu s 23. členom Zakona o pravdnem postopku in tožbe ne bi smelo zavreči. Glede druge odpovedi z dne 1. 7. 2016 navaja, da je nezakonita, ker ni bila potrebna, saj mu je delovno razmerje prenehalo že s pretekom odpovednega roka po prvi odpovedi, to je 1. 7. 2016. Odpovedati pa je mogoče samo tisto delovno razmerje, ki še obstoji. Pravno nedopusten naj bi bil obstoj dveh identičnih odpovedi iz istega razloga. Sicer pa je po tožnikovem mnenju tudi izredna odpoved nezakonita, ker je toženka ustvarila okoliščine, zaradi katerih je bil v dvomih oziroma je bil prepričan, da mu je delovno razmerje že prenehalo. Po poizvedbah na ZZZS je izvedel, da je bil odjavljen z 2. 7. 2016, zato je tedaj pričel urejati zavarovanje za primer brezposelnosti. O ponovni prijavi z dne 3. 7. 2016 ga toženka ni obvestila. Ponovno pa ga je odjavila 4. 7. 2016, ker naj bi izostal z dela. Glede izredne odpovedi navaja, da mu je toženka očitala izostanek v času od 1. 7. do 7. 7. 2016, zato je sodišče nepravilno saniralo nezakonito izredno odpoved s tem, ko je presojalo izostanek z dela za čas od 8. 7. 2016 dalje. Tudi če bi prišel na delo 8. 7. 2016, bi mu toženka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je štela, da je neupravičeno izostal že od 1. 7. 2016 dalje. Toženka bi morala tudi dokazati, kaj bi v primeru, če bi se vrnil na delo, sploh delal. Nobeno delo mu namreč ni bilo odrejeno. Navedbe v zvezi s tem pomenijo uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava (konkretno Zakona o visokem šolstvu), zato ne gre za pritožbene novote, kot je to zmotno razložilo sodišče druge stopnje. Sodišče bi jih moralo po njegovem mnenju obravnavati z vidika pravilne uporabe materialnega prava in ugotoviti, da po 1. 7. 2016 ni bil dolžan prihajati na delo in da ni neopravičeno izostal. 4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, izhaja, da je imel tožnik sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi, eno za polni delovni čas in za nedoločen čas od 1. 10. 2014 dalje za delovno mesto visokošolski učitelj docent, drugo za nedoločen čas od 1. 9. 2015 dalje z delovnim časom, krajšim od polnega (17 ur tedensko) za delovno mesto visokošolski učitelj docent. Toženka je 23. 2. 2016 izdala odločbo o neizvolitvi tožnika v naziv izredni profesor. Tožnikova tožba zoper to odločbo je bila pravnomočno zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 111/2016 z dne 16. 11. 2016. Ker ni izpolnjeval več pogojev za opravljanje dela, mu je toženka iz razloga nesposobnosti najprej dne 2. 3. 2016 odpovedala drugo pogodbo o zaposlitvi (za 17 ur tedensko), nato pa dne 1. 7. 2016 še prvo (za polni delovni čas), obe iz razloga nesposobnosti. Ker tožnik kljub pozivu ni prišel na delo med odpovednim rokom, je sledila še izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2016, in sicer iz razloga po drugi in četrti alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Toženka ga je z dnem 2. 7. 2016 odjavila iz zavarovanja za delovni čas 17 ur tedensko (zaradi prve odpovedi), z dnem 3. 7. 2016 ga je prijavila v zavarovanje za polni delovni čas (ker se odpovedni rok po drugi odpovedi še ni iztekel), z dnem 4. 7. 2016 pa ga je zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponovno odjavila iz zavarovanja.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 2. 3. 2016

8. Tožnik je zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016 (istega dne mu je bila tudi vročena) vložil tožbo na Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek na Ptuju, ki se je s sklepom Pd 31/2016 z dne 4. 5. 2016 izreklo za krajevno nepristojno (tožnik zoper sklep ni uveljavljal sodnega varstva). Zadeva je bila 24. 5. 2016 odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu. Sodišče je tožbo v tem delu zavrglo kot prepozno, saj je na pristojno sodišče prispela po poteku 30 dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. 9. Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se po osmem odstavku 112. člena ZPP šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena ZPP oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. Citirana določba ZPP se sicer lahko zdi prestroga, vendar pa je popolnoma jasna in ne dopušča drugačne interpretacije. Črtana je bila šele z novelo ZPP-E (Ur. l. RS št. 10/2017), ki je pričela veljati 14. 9. 2017, kar pomeni, da je v spornem obdobju, to je ob vložitvi tožbe dne 31. 3. 2016 še veljala. Zato jo je bilo sodišče dolžno upoštevati tako, kot se glasi. Okoliščine, zaradi katerih bi se vloga, ki je na pristojno sodišče prispela po poteku 30 dnevnega roka, štela za pravočasno, niso bile ugotovljene. Tožnik zmotno vztraja, da je bila tožba vložena na pristojno sodišče, ker je delo po 2. 3. 2016 odpovedani pogodbi opravljal delno v Ž., delno od doma, to je na naslovu stalnega bivališča v O. Sklep Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju o nepristojnosti (tudi, če je napačen), je pravnomočen. Zato je treba šteti, da je bila tožba vložena na nepristojno sodišče, na pristojno sodišče pa je prispela po poteku roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo.1 Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 1. 7. 2016

10. Revizijski ugovor, da je toženka nezakonito odpovedala delovno razmerje dvakrat, ni utemeljen. Tožnik meša prenehanje delovnega razmerja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel s toženko sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi, zato je toženka lahko in morala odpovedati obe. V nasprotnem primeru mu delovno razmerje (če ne bi sledila še izredna odpoved) ne bi prenehalo: če bi toženka odpovedala le eno od njiju, bi druga še vedno veljala. Po tem, ko je prenehala veljati (druga) pogodba o zaposlitvi, sklenjena za krajši delovni čas 17 ur tedensko, je ponovno stopila v veljavo (prva) pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas. Obe sta bili sklenjeni za isto delovno mesto. Ker tožnik zaradi neizvolitve v naziv ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi (tej presoji v reviziji ne nasprotuje), je morala toženka odpovedati tudi to pogodbo. Sodbi sodišč nižjih stopenj o tem vsebujeta jasne razloge, zato je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Kot sta še poudarili, bi toženka sicer lahko obe pogodbi o zaposlitvi odpovedala hkrati, vendar pa dejstvo, da je odpovedala vsako posebej, na zakonitost odpovedi ne vpliva, zlasti ker ravnanje toženke, ko je odpovedala najprej drugo pogodbo, ki je bila sklenjena le za 17 ur tedensko, nato pa še prvo, ki je med trajanjem druge mirovala, ta pa je bila sklenjena za nedoločen čas, ni bilo v škodo tožniku. Na podlagi odpovedi z dne 2. 3. 2016 tožniku delovno razmerje sploh ni moglo prenehati (in mu tudi dejansko ni), saj je po odpovedi te pogodbe o zaposlitvi pričela veljati druga, sklenjena za nedoločen in polni delovni čas. Res je sicer toženka v prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da tožniku delovno razmerje po poteku odpovednega roka preneha, vendar pa tega dela odpovedi ni realizirala. Pravočasno je namreč odpovedala tudi prvo pogodbo o zaposlitvi in z odpovedjo tožniku odprla pravilen odpovedni rok.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2016

11. Ker je bila druga odpoved (tudi) podana iz razloga nesposobnosti in je toženka v času odpovednega roka (iztekel bi se 7. 11. 2016) ugotovila obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je lahko zakonito podala tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če namreč delavec v času odpovednega roka, ko delovno razmerje še traja, krši delovno obveznost, predhodno podana redna odpoved ni ovira za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ima za posledico takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

12. Toženka je podala izredno odpoved iz razloga po drugi in četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, odpovedni razlog po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

13. Tožnik je bil do 30. 6. 2016 v bolniškem staležu in se po zaključku na delo ni vrnil. Razloga za izostanek ni sporočil. Tožnikov očitek, da je toženka ustvarila okoliščine, zaradi katerih je bil v dvomih oziroma je bil prepričan, da mu je delovno razmerje že prenehalo, je le deloma utemeljen. Zaradi odjave in nato ponovne prijave v zavarovanje je bil tožnik lahko v dvomu glede obstoja delovnega razmerja, zlasti še, ker je bilo v prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeno tudi, da mu delovno razmerje s potekom odpovednega roka preneha. Vendar pa kot je bilo že obrazloženo, tega dela odpovedi toženka ni realizirala. O tem je bil tožnik seznanjen 7. 7. 2016. Tega dne je toženka na poziv tožnikovega odvetnika tožnika obvestila, da je še v delovnem razmerju (priložila je obrazca M1 in M2), da pričakuje, da bo svoje delo opravljal vsak dan osem ur na fakulteti in da ga od 8. 7. 2017 ob 8.00 uri pričakujejo na sedežu. Hkrati je bil pozvan, naj pojasni razloge za odsotnost od 1. 7. 2016 do 7. 7. 2016, vendar se tožnik na delo 8. 7. 2016 ni zglasil, po odvetniku pa je toženko pozval, naj ga odjavi iz zavarovanj in je še vedno trdil, da mu je 1. 7. 2016 delovno razmerje prenehalo. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišč nižjih stopenj, da o tem, kakšen je njegov status, tožnik od 8. 7. 2016 ni mogel biti več v dvomu. Čeprav ga je toženka na delo izrecno pozvala in mu tudi poslala dokazila in pojasnila o odjavi in ponovni prijavi v zavarovanje (ter poleg tega tudi odpoved z dne 1. 7. 2016, iz katere izhaja, da ima štirimesečni odpovedni rok), tožnik do 22. 7. 2016, ko je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, na delo ni prišel in razlogov za izostanek ni opravičil. 14. Po drugem odstavku 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se do vročitve izredne odpovedi ne vrne na delo. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje, bi bilo sicer upoštevaje stališče, da je bil tožnik do vključno 7. 7. 2016 lahko še v dvomu o obstoju delovnega razmerja in da dvoma od vključno 8. 7. 2016 ni bilo več, pravilno, da bi mu delovno razmerje prenehalo z 8. 7. 2016 in ne že s 4. 7. 2016, vendar pa tožnik zmotne uporabe materialnega prava glede datuma prenehanja delovnega razmerja ne uveljavlja.

15. Ne drži revizijska navedba, da se je tožniku očitala odsotnost od le 1. 7. do 7. 7. 2016 in da zato sodišče njegove odsotnosti od 8. 7. 2016 sploh ne bi smelo upoštevati. Iz izredne odpovedi izhaja, da se mu je očitala odsotnost vse do 22. 7. 2016. 16. Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje za to, da bi morala toženka dokazati, kaj bi v primeru, če bi se vrnil na delo, tožnik delal, češ da mu nobeno delo ni bilo odrejeno in da ni kršil delovne obveznosti, ker na delo v prostore toženke niti ni bil dolžan prihajati, saj se je delo po pogodbi o zaposlitvi lahko opravljalo tudi na domu. Toženka tožnika ob obstoječi in še vedno veljavni pogodbi o zaposlitvi (do 7. 11. 2016, ko bi se iztekel odpovedni rok) ni bila dolžna posebej obveščati, ali mu odrejati, kaj bo delal. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in sklepa, je bilo v pogodbi o zaposlitvi določeno, da se delo opravlja v prostorih na sedežu toženke ter po potrebi na dislociranih enotah delodajalca (9. člen). Ni bilo torej določeno, da se opravlja samo na domu. Zato je tožnikovo vztrajanje, da na delo na sedež niti ni bil dolžan priti, nesprejemljivo. Če ga je toženka pozvala, naj se 8. 7. 2016 zglasi na sedežu, bi se moral pozivu odzvati.

17. Glede na navedeno je presoja o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pravilna.

18. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 19. Na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. lr. RS, št. 2/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid, kadar gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ker slednje ni bilo ugotovljeno, toženka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

1 Tudi sicer prva odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016 za tožnika ni imela nobenih posledic, saj je po tej odpovedi „oživela“ pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas, ki je predmet druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi.