Jedro

Neizvolitev v ustrezen naziv predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, torej za odpoved iz razloga nesposobnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem, ko po 7. 7., in sicer od 8. 7. 2016 do izdaje odpovedi ni prišel na delo, huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 4. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I zavrglo tožbo, ki se glasi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016, ki jo je izdala tožena stranka, nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 2. 3. 2016 dalje do vrnitve vpisati delovno dobo v evidenco zaposlitve, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, odvesti vse davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, ter mu povrniti stroške postopka v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do izteka roka brez obresti, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Nadalje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2016, ki jo je izdala tožena stranka, nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu čas od 1. 7. 2016 dalje do vrnitve vpisati kot delovno dobo v evidenco zaposlitve, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, odvesti vse davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo ter tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do izteka tega roka brez obresti, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (točka II izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2016, ki jo je izdala tožena stranka tožniku, nezakonita in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo ter mu za čas od 22. 7. 2016 dalje do vrnitve, vpisati delovno dobo v evidenco zaposlitve, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, odvesti vse davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do izteka tega roka brez obresti, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (točka III izreka). Odločilo je še, da tožena stranka krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen del odločitve o stroških postopka) in sklep se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba predstavi kronološki pregled odpovedi, ki jih je tožena stranka podala tožniku ter opozori, da je tožena stranka postopala nezakonito, saj je tožniku, ki je bil le v enem delovnem razmerju pri toženi stranki, slednje odpovedala večkrat, pri tem pa mu je podala kar dve redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga, kar je nedopustno. Pri tem je povzročila situacijo, v kateri mora vse tri odpovedi izpodbijati, saj je tožena stranka svoje nezakonite odpovedi sanirala z vedno novimi odpovedmi, končno pa mu je podala še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu tako odvzela pravico do odpravnine in varstva zaradi brezposelnosti. Glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016 navaja, da je tožnik pravočasno vložil tožbo na Delovno sodišče v Mariboru, Zunanji oddelek na Ptuju, katero pa se je po ugovoru o nepristojnosti s strani tožene stranke izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Ljubljani, Zunanjemu oddelku v Novem mestu, katero je tožbo prejelo po 24. 5. 2016, torej po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, ki ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tožbo z dne 31. 3. 2016 zavrglo kot prepozno. Tožnik je pojasnil, da je tožbo vložil na Delovno sodišče v Mariboru, Zunanji oddelek na Ptuju, na podlagi navezne okoliščine kraja opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2015. Po pogodbi je tožnik delo opravljal kot pridruženi znanstveni sodelavec organizacije A., kar je razvidno iz prvega člena navedene pogodbe o zaposlitvi. Delo je opravljal v B. v Švici, delno pa doma na naslovu stalnega prebivališča. Tudi iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da sta se stranki dogovorili, da bo tožnik delo opravljal na delovnem mestu v C., na domu in s sodelovanjem preko sodobnih telekomunikacijskih orodij. Tožnik je v času trajanja pogodbe dejansko delo opravljal v tujini v B., delno doma, to je v D., v vsem tem času pa ni delal na svojem delovnem mestu oziroma na sedežu delodajalca tožene stranke v C., razen dodatnih pedagoških ur, ki so bile dogovorjene kot pogoj za sklenitev pogodbe št. ..., ki jih je opravil v času prostih dni pred prazniki v decembru 2015. Tožbo je zato v skladu z 8. členom ZDSS-1 pravilno vložil na Delovno sodišče v Mariboru. Naziranje sodišča prve stopnje glede zamude prekluzivnega roka je prestrogo, saj je tožnik izgubil možnost izpodbijati nezakonitost odpovedi, ob tem, da je tožbo nedvomno vložil pravočasno in pri pristojnem sodišču. Takšna ureditev ni primerna z vidika enakosti pred zakonom, saj je stranka povsem odvisna od okoliščin, na katere ne more vplivati. To pomeni, da prihaja do neenakopravne obravnave pred zakonom in kršitve 14. člena Ustave RS ter načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je kršilo tudi 23. člen ZPP ter tretji odstavek 200. člena ZDR‑1, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP.

Glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2016 tožnik navaja, da je tožena stranka tožniku izdala popolnoma identično odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je bila tista, podana 2. 3. 2016 iz razloga nesposobnosti. Druga odpoved je nezakonita, saj pogodba ne more biti dvakrat odpovedana iz istih razlogov. Vsebinsko je bila druga pogodba o zaposlitvi namreč povsem enaka prvi. Tožena stranka je sicer res odpovedala dve različno datirani pogodbi, vendar iz povsem identičnega razloga, za kar ni bilo potrebe, saj je tožniku že s potekom odpovednega roka po prvi odpovedi 1. 7. 2016 delovno razmerje prenehalo. Odpoveduje se lahko samo delovno razmerje, pri čemer je v obravnavani zadevi nepomembno, katera pogodba je v odpovedi, saj se je delovno razmerje odpovedalo v obeh primerih iz istega razloga. Zato je bila takšna odpoved nepotrebna in tudi nezakonita. Če je tožena stranka menila, da je prve odpoved nezakonita, bi morala tožena stranka to odpoved razveljaviti, tožnika pozvati nazaj na delo in mu izdati morebitno novo odpoved. Pravno nedopustno je, da istočasno obstajata dve identični odpovedi iz istega razloga, to je neizvolitve v akademski naziv, kar je podobno, kot če bi sodišče v isti zadevi odločalo z dvema sodbama. Zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke tožnik ne bi smel trpeti škodljivih posledic. Tožnik je bil prepričan, da se je odpovedni rok po prvi odpovedi iztekel 1. 7. 2016 in je zato menil, da mu je bilo takrat delovno razmerje pri toženi stranki zaključeno. Nadalje navaja, da je zoper odločbo o neizvolitvi sprožil upravni spor, ki se je vodil pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije z opr. št. II U 111/2016, pri čemer o navedeni zadevi še odloča Vrhovno sodišče RS, saj je bila vložena revizija. Sodišče prve stopnje je navedlo, da dejanskega stanja glede izvolitve v naziv ni ugotavljalo, ker to ni predmet spora ter je ugotavljalo le, da tožnik ni bil izvoljen v naziv, zato ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela. Pritožba poudarja, da upravni spor glede nezakonitosti odločbe o neizvolitvi oziroma neimenovanju v naziv še ni končan, zato je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Sodišče bi moralo zakonitost odpovedi zaradi domnevnega razloga nesposobnosti presojati z vidika, ali je nesposobnost bila dejansko podana, ob tem pa bi moralo v skladu z 21. členom ZDSS-1 predmetni postopek prekiniti do končne odločitve Vrhovnega sodišča RS v upravnem sporu. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v postopku pa sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je tožena stranka imela pogoje za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba poudarja, da je tožnik izpolnjeval pogoje za izvolitev in so bile v upravnem postopku kršene postopkovne in vsebinske določbe.

Glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2016 navaja, da je sodišče navedlo, da tožniku za obdobje od 1. 7. 2016 do 7. 7. 2016 ni moglo očitati, da ni prišel na delo ter da o razlogih ni obvestil tožene stranke, pač pa je štelo, da je ta očitek utemeljen od 8. 7. 2016 do 22. 7. 2016, ker je tožena stranka tožnika pozvala na delo. Meni, da je takšno sklepanje nepravilno, saj takrat, ko mu je bila izdana izredna odpoved, ni bil več v delovnem razmerju, ker mu je to že prenehalo 1. 7. 2016. Drug razlog, ki je pomemben, pa je, da je tožena stranka v času, ko je tožnik neupravičeno izostal z dela, tožnika večkrat odjavila in prijavila v zavarovanje s tem, da ga je z dnem 4. 7. 2016 dokončno odjavila iz zavarovanja, tako da od tega dne tožnik, upoštevajoč uradno evidenco, ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožnik si je z iztekom odpovednega roka pričel urejati zavarovanje za primer brezposelnosti, pri tem pa je ugotovil, da ga je tožena stranka dne 2. 7. 2016 iz zavarovanja odjavila, nato pa s 3. 7. 206 ponovno prijavila. O ponovni prijavi tožnika ni obvestila niti ga ni pozvala na delo. Nato ga je ponovno odjavila dne 4. 7. 2016, zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v času, ko mu je tožena stranka očitala, da več kot pet zaporednih dni ni prišel na delo niti sporočil razloga odsotnosti, ni bil zaposlen pri toženi stranki, saj mu je upoštevajoč vse prijave in odjave delavno razmerje prenehalo dne 4. 7. 2016. Tudi če bi držale navedbe tožene stranke, da neupravičeno ni prišel na delo, ni izpolnil pogoja za izredno odpoved, saj v času od 1. 7. do 4. 7. 2016 ni mogel pet dni zaporedoma izostati od dela, saj v tem času ni preteklo 5 dni, ob tem pa tožnik dne 4. 7. 20167 ni mogel neopravičeno izostati z dela, ker niti ni vedel, da ga je tožena stranka ponovno prijavila v zavarovanje, saj je o tem bil obveščen šele po prejemu elektronske pošte tožene stranke dne 7. 7. 2016. Tožnik je nato po lastnem poizvedovanju pri toženi stranki šele v elektronski pošti z dne 7. 7. 2016, s katero je tožena stranka odgovorila na dopis pooblaščenca tožnika, tožnika obvestila, da ga pričakuje na delu dne 8. 7. 2016 ob 8. uri. Pri tem ga vse do tedaj ni pozvala nazaj na delo niti mu ni pojasnila, katera dela bi naj opravljal. Za dne 1. 7., 4. 7., 5. 7., 6. 7. in 7. 7. 2016 pa je navedla, da pričakuje ustrezna dokazila o odsotnosti z dela, kar nakazuje na to, da je tožnik po mnenju tožene stranke že v tem obdobju pet zaporednih dni neupravičeno izostal z dela, te dni pa je tožena stranka tudi upoštevala v postopku izredne odpovedi in štela, da so na podlagi tega izpolnjeni pogoji za redno odpoved. Sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati dejstva, da je tožena stranka za podlago izredne odpovedi štela izostanke za tiste dni, za katere je sodišče odločilo, da tožniku ni mogoče očitati, da ni prišel na delo in o razlogih svoje odsotnosti ni obvestil tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju pritožbe brez podlage presojalo izostanek od dela za čas od 8. 7. 2016 dalje, saj tožena stranka tožniku tega ni očitala, odjavila pa ga je že s 4. 7. 2016, s tem pa je sanirala nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je štelo kot zakonito. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da je tožnik delo opravljal kot visokošolski učitelj, zato je pri presoji neopravljanja delovnih nalog treba upoštevati specialni zakon, to je Zakon o visokem šolstvu. Glede na navedeno bi tožena stranka morala v postopku dokazati, kaj naj bi v času, za katerega se mu očita neupravičen izostanek od dela, tožnik sploh delal. 63. člen ZVis določa, da se neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju izvaja kot javna služba, in za docenta, izrednega in rednega profesorja znaša 5 do 7 ur tedensko, za višjega predavatelja, predavatelja in lektorja 9 ur tedensko in za asistenta 10 ur tedensko. Tožena stranka niti v elektronski pošti z dne 7. 7. niti kasneje ni podrobno pojasnila, kaj naj bi tožnik delal, čeprav bi to morala storiti, saj je tožnika vezala neposredna pedagoška obveznost v trajanju 5 do 7 ur tedensko. Takrat so bile študijske počitnice in ni bilo predavanj, zato tožnik ni imel predavanj, govorilnih ur, konzultacij, vaj in podobno. Še več, tožnik bi lahko v skladu z pogodbo o zaposlitvi in ZVis delo opravljal tudi doma. Obveznost docenta ali asistenta v skladu z ZVis je, da izpolni neposredno pedagoško obveznost, ki pa je v spornem času sploh ni bilo, zato tožnik ni bil dolžan biti tam, prav tako ni prejel nobenih posebnih delovnih zadolžitev s strani tožene stranke. Tudi priča, dr. E.E., nekdanja dekanja tožene stranke, je kot priča izpovedala, da je bila neposredna pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev 6 ur tedensko. Potrdila je, da v času, ko naj bi tožnik neupravičeno izostal z dela, tožniku ni odredila nobenega dela in da je bilo delo možno opravljati na daljavo. Iz navedenega izhaja, da ni bil izpolnjen zakonski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, in nasl.), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje kršilo 23. člen ZPP, v povezavi z tretjim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Po določbi 23. člena ZPP sodišče, po pravnomočnosti sklepa, s katerim je izreklo, da ni pristojno (19. in 22. člen), odstopi zadevo pristojnemu sodišču. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z navedeno določbo. V zvezi z zavrženjem tožbe z dne 31. 3. 2016, s katero je tožnik izpodbijal 2. 3. 2016 podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2015 je bistveno, da lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sklep Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju opr. št. Pd 31/2016 z dne 4. 5. 2016, s katerim se je to sodišče izreklo za krajevno nepristojno, postal pravnomočen. Tožnik je torej vložil tožbo na nepristojno sodišče. Ker je bila tožba odstopljena pristojnemu sodišču po poteku 30-dnevnega roka, iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, ob upoštevanju 274. člena ZPP, ne da bi se spuščalo v pravilnost odločitve Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, glede pravilne uporabe materialnega prava v zvezi z obstojem navezne okoliščine kraja opravljanja dela. Za obravnavanje tožbe, vložene dne 31. 3. 2016, niso izpolnjene procesne predpostavke in je zato neutemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi ga sodišče zagrešilo z napačnim sklicevanjem na 200. člen ZDR-1. 7. Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP). Sklicevanje na 14. člen in 22. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 31/91 s spremembami) ni utemeljeno, saj tožnik ni vložil tožbe na pristojno sodišče ter tako ni mogel biti neenako obravnavan s tistimi delavci, ki ob upoštevanju tretjega odstavka 200. člena ZDR‑1 tožbo pravočasno vložijo na pristojno sodišče. 8. V zvezi s presojo zakonitosti (druge) odpovedi, podane dne 1. 7. 2016 za pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2014, pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da odpoved ni nezakonita zgolj iz razloga, ker je bila pred tem tožniku dne 2. 3. 2016 odpovedana pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2015 (tožba zoper to odpoved je bila zavržena). Tožnik neutemeljeno izpostavlja, da naj bi šlo za povsem dve enaki pogodbi o zaposlitvi, saj je bila pogodba z dne 29. 8. 2015 sklenjena le za čas, ko je tožnik opravljal tudi znanstveno raziskovalno delo v Švici (organizacija A.), ter je bila odpovedana takrat, ko tožnik tam ni več opravljal znanstveno raziskovalnega dela. Na podlagi odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 2. 2016 o neizvolitvi v naziv izredni profesor za področje ... bi lahko tožena stranka že takrat, 2. 3. 2016, ob podaji prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, odpovedala obe pogodbi. Vendar ni ravnala tako, temveč je najprej odpovedala pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2015, zatem pa dne 1. 7. 2016 še pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2014. Takšno ravnanje pa ni v škodo tožniku, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj zaradi tega tožnik ni imel manj pravic iz delovnega razmerja, temveč nasprotno. Zaradi dveh odpovedi se je tožniku delovno razmerje podaljšalo za čas drugega odpovednega roka štirih mesecev.

9. Neizvolitev v ustrezen naziv predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, torej za odpoved iz razloga nesposobnosti. Odpovedni razlog mora obstajati v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v času podaje odpovedi ni imel habilitacijskega naziva, kar tožnik ne izpodbija. Sodišču prve stopnje ni bilo treba prekiniti postopka ter čakati na dokončno odločitev Vrhovnega sodišča RS v upravnem sporu. Do tega pravnega vprašanja se je opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 232/2007 z dne 21. 10. 2008. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je revident v dopolnitvi revizije opozarjal, da je Upravno sodišče RS odpravilo sklep senata prvotožene stranke (o tem, da se revidenta ne izvoli v naziv) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Revizijsko sodišče je sicer pojasnilo, da te dopolnitve ni upoštevalo, ker je bila vložena po poteku zakonskega roka, vendar pa je v nadaljevanju izrecno navedlo, da v skladu z določbo 215. in 216. člena Statuta kasnejše odločitve sodišča o zakonitosti dokončne odločbe prvotožene stranke nimajo in ne morejo imeti vpliva na nastanek odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je veljal v spornem obdobju. Zaradi navedenega pritožba zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za razveljavitev odpovedi z dne 1. 7. 2016 ni utemeljena.

10. Tožena stranka je tožniku, v času odpovednega roka po odpovedi dne 1. 7. 2016, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 7. 2014 iz razloga po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V 2. alineji je določeno, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, v 4. alineji pa, da lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Za zakonitost izredne odpovedi mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj, ki ga določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1 in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je štela, da je tožnik neupravičeno izostal z dela od 1. 7. 2016 do 22. 7. 2016. 11. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, se tožnik šele v pritožbi sklicuje na določbe Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. t. 67/93 in naslednji), na podlagi katerih tožnik, v spornem obdobju, ni bil dolžan prihajati na delo na sedež tožene stranke v C.. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 337. členu ZPP, ki določa, da sme stranka v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.

12. Na podlagi navedenega se je sodišče prve stopnje pri presoji tožnikove kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja pravilno oprlo na dejstvo, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi določeno, da so njegove delovne naloge tudi tiste, ki niso vezane na pogoj imenovanja v naziv, med drugim oblikovanje prijavne dokumentacije na razpise, na ostale naloge po navodilu dekana in druge. V 9. členu pogodbe o zaposlitvi št. ... pa je bilo tudi določeno, da bo delavec opravljal delo na delovnem mestu na sedežu tožene stranke oziroma na naslovu F. ulica 3, C. ter po potrebi na dislociranih enotah delodajalca. Na podlagi navedenega je tožena stranka tožnika utemeljeno poklicala na delo z obvestilom z dne 7. 7. 2016 in sicer v C., zato tožnik ne more uspešno izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi s sklicevanjem na to, da takrat ni imel nobenega pedagoškega dela zaradi počitnic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem, ko po 7. 7., in sicer od 8. 7. 2016 do izdaje odpovedi ni prišel na delo, huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 4. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilno je tudi ugotovilo, da je podan drug pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožnik po zaključku bolniškega staleža ni vzpostavil nobenega kontakta z delodajalcem, kljub jasnemu pozivu na delo dne 8. 7. 2017 in v naslednjih dneh, na delo ni prišel in delodajalca ni obvestil o razlogih odsotnosti. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da mu je delovno razmerje že prej prenehalo oziroma, da je zaradi vpisov in izpisov nastajala zmeda v evidenci, ne more biti utemeljen razlog za nezakonitost odpovedi, saj je za čas od 8. 7. 2016 ta očitek odpadel, saj je bilo tožniku jasno odrejeno, da pride na delo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo, da za preostalo obdobje, in sicer od 1. 7. do 7. 7. 2016, tožnik ni kršil pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ter da mu na delo ni bilo treba priti, kar pa na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva, saj je tudi za preostalo obdobje podana tožnikova odsotnost v trajanju pet zaporednih delovnih dni.

13. Ker niso podani v pritožbi navedeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti je sodišče prve stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede na to, da je tožena stranka tožnika odjavila iz zavarovanja z dnem 4. 7. 2016, je sodišče prve stopnje, ob ugotovitvi, da je lahko tožena stranka tožnika odjavila šele z 8. 7. 2016, pravilno razlogovalo, da sodišče kot prvi dan neupravičene odsotnosti šteje 8. 7. 2016 in bi ugodilo tožnikovemu zahtevku do 8. 7. 2016, če bi bil tako postavljen oziroma oblikovan tožbeni zahtevek. Tožnik namreč zahteva reparacijo šele od 22. 7. 2016, to je vpis dobe, priznanje pravic iz delovnega razmerja ter izplačilo plač, zato sodišče prve stopnje, glede na tako postavljen tožbeni zahtevek, utemeljeno ni moglo vsaj delno ugoditi tožbenemu zahtevku za čas do 8. 7. 2016. 14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).

15. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.