Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, z obrazložitvijo, da je v okviru postopka varnostne preiskave opravila razgovor s tožnikom, ki je priznal, da je v obdobju zadnjih petih let večkrat odtujil odpadne blistre zdravil. Tožnikovo priznanje ni bilo prostovoljno, temveč izsiljeno. Tožnik je očitane kršitve priznal potem, ko je bil nepričakovano in nepripravljen pozvan na razgovor, obdolžen storitve kaznivega dejanja in bil kljub temu, da je izvršitev očitanih dejanj jasno zanikal, s strani oseb, ki so zanj predstavljale avtoriteto, podvržen dalj časa trajajočemu zaslišanju in zavajajočim trditvam, da obstajajo zoper njega obremenilni materialni dokazi, grožnjam, da bo primer predan policiji in opomnjen, da ima tri otroke in da je bil ob koncu zaslišanja tako uničen, da je bil pripravljen podpisati karkoli, da bi se zaslišanje končalo in da bi lahko odšel domov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik protipravno odtujil odpadne blistre zdravil, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 5. 2013 (I. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter ga za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in mu obračunati mesečno bruto plačo z dodatki, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, odvesti davke in prispevke, nato pa tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka sodbe). Višji oziroma drugačni tožbeni zahtevek (obračun mesečne bruto plače v višini 1.600,00 EUR) pa zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Zaradi umika tožbe je ustavilo postopek v delu obračuna in izplačila regresa za letni dopust za leto 2013 (I. točka izreka sklepa) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 872,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu ter zoper stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da odločitev v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo med pravdnima strankama sporno, ali obstoji utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da utemeljen razlog ne bi obstajal, saj naj bi tožena stranka s priznanjem tožnika z dne 22. 4. 2013 (da je od leta 2009 dalje večkrat, približno enkrat mesečno, odtujeval odpadne blistre z Lekadoli, Lekadoli C+ in narkotiki Savali) ter izjavo delavca A.A. z dne 22. 4. 2013, ki potrjuje priznanje tožnika z dne 22. 4. 2013, ne bi uspela dokazati utemeljenosti odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ker naj bi bilo priznanje tožnika izsiljeno, izjava A.A. pa naj bi bila neverodostojna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odločilne dokaze tožene stranke, priznanje tožnika z dne 22. 4. 2013 ter izjavo delavca A.A. z dne 22. 4. 2013, ocenilo izrazito pristransko v korist tožnika. Glede razgovora, kot ga je opravila tožena stranka dne 22. 4. 2013, v zvezi s sumi o odtujevanju odpadnih zdravil, je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, ki je posredno diskriminatorna do velikih mednarodnih družb z urejenimi internimi postopki preprečevanja in raziskovanja sumov kaznivih dejanj, ki jih tudi skrbno izvajajo ter je objektivna, nevtralna dejstva, razlagalo v korist tožnika in hkrati v škodo tožene stranke. Logično je, da v družbi z več kot 2600 zaposlenimi vsi delavci ne poznajo vseh drugih sodelavcev. Zato dejstvo, da tožnik ni poznal predstavnika tožene stranke, B.B., ki je vodil razgovor dne 22. 4. 2013, ni prav nič nenavadno in iz tega nikakor ni mogoče sklepati, da naj bi tožena stranka poskušala ustvariti čimbolj stresne okoliščine za tožnika, da bi od slednjega pridobila priznanje. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da B.B. ni znal prepričljivo pojasniti, „zakaj je bil C.C. sploh prisoten na razgovoru“, čeprav je B.B. v zaslišanju povedal, da je to dogovorjeno, ker je C.C. sodelavec iz varnostne službe in je običajno, da se tudi udeležuje razgovorov. Sodišče je v škodo tožene stranke ocenilo dejstvo, da je C.C. tujec, ki ne govori slovensko, zaradi česar sta se s B.B. pogovarjala angleško, komunikacijo s tožnikom pa je B.B. prevajal v slovenščino. Navedeno pa ne pomeni, da je vsakršna komunikacija z in pred osebami, ki ne govorijo angleško, namenjena ustvarjanju pritiska na takšno osebo. Sodišče prve stopnje zlonamerno prikazuje dejstvo, da je predstavnik tožene stranke tožniku na razgovoru predstavil, da imajo določene izjave in video posnetke, ki bremenijo tožnika ter, da primere odtujitve odpadnih zdravil, zlasti tako nevarnih, predajo policiji. Tožena stranka tožnika ne bi povabila na razgovor, če ne bi pričakovala, da bo od njega pridobila koristno informacijo. Omembo policije tudi ni mogoče razlagati kot da naj bi tožena stranka s tem od tožnika hotela izsiliti priznanje. Tožena stranka je na razgovor povabila tožnika takoj, ko je preko izjave A.A. izvedela, da bi tožnik lahko o odtujevanju zdravil kaj vedel, saj je zadevo želela čimprej razjasniti, ne pa da bi tožniku predhodno najavila razgovor in mu za vsak slučaj ponujala še možnost, da lahko povabi zagovornika ali na primer predstavnika sindikata. Iz dejstva, da je tožena stranka tožnika na razgovor povabila še isti dan, ko je izjavo dal A.A., kaže na to, da nepojasnjeno odtujevanje zdravil jemlje resno in zato takoj ukrepa, da bi preprečila nadaljnje škodljive posledice. Razlaga sodišča prve stopnje, da je bil poziv na razgovor za tožnika povsem nepričakovan, kar naj bi predstavljalo eno od okoliščin, zakaj naj bi tožena stranka od tožnika izsilila lažno priznanje, je pristranska in v škodo tožene stranke, enako tudi glede dolžine razgovora (2 uri). Iz izpovedi B.B. izhaja, da so se na razgovoru uvodoma pogovarjali o razlogih za razgovor, o poteku internega postopka, o delovnem mestu tožnika, o zadolžitvah, nadrejenih, morebitnih menjavah delovnega mesta, kar sodišče zanemari, čeprav je jasno, da je razgovor potekal tudi o tematikah, ki niso neposredno povezane z okoliščinami odtujevanja zdravil. Razgovor je trajal dlje zaradi prevodov v angleščino (B.B. je komunikacijo s tožnikom C.C. prevajal v angleščino). Izkrivljena je ugotovitev, da naj bi tožena stranka dovolila premor šele, ko je tožnik priznal, čeprav je B.B. izpovedal, da je bil tožniku ponujen premor takoj zatem, ko je iz odgovorov na vprašanja postajal vidno v zadregi in nervozi, pa ga je tožnik takrat zavrnil. Sodišče je slepo sledilo izpovedi tožnika, čeprav je B.B. pričal nasprotno. Zaradi resnosti situacije je tožnik očitno sprevidel, da svojih protipravnih ravnanj ne bo mogel več dolgo prikrivati, zato je dejanje priznal. Tožena stranka pa je na koncu razgovora bistveno vsebino tožnikovega pripovedovanja strnila v pisni povzetek, ki ga je tožnik prebral in podpisal. Tožnik se je nezaželenih posledic svojega ravnanja na zaposlitev očitno dobro zavedel šele, ko je tožena stranka zoper njega začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je tatvine v zagovoru dne 15. 5. 2013 preklical, tožena stranka pa je pri takšnem ravnanju tožnika upravičeno prepričana, da je resnično in verodostojno priznanje z dne 22. 4. 2013, ne pa njegov preklic v zagovoru. Iz celotne izjave A.A. z dne 22. 4. 20113 je mogoče sklepati, da se način, kako je A.A. pridobival odpadna zdravila in jih predajal D.D., nanaša tudi na predajanje zdravil tožniku, zato je ugotovitev sodišča, da naj to ne bi bilo pojasnjeno, napačno. Tožnik ni nasprotoval vsebini te izjave, navajal je le, da ima A.A. resne težave z alkoholom in da bi se po vsej verjetnosti še trikrat hitreje zlomil v razgovoru. Sodišče pa A.A. tudi ni zaslišalo, saj je tožnik dokazni predlog z zaslišanjem umaknil. Za ugotovitev, da naj izjava A.A. ne bi bila verodostojna, ni niti enega dokaza, zato bi jo sodišče moralo upoštevati v korist tožene stranke in ne obratno. Če je sodišče prve stopnje dvomilo ali je A.A. glede na umsko razvitost sposoben slediti in razumeti razgovor, ki je bil z njim opravljen dne 22. 4. 2013, bi moralo zato določiti izvedenca psihološke ali psihiatrične stroke. Sodišče tudi napačno problematizira dejstvo, ali je A.A. podpisal izjavo in katerega dne, saj tožnik ni nikoli nasprotoval dejstvu, da je A.A. podpisal izjavo dne 22. 4. 2013, neprerekanih dejstev pa sodišču ni potrebno ugotavljati. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno odločilo, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. in 2. alinejo 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Če bi sodišče prve stopnje objektivno upoštevalo dokazana dejstva, bi ugotovilo, da je tožnik s svojimi odtujevanji odpadnih zdravil kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake nadaljevalnega kaznivega dejanja tatvine po 204. ali 205. členu KZ-1. Odpovedi razlog je tako izpolnjen, posledično pa sta zmotni odločitvi o zahtevku na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR-1 ter v odločitvi o povračilu stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Z navedbo, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je v celoti verjelo le tožniku, ne pa tudi zaslišani priči B.B., tožena stranka uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je lahko podana le v primeru, če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do pravnorelevantnih navedb tožene stranke o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje ni možno očitati, da se ni opredelilo do izpovedbe B.B., ki jo je pravilno povzelo, se do nje tudi opredelilo, prav tako pa tudi obrazložilo, čemu je poklonilo verodostojnost izpovedbi tožnika.

Ugotoviti je tudi, da ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov ali med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno pojasniti, da je omenjena kršitev (protispisnost) podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka in jim pripiše drugačen dokazni pomen. V takšnem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nasprotja med tem, kar se v razlogi izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika, člana uprave E.E. in prič F.F., B.B. in G.G. ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo in delno reparacijo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, v nadaljevanje pa se opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb glede pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 27 let, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2012 na delovnem mestu skladiščnik; - da je bil tožnik nepričakovano dne 22. 4. 2013 pozvan na razgovor k predstavnikom delodajalca, kjer je bil obdolžen večkratne odtujitve odpadnih blistrov Lekadola, Lekadola+C in Sanvala; - da se je razgovor izvajal s strani dveh predstavnikov delodajalca ter je potekal v izjemno stresnih okoliščinah, zagroženo pa mu je bilo, da bodo poklicali policijo ter, da naj prizna, da je v obdobju zadnjih petih let občasno odtujeval odpadne blistre in da imajo videoposnetke, ki jasno kažejo, da je to naredil, prav tako pa naj bi to potrdilo več prič; - da je tožnik zaradi nasilnega nastopa zasliševalcev in zatrjevanj, da imajo vse dokaze, v močnem strahu in živčnosti podpisal priznanje z dne 22. 4. 2013 in bil v takšnem psihičnem stanju, da je bil pripravljen priznati vse, tudi izmišljene in neresnične obdolžitve; - da je tožnik svoje priznanje (z dne 22. 4. 2013) na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 15. 5. 2013 ustno in pisno preklical, ker je bilo izsiljeno in nikoli ni odtujil predmete, za katere tako zatrjuje tožena stranka, prav tako pa ni zanikal, da bi se s A.A. sodeloval pri odtujitvi zdravil, ter zahteval, da ga tožena stranka sooči s A.A., vendar toženka vse to ni upoštevala; - da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 5. 2013 po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, z obrazložitvijo, da je v okviru postopka varnostne preiskave dne 22. 4. 2013 ob 14.30 uri opravila razgovor s tožnikom, ki je priznal, da je v obdobju zadnjih petih let večkrat odtujil odpadne blistre zdravila Lekadol, Lekadol+C ter Sanval, prav tako pa je bilo na podlagi izpovedbe A.A. ugotovljeno, da tožnik odpadne blistre zdravila na recept Sanval pritopravno odtujuje že od leta 2009. Preklic tožnikovega priznanja ni upoštevala in v izredni odpovedi ugotovila, da je s tem, ko je tožnik sam ali s pomočjo sodelavca A.A. protipravno odtujil odpadne blistre zdravila Lekadol oziroma Lekadol+C ter zdravila na recept Sanval je s tem izpolnil vse zakonske znake nadaljevalnega kaznivega dejanja tatvine, s svojim ravnanjem tudi naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, določene v ZDR-1, kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi (A2).

Pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo priznanje dne 22. 4. 2013 ni bilo prostovoljno, temveč izsiljeno. Tožnik je očitane kršitve priznal potem, ko je bil povsem nepričakovano in popolnoma nepripravljen pozvan na razgovor, obdolžen storitve kaznivega dejanja in bil kljub temu, da je izvršitev očitanih dejanj jasno zanikal, s strani oseb, ki so zanj predstavljale avtoriteto (B.B. kot vodja globalnega kompetenčnega centra ter C.C. kot predstavnik tožene stranke), podvržen dalj časa trajajočemu zaslišanju in zavajajočim trditvam, da obstajajo zoper njega obremenilni materialni dokazi, grožnjam, da bo primer predan policiji in opomnjen, da ima tri otroke in da je bil ob koncu zaslišanja tako uničen, da je bil pripravljen podpisati karkoli, da bi se zaslišanje končalo in da bi lahko odšel domov.

Glede na čas trajanja razgovora (dve uri) je tožnikovo priznanje mogoče dejansko strniti v tri izjave: - da je večkrat odtujil odpadne blistre Lekadol, Lekadol+C in Sanval, - da jih je uporabil za lastno uporabo, družinske člane oziroma taščo in - da je pri odtujitvi večkrat sodeloval s D.D..

Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik toženi stranki, čeprav je ta zatrjevala, da je v razgovoru šlo za razjasnjevanje okoliščin glede odtujevanja zdravil, ni pojasnil niti na kakšen način naj bi odtujeval zdravila (glede na to, da sam do teh zdravil ni imel dostopa) in je bilo celotno varovano območje pod video nadzorom. Tudi nihče drugi od zaposlenih pri toženi stranki (razen A.A.) tožnika ni omenjal v povezavi z odtujevanjem zdravil. Celotna izredna odpoved namreč temelji na priznanju tožnika, ki je bilo podano potem, ko je to priznanje podal A.A..

Iz priznanja in izjave A.A. (B2) izhaja, da je bila sestavljena dne 22. 4. 2013 ob 10. uri (1. stran), medtem ko je na drugi strani izjave datum 23. 4. 2013 in podpisi H.H., B.B. in C.C., medtem ko podpisa A.A., ki naj bi podal to izjavo, ni. Ker A.A. te izjave ni podpisa, sodišče prve stopnje pravilno tej izjavi ni sledilo. Še posebej, ker tožena stranka, na kateri je dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga, v dokazne namene ni niti predlagala zaslišanja A.A., med tem ko je bil tožnik svoj dokazni predlog po zaslišanju te priče primoran umakniti, ker ni uspel ugotoviti naslova priče. Protispisen je zato pritožbeni očitek, da tožnik ni nasprotoval izjavi A.A., saj je že na zagovoru pred izredno odpovedjo zahteval soočenje z njim, pa tožena stranka tej njegovi zahtevi ni ugodila, v dokaznem postopku pa zaslišanja te priče niti ni predlagala.

Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljila: - na pisnem priznanju tožnika, čeprav je tožnik že na zagovoru dne 15. 5. 2013 v celoti preklical svojo izjavo z dne 22. 4. 2013 in navedel, da jo je podpisal pod prisilo in - na izjavi A.A. z dne 22. 4. 2013, ki ni podpisana.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik odtujeval odpadne blistre zdravil. Tožena stranka tudi ni predlagala drugih dokazov, s katerimi bi lahko potrdila, da je tožnik res protipravno odtujeval odpadne blistre zdravil in to več let zaporedoma (ni predložila nobenega video posnetka, kljub temu, da je celotno skladišče pod video nadzorom, ni predlagala zaslišanje niti ene same priče, ki bi potrdila, da je tožnik protipravno odtujeval zdravila). Edine priče, ki jih je tožena stranka predlagala, so bile priče, ki so izpovedale v zvezi s samim načinom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pridobitvijo sporne izjave tožnika. Sodišče prve stopnje je tako pravilno materialnopravno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik protipravno odtujil odpadne blistre zdravila Lekadol, Lekadol+C in Sanval, posledično pa ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR, zato je odpoved kot nezakonito razveljavilo.

Tožena stranka v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku po reintegraciji in ni sledilo predlogu tožene stranke po odločitvi v skladu s 118. členom ZDR-1, ne navaja pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu preizkusilo zgolj v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča pravilna. Glede na to, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnik Sanval ali druga zdravila sploh protipravno odtujeval, drugih okoliščin, razen zavržnosti in potencialne nevarnosti takšnega ravnanja pa tožena ni dokazovala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 118. člena ZDR-1, saj sodišče ni ugotovilo nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da so odnosi med strankami porušeni do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo mogoče. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 27 let in tožena stranka mu nikoli ni očitala nobenih kršitev in tudi nikoli ni bil v disciplinskem ali kakšnem drugem postopku.

Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa ni upravičen niti tožnik, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).