Jedro

Sodišče v sodnem postopku presoja utemeljenost odpovednega razloga, ki ga je navedel delodajalec v odpovedi, torej okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev predstavlja očitek v odpovedi delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožniku v znesku 856,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 5. 2013, ugodilo zahtevku za reintegracijo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v ustrezna zavarovanja in mu obračunati mesečno bruto plačo z dodatki, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, odvesti davke in prispevke, nato pa tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek za obračun mesečne bruto plače v višini 1.600,00 EUR je zavrnilo in zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se glasi na obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2013. 2. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 27 let, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2012 na delovnem mestu skladiščnika. Tožena stranka mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V odpovedi mu je očitala, da je v obdobju zadnjih petih let večkrat odtujil odpadne blistre zdravila A., B. ter C. S tem, ko naj bi sam ali s pomočjo sodelavca odtujil odpadne blistre zdravil, naj bi izpolnil vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine. Prav tako naj bi s svojim ravnanjem naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik protipravno odtujil odpadne blistre zdravil in posledično ni podan utemeljen odpovedni razlog. Ker tudi ni ugotovilo nobenih drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da so odnosi med strankama porušeni do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, ni sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. 3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči nižjih stopenj kršili pravico tožene stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), oziroma do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin ter pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin). Gre za sodbo presenečenja, saj okoliščine, ki jih je sodišče štelo za odločilne, v postopku niso bile izpostavljene. V nasprotnem primeru bi tožena stranka predlagala izvedbo dokazov v tej smeri. Sodišče se ni opredelilo do dokazov tožene stranke, oziroma jih je celo prezrlo, predvsem izpoved D. Sodišče tudi ni sledilo izjavi E. z dne 22. 4. 2013, čeprav tožnik tej izjavi ni nasprotoval in naj bi se zato štela za neprerekano. Ker je ni upoštevalo kot neprerekane, je odločilo izven trditvene podlage strank, na katero je vezano. Dokazno breme je na toženi strani, čeprav se sodišče do izpovedi D. ni opredelilo, izjave E. z dne 22. 4. 2013 pa ni upoštevalo. Poleg tega tožena stranka niti ni vedela, da sodišče potek razgovora z E. šteje za odločilno dejstvo, drugače bi predlagala njegovo zaslišanje. To pomeni, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Hkrati je izvedene dokaze ocenilo izrazito pristransko, v korist tožnika. Tudi listine v spisu ne potrjujejo ugotovitev nižjih sodišč in je zato podana protispisnost. 5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožena stranka v reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče D. upoštevalo selektivno in dele izpovedbe celo prezrlo. Sodišču smiselno očita, da ni sledilo metodološkim napotkom proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP (čeprav revizija očitek uveljavlja kot bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. D. je bil na razgovoru dne 22. 4. 2013 prisoten kot predstavnik delodajalca, zato je s tega vidika zaznal in tudi na zaslišanju predstavil dogajanje na razgovoru. Sodišče je njegovo pričanje dokazno ocenilo in v povezavi še z drugimi izvedenimi dokazi sprejelo dokazni zaključek, da tožnikovo priznanje dne 22. 4. 2013 ni bilo prostovoljno, temveč izsiljeno.

10. Pritožbeno sodišče je dejanske ugotovitve, do katerih je prišlo prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka, sprejelo kot pravilne. Tudi sicer je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje (1). Revizijsko sodišče ne ugotavlja, da bi bila izpoved navedene priče upoštevana le selektivno ali prezrto v nekaterih delih. To, da sodišče ni sledilo izpovedi priče, temveč je upoštevalo še druge dokaze, ne pomeni, da je dokazna ocena enostranska ali subjektivna in ne upošteva napotka iz 8. člena ZPP.

11. Tudi očitek, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe D. oziroma se je opredelilo samo v določenem delu in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče je njegovo izpovedbo korektno povzelo in se do nje tudi opredelilo. Tožena stranka s tovrstnimi revizijskimi navedbami dejansko uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Sodišče v sodnem postopku presoja utemeljenost odpovednega razloga, ki ga je navedel delodajalec v odpovedi (tretji odstavek 200. člena v zvezi s drugim odstavkom 83. člena ZDR-1), torej okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev predstavlja očitek v odpovedi delodajalca. Tožena stranka je očitek iz odpovedi utemeljila na pisnem priznanju tožnika in izjavi E., da mu je tožnik naročil odtujitev odpadnih blistrov zdravil. Po prepričanju tožene stranke tožnik ni nasprotoval vsebini izjave E., zato jo je štela za neprerekano in ne za odločilno dejstvo, sicer bi podala ustrezne dokazne predloge v tej smeri. Poleg tega naj bi sodišče potek razgovora ugotavljalo brez ustrezne trditvene podlage tožnika, kar ne drži in očitek ni utemeljen.

13. Že v tožbi z dne 6. 6. 2013 in potem tudi v prvi pripravljalni vlogi z dne 31. 7. 2013 je tožnik nasprotoval vsebini izjave E., češ da mu ni jasno, zakaj si je E. izmislil takšno zgodbo in zato predlagal njegovo zaslišanje. Hkrati je nakazal verjetnost, da je tudi E. podpisal vnaprej pripravljeno pisno priznanje. Glede spremljajočih okoliščin na razgovoru E. niti ni mogel podati nekih konkretnih trditev, ker tam ni bil prisoten in mu potek razgovora ni bil poznan. Tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 1. 7. 2013 navaja, da tožnik poskuša izpodbiti verodostojnost E. na neprimeren način in sicer z očitki o alkoholizmu. S tem tudi sama priznava, da je tožnik prerekal vsebino izjave. Poleg tega je tožnik v postopku izredne odpovedi pri toženi stranki (na zagovoru dne 15. 5. 2013) in v sodnem postopku preklical svoje priznanje in zatrjeval, da očitanega dejanja ni storil. Ker je sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev izhajalo iz vsebine izredne odpovedi z dne 20. 5. 2013, v kateri se je tožena stranka sklicevala tako na priznanje tožnika, kot na izjavo E., ki jo je tožnik prerekal, se ne more uspešno sklicevati na to, da ni vedela, katera dejstva bo sodišče štelo za odločilna in da gre za sodbo presenečenja (kar tožena stranka v reviziji uveljavlja kot kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

14. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pisnega priznanja tožnika in izjave E. ni mogoče upoštevati, tožena stranka, na kateri je dokazno breme za zakonitost izredne odpovedi (drugi odstavek 84. člena ZDR-1) pa ni podala drugih dokaznih predlogov, s katerimi bi lahko dokazala utemeljenost odpovednega razloga (ni predložila videoposnetkov, s katerimi naj bi razpolagala, niti ni predlagala zaslišanja E.). V reviziji se spušča v presojo razlogov za umik dokaznega predloga za zaslišanje E. s strani tožnika, vendar ni jasno, kateri revizijski razlog želi s takšnimi navedbami uveljaviti. Ker sama nosi dokazno breme, gre opustitev predlaganja dokazov v njeno škodo oziroma sama nosi tveganje nedokazanosti (215. člen ZPP). Zato je sodišče presodilo, da ni uspela dokazati, da bi tožnik protipravno odtujil odpadne blistre zdravil in posledično ne obstaja utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR- 1. 15. Kršitev ustavnih (22., 23. in 25. člen URS) in konvencijskih (6. člen in 13. člen EKČP) pravic se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi procesnimi ugovori, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo.

16. Preostale revizijske navedbe (o okoliščinah prihoda tožnika na razgovor, o omembi policije in otrok na razgovoru, itd.), pomenijo nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno in posledično uveljavljanje revizijskega razloga, ki ni dovoljen (tretji odstavek 370. člena ZPP).

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Tožniku se na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008 in nadaljnji) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 856,44 EUR, od tega 682,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, z vključenim 22% DDV.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 321/2014 z dne 5. 2. 2015.