Jedro

Zneskov, ki so bili plačani na račun odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka, ni mogoče - ob ugotovitvi, da so plačani neupravičeno, ker odpoved ni zakonita - šteti kot plačila na račun reparacije, ki bi se nato od prisojenih zneskov nadomestila plače enostavno odšteli.

Delavec se v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni dolžan zaposliti niti ni dolžan pridobivati dohodkov. Če jih prejema, sicer s tem zmanjšuje škodo, ki mu nastaja, in se to pri odločanju o reparacijskem zahtevku upošteva, če pa jih ne prejema, pa ni mogoče ugotavljati, kakšne prejemke bi lahko imel. Pri odločanju o sodni razvezi mora sodišče ugotoviti, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče in ali so podane kakšne objektivne okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja med strankama ne bi bilo mogoče ponovno vzpostaviti, pri čemer mora upoštevati vse specifičnosti primera.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v - točki I izreka, tako da se pogodba o zaposlitvi tožeče stranke sodno razveže na dan 28. 5. 2012 in se toženi stranki naloži, da tožeči stranki plača odškodnino v višini 3.694,50 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka, pod izvršbo. V ostalem se tožbeni zahtevek za reintegracijo zavrne; - točki II izreka, tako da zneski nadomestila plače, ki ga je dolžna obračunati tožena stranka za mesece od junija 2004 do marca 2005, znašajo: za junij 2004 515,07 EUR bruto, za julij 2004 427,85 EUR bruto, za čas od avgusta 2004 do vključno februarja 2005 po 406,75 EUR bruto na mesec in za marec 2005 990,04 EUR bruto, od teh zneskov mora tožena stranka odvesti davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za nadomestilo plače predhodnega meseca do plačila, in da se v presežku tožbeni zahtevek za reparacijo zavrne; - točki III izreka, tako da je dolžna tožena stranka tožeči stranki delovno dobo vpisati v evidenco za čas od prenehanja delovnega razmerja (6. 6. 2004) do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (28. 5. 2012), v presežku pa se tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrne; - točki IV izreka, tako da se prisojeni stroški postopka znižajo na 2.646,05 EUR.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, tako da je dolžna tožena stranka tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi, oz. na drugo delo, ki ustreza njeni izobrazbi, delovnim zmožnostim in znanju (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto plačo za vsak mesec v znesku, ki je naveden v izreku izpodbijane sodbe, po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače, to je od vsakega 18. dne v mesecu, do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 6. 6. 2004 do vrnitve nazaj na delo, vpisati v evidenco delovno dobo (točka III izreka) in ji na račun njenega pooblaščenca povrniti stroške postopka v znesku 3.607,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka v navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da naloži toženi stranki v plačilo še dodatni znesek 1.738,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločilo o vseh priglašenih stroških postopka. Iz stroškovnika, ki ga je pooblaščenec tožeče stranke predložil na naroku za glavno obravnavo dne 28. 5. 2012, izhaja, da je tožeča stranka poleg stroškov postopka v zadevi opr. št. Pd 711/2011, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo, priglasila še stroške za zastopanje v zadevah opr. št. Pd 254/2004 in opr. št. Pd 385/2009. V sodnem spisu sta stroškovnika tudi za ti dve zadevi (priloga A7 in list. št. 127), v katerih je navedeno, katere stroške postopka je tožeča stranka priglasila. Ti dve priglasitvi bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, na podlagi pravilne odločitve bi moralo tožeči stranki priznati za 2.900 odvetniških točk ali 1.738,30 EUR (skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost) stroškov postopka več.

Zoper izpodbijano sodbo v celoti se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je o že pravnomočno razsojenem delu spora vložila ustavno pritožbo, ki je predmet obravnave pod opr. št. Up-7/12, ker je Vrhovno sodišče RS zmotno uporabilo procesne določbe (zagrešilo bistvene kršitve določb postopka). V zvezi s presojanim delom spora je tožena stranka pravočasno podala sledeče ugovore: ugovor deljene odgovornosti in ugovor delno ugasle pravice (pobotna izjava v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2011), upoštevanje koristi (compensatio lucri cum damno) in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se ni ustrezno opredelilo do zatrjevane delne odgovornosti tožeče stranke za prenehanje delovnega razmerja, predvsem ni upoštevalo dejstev in predloženih dokazov, iz katerih je razvidno, da je tožeča stranka soglašala, da ji delovno razmerje pri toženi stranki preneha. To je razvidno tudi iz dejstva, da je tožeča stranka prejela 6.618,54 EUR odpravnine in 4.657,90 EUR odškodnine namesto odpovednega roka, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ampak je glede ugovora delno ugasle pravice navedlo le, da je ugovor tožene stranke povsem neupošteven. S takšno obrazložitvijo je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), saj izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo pravočasno predlagan dokaz s sodnim izvedencem finančne oz. davčne stroke, ki bi povedal o dejanskih koristih iz naslova opravljanja dejavnosti tožeče stranke v podjemu A in v družbi B d.o.o.. Po podatkih v letnih poročilih (v bazi AJPES, poslovnem imeniku BIZI.si), je imela tožeča stranka (družba B d.o.o.) čisti prihodek od prodaje v višini 80.160,00 EUR. Tožeča stranka je sicer predložila s strani tožene stranke in sodišča prve stopnje zahtevane listine (dohodninske odločbe, bilanco stanja in uspeha za vsako leto od 2004 do 2010 za družbo B d.o.o), vendar so bile vse te listine s strani davčnega organa nekritično sprejete. Iz tega razloga bi jih moral pregledati sodni izvedenec finančne stroke, posebej usposobljen za davčne zadeve, da bi se razmejili davčno priznani stroški. Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 8. 5. 2012 izrazila nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, kot ga je zavzelo na naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2012, da gre pri ustvarjanju dohodka pri družbi B d.o.o. za kapitalske donose, ki jih v tem sporu, v katerem se presoja reparacijski zahtevek tožeče stranke, ni mogoče upoštevati. Tožena stranka se s tem v zvezi sklicuje na strokovno (sodno?) prakso, upoštevaje katero bi sodišče prve stopnje moralo poznati definicijo kapitalskih donosov. Gre za donose, ki jih premoženje ustvari skozi čas, v kar sodijo koristi iz naslova finančnih tveganj, delniških, krovnih, vzajemnih skladov, borz vrednostnih papirjev ipd., med kar ustvarjanje dohodka na podlagi lastnega dela v družbi ne sodi. Nadalje tožena stranka ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da razmerje med tožečo in toženo stranko ni bilo porušeno in da bi bile navedbe, na podlagi katerih bi bilo treba sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi, upoštevne le, če bi prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Glede na določbo drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) bi bilo treba upoštevati tudi interes delodajalca, zlasti pa vse okoliščine, ki kažejo na nemožnost nadaljevati delovno razmerje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi s strani tožene stranke izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče upoštevaje določbe 247. do 249. člena ZPP izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je v soglasju s strankama prebralo zapisnike z narokov za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje in listine v prilogah spisa od A1 do A38 in B1 do B3. Poleg tega je ponovilo dokaz z zaslišanjem tožeče stranke in prebralo zapisnik o zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 28. 5. 2012. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet odločanja v tem sporu je tožbeni zahtevek za reparacijo in reintegracijo po pravnomočno ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja (redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Nezakonitost je bila v tem, kot je razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 170/2010 z dne 17. 10. 2011, da tožena stranka tožeče stranke kot delavke, kateri bo podala odpoved, ni izbrala na podlagi kriterijev, ki so bili predpisani s Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva (Uradni list RS, št. 15/94 in nadalj.), ampak na podlagi kriterijev, določenih v 100. členu ZDR.

Sklicevanje tožene stranke na „ugovor deljene odgovornosti“, češ da bi bilo treba pri presoji utemeljenosti reparacijskega zahtevka upoštevati, da naj bi tožeča stranka soglašala s prenehanjem delovnega razmerja oz. da naj bi bila odločitev o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejeta z njenim pristankom (da bi se ji omogočilo nemoteno delo na kmetiji), ni utemeljeno. Dejstvo je, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo na podlagi enostranske odpovedi tožene stranke, ne na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. Četudi tožeča stranka prejemu odpovedi pri toženi stranki ne bi nasprotovala, to ne pomeni, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo po njeni volji. Tega tudi ne spremeni vsebina izjave z dne 22. 3. 2004, da tožeča stranka sprejema odločbo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v celoti ter da ne bo uveljavljala pravnega pouka (sodnega varstva - priloga B5). Takšna izjava delavca, s katero se odpoveduje sodnemu varstvu ob prenehanju delovnega razmerja, ni upoštevna. Kljub takšni izjavi delavec lahko uveljavlja sodno varstvo in v primeru, če v sporu uspe, kot je tožeča stranka, te izjave ni mogoče interpretirati kot soglasja k odpovedi, ki bi toženo stranko razbremenilo odgovornosti za povrnitev škode, ki delavcu zaradi takšne nezakonite odpovedi nastane. Pri tem je treba upoštevati še izpovedbo tožeče stranke, kot jo je podala pri zaslišanju na pritožbeni obravnavi, da ni nikoli soglašala s tem, da bi ji tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da s tem v zvezi ni izražala zadovoljstva ali govorila, da ji ustreza.

Nadalje se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na „ugovor delno ugasle pravice“. Pravzaprav tožena stranka uveljavlja, da naj bi svoj dolg iz naslova reparacije delno poravnala s tem, ko je tožeči stranki ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nakazala odpravnino in odškodnino namesto odpovednega roka (izračun odpravnine in odškodnine - priloga B6). Drži sicer, da je s tem, ko je bila ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odpadla pravna podlaga za izplačilo teh dveh prejemkov in da jih je tožeča stranka prejela neupravičeno, kar pomeni, da bi jih tožena stranka lahko uspešno zahtevala nazaj (190. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in nadalj.). Vendar pa bi morala, da bi sodišče prve stopnje o njenem vrnitvenem zahtevku odločalo, oblikovati pobotni ugovor (ali vložiti nasprotno tožbo), česar pa ni storila. V pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2011, ki jo je vložila po odločitvi Vrhovnega sodišča RS o nezakonitosti odpovedi, je tožena stranka navedla, da je treba že izplačane zneske na račun odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka upoštevati pri odločitvi o reparaciji, pri čemer podaja ugovor delno ugasle pravice (ne pobotni ugovor). V preostalih pripravljalnih vlogah in na narokih za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje tožena stranka dodatnih navedb v zvezi z odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka, ki ju je prejela tožeča stranka ni podala. Tako je treba šteti, da je uveljavljala le, naj se že plačana zneska upoštevata pri reparaciji, kar pa ni mogoče. Zneskov, ki so bili plačani na račun odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka, ni mogoče - ob ugotovitvi, da so plačani neupravičeno, ker odpoved ni zakonita - šteti kot plačila na račun reparacije, ki bi se nato od prisojenih zneskov nadomestila plače enostavno odšteli. Tožena stranka lahko, kljub temu da ji je sodišče prve stopnje naložilo plačilo reparacije v celoti in da od teh zneskov (utemeljeno) ni odštelo že plačane odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, z novo tožbo od tožeče stranke uveljavlja povrnitev neupravičeno prejete odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka.

Tožena stranka je, kot navaja v pritožbi, predlagala izvedbo dokaza s sodnim izvedencem finančne oz. davčne stroke. Da predlaganega dokaza s sodnim izvedencem sodišče prve stopnje ne bo izvedlo, je sklenilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 28. 5. 2012. Svojo odločitev je pojasnilo, navedlo je, da je z izvedenimi dokazi vprašanje plače in prihodka tožeče stranke v obdobju, ko pri toženi stranki ni delala, razčiščeno. Takšni odločitvi tožena stranka ni oporekala, čeprav bi bila dolžna kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je mogoče, kot določa prvi odstavek 286.b člena ZPP. Kršitev pravdnega postopka, kot jo smiselno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza, ki je za odločitev pomemben. Takšno kršitev bi bilo treba, kot že povedano, pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče, kar pomeni, še pred zaključkom naroka za glavno obravnavo oz. glavne obravnave. Ker tega tožena stranka, kot je razvidno z zapisnika z naroka, ni storila, njenih pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati.

K temu pritožbeno sodišče le dodaja, da izvedba dokaza s sodnim izvedencem finančne oz. davčne stroke ne bi pripomogla k ugotavljanju za ta spor bistvenih dejstev. Ni bistveno, koliko (če) je tožeča stranka zaslužila z družbo, v kateri je bila lastnica, upoštevni so le dohodki iz delovnega ali podobnega razmerja. Torej dohodki, ki jih tožeča stranka ne bi imela, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Dohodki iz lastništva družbe (če so sploh bili) v te dohodke ne štejejo, te bi tožeča stranka lahko prejemala, četudi bi bila še vedno zaposlena pri toženi stranki. Iz podatkov o poslovanju družbe B d.o.o. v letih od 2004 do 2010 (priloge A12 do A17) in iz dohodninskih napovedi tožeče stranke za isto obdobje oz. iz potrdil, da tožeča stranka ni v evidenci zavezancev za odmero dohodnine (priloge A20 do A26) je razvidno, da plače ni prejemala. Če je prejemala kakšen kapitalski donos kot donos iz družbeništva oz. lastništva družbe, pa to, kot že povedano, ni bistveno. Iz tega razloga izvedba dokaza s sodnim izvedencem finančne oz. davčne stroke, ki bi pregledal poslovanje družbe B d.o.o. in odgovoril na vprašanje, kakšni so bili prihodki v spornem obdobju, ne bi pripomogel k ugotavljanju za ta spor bistvenih dejstev. Šlo bi za nebistvena dejstva, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza utemeljeno zavrnilo. S takšno odločitvijo tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot skuša prikazati tožena stranka v pritožbi.

Tožeča stranka je podala tudi izjavo z dne 13. 1. 2012 (priloga A18), v kateri je navedla, da v družbi B d.o.o. ni prejela niti ene plače oz. kakšnega drugega dohodka od začetka poslovanja do dne podaje izjave. Prav tako niso bili obračunani in plačani prispevki na plačo, kljub temu da je lastnica družbe in da je v njej delala kot poslovodni organ in odgovorna oseba. To je potrdila tudi, ko je bila zaslišana kot stranka. K temu pritožbeno sodišče glede na navedbe tožene stranke v pritožbi še dodaja, da dejstvo, da je imela družba B d.o.o. v letu 2010 za 80.106,00 EUR prihodkov od prodaje (pri čemer je treba upoštevati še, da je imela kljub temu v tem letu izgubo v višini 19.758,00 EUR, kot je razvidno iz podatkov iz izkaza poslovnega izida - priloga A17), ni bistveno. Bistveno je le, koliko je tožeča stranka z opravljanjem dela v družbi zaslužila. Takšni zaslužki pa niso bili ugotovljeni.

Iz finančne kartice Zavoda RS za zaposlovanje je razvidno, da je tožeča stranka v obdobju od 15. 7. 2004 do 15. 4. 2005 prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti, skupaj je prejela 6.096,73 EUR bruto oz. 4.633,34 EUR neto. Kot je določeno v tretjem odstavku 65. člena Zakonu o urejanja trga dela (ZUTD; Uradni list RS, št. 80/10 in nadalj.), ki se uporablja od 1. 5. 2011 dalje (pred tem je obveznost delodajalca, da vrne neutemeljeno izplačana nadomestila za čas brezposelnosti določal Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za čas brezposelnosti - ZZZPB; Uradni list RS, št. 5/91 in nadalj. v drugem odstavku 54. člena), se odpravi odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče. Za ta primer 2. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD z naslovom „vračilo denarnega nadomestila“ določa, da ima zavod pravico zahtevati vračilo neto zneskov denarnega nadomestila od delodajalca. To pomeni, da je treba od reparacije, ki je priznana tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, odšteti prejeto nadomestilo za čas brezposelnosti. To pomeni, da je treba od prisojenih zneskov v izpodbijani sodbi odšteti za mesec junij 2004 bruto 545,98 EUR, za mesec julij 2004 659,73 EUR, za mesece od avgusta 2004 do februarja 2005 po 680,83 EUR in za mesec marec 2005 97,54 EUR.

V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je treba vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo brez takšne odločitve delodajalca, kar pomeni, da je delavec upravičen do nadomestila plače za ves čas do ponovne reintegracije (oz. do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) v višini plače, kot bi jo prejemal, če bi v tem obdobju opravljal delo. Načeloma to pomeni, da je - če je bil v tem času nezaposlen in ni imel nikakršnih prejemkov - delavec upravičen do povračila celotnega prikrajšanja. To velja tudi za tožnico (razen glede nadomestila, ki ga je prejemala za čas brezposelnosti s strani Zavoda RS za zaposlovanje), ki ji ni mogoče očitati, da se ni zaposlila oz. da iz družbe B d.o.o. ni prejemala dohodkov (plače). Delavec se v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni dolžan zaposliti niti ni dolžan pridobivati dohodkov. Če jih prejema, sicer s tem zmanjšuje škodo, ki mu nastaja, in se to pri odločanju o reparacijskem zahtevku upošteva, če pa jih ne prejema, pa ni mogoče ugotavljati, kakšne prejemke bi lahko imel, za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka.

Pritožba tožene stranke pa utemeljeno graja presojo sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pri takšni odločitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo le do navedb tožene stranke, da nima več na voljo delovnega mesta za tožečo stranko (in jih zmotno opredelilo za nebistvene) in da je tožeča stranka izjavila, da soglaša s prenehanjem delovnega razmerja (izjava z dne 22. 3. 2004) oz. da je bilo v časopisu Kmečki glas 13. 7. 2005 (priloga B20) navedeno, da je tožeča stranka, da bi rešila dejavnost na kmetiji, sama odpovedala službo vodje diagnostičnega laboratorija pri toženi stranki. V tem sporu (ali katerem koli drugem) ni mogoče avtomatično, brez opredelitve do navedb tožene stranke, zaključiti, da ni možnosti za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 118. člena ZDR, torej brez predloga delavca (na pobudo delodajalca, po uradni dolžnosti). Dejstva, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje (nezakonita odpoved, dejstvo, da ni prišlo do sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi) niso bistvena, saj je ugotovitev, da delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi (brez soglasja delavca) in da je ta odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, sploh pogoj za odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Bistvena je ocena, ali je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Kot določa že omenjeni drugi odstavek 118. člena ZDR (ki se uporabi v primeru predloga delodajalca), sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pri odločanju o sodni razvezi mora torej sodišče ugotoviti, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče in ali so podane kakšne objektivne okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja med strankama ne bi bilo mogoče ponovno vzpostaviti. Upoštevati mora vse specifičnosti primera, v konkretnem primeru predvsem (poleg interesa tožene stranke, ki je razviden iz izpovedbe njenega zakonitega zastopnika, podane na naroku za glavno obravnavo dne 28. 5. 2012, da se tožeča stranka ne vrne na delo), da tožena stranka nima na voljo delovnega mesta za tožečo stranko (v laboratoriju sta le dve delavki, ukinitev tretjega delovnega mesta vodje laboratorija je bil razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). To dejstvo ni nebistveno, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Prav tako ni nebistveno, da tožeča stranka ne izpolnjuje več izobrazbenih pogojev za delo v laboratoriju (pri tožeči stranki sicer ne gre za novo zaposlovanje, ki sploh ne bi bilo dopustno brez izpolnjevanja pogojev glede strokovne izobrazbe) in da nima licence za opravljanje dela, ki se zahteva po Pravilniku o licencah v dejavnosti laboratorijske medicine (Uradni list RS, št. 113/06). Pri tem ni mogoče upoštevati navedb tožeče stranke, da bi se - če bi bila v spornem obdobju zaposlena pri toženi stranki - brez težav dodatno izobrazila in pridobila licenco, ampak je treba upoštevati dejstvo, da tožnica licence nima (in da tudi nima ustrezne univerzitetne izobrazbe, ki se po spremenjenih predpisih zahteva za vodjo laboratorija). Ob upoštevanju tega dejstva, dejstva, da tožena stranka nima več delovnega mesta vodje laboratorija (da to delo opravlja preko pogodbe delavka iz Zdravstvenega doma C) in da nima na voljo prostega delovnega mesta v laboratoriju, kakor tudi očitno porušenega medsebojnega zaupanja med strankama (izpoved tožnice na pritožbeni obravnavi o zameri direktorja tožene stranke, prepričanje tožene stranke, da je tožnica sama želela prenehanje delovnega razmerja), je pritožbeno sodišče presodilo, da so podane okoliščine in interesi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je določilo na dan zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, to je na dan 28. 5. 2012. Ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi se delavcu, kot določa drugi v povezavi s prvim odstavkom 118. člena ZDR, prizna ustrezna denarna odškodnina v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Za konkretni primer znaša povprečje (plače za mesece december 2003, januar 2004 in februar 2004) 1.231,50 EUR. Pri presoji višine odškodnine, ki predstavlja neke vrste nadomestilo za to, da se delavec ne vrne nazaj na delo, so se v sodni praksi izoblikovali nekateri kriteriji: zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine ipd.. Za primer tožeče stranke je pritožbeno sodišče upoštevalo na eni strani njeno starost (54 let) in dejstvo, da je že od prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v letu 2004 brezposelna (kar so razlogi za višjo odškodnino), na drugi strani pa njene zaposlitvene možnosti (po izobrazbi je laboratorijski tehnik, ki je dokaj iskana), status lastnice in direktorice družbe B d.o.o in dejstvo, da ima doma kmetijo, na kateri se ukvarja z dejavnostjo, ki bi lahko predstavljala vir zaslužka, zaradi česar tudi ni imela interesa za iskanje nove zaposlitve. Glede na ta dejstva je primerna odškodnina v višini treh mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, to je 3.694,50 EUR.

Tožeča stranka v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za zastopanje v zadevah opr. št. Pd 254/2004 in opr. št. Pd 385/2009. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo trikrat in tožeča stranka je v vseh treh postopkih priglasila stroške postopka (stroškovniki v prilogi A7 in na list. št. 127 in 244). Upoštevaje vse pravočasno priglašene stroške in določbo prvega odstavka 155. člena ZPP, da se stranki priznajo le stroški, ki so potrebni, je tožeča stranka upravičena do stroškov za sestavo tožbe z dne 24. 5. 2004 (300 točk), pripravljalnih vlog z dne 15. 10. 2004, 25. 1. 2006, 13. 1. 2012 in 18. 5. 2012 (3 krat po 225 točk, 1 krat 900 točk glede na vrednost denarnega zahtevka), za pristop na poravnalni narok (75 točk - kot priglašeno), prvi narok dne 13. 4. 2006 (300 točk) ter vse nadaljnje naroke za glavno obravnavo dne 23. 11. 2009, 19. 12. 2011, 8. 3. 2012 in 28. 5. 2012 (153 točk - z materialnimi stroški, 1 krat 150 točk, 2 krat 600 točk glede na vrednost denarnega zahtevka), za urnine (100, 51, 50, 50 točk), za kratek dopis z dne 23. 3. 2012 (50 točk) in za pritožbi z dne 17. 5. 2006 in 22. 12. 2009 (2 krat 375 točk). Vse skupaj je tožeča stranka utemeljeno priglasila za 4.804,00 točk stroškov. Pri tem je treba upoštevati, da je tožeča stranka le v stroškovniku v postopku opr. št. Pd 385/2009 priglasila tudi materialne stroške, da stroškov za reviziji dne 20. 6. 2007 in 6. 5. 2012 ni priglasila pravočasno, da je v postopkih opr. št. Pd 254/2004 in opr. št. Pd 385/2009, ko je bila predmet presoje redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičena le do stroškov postopka, kot da gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (reparacijski zahtevek je bil postavljen le opisno), za čas od 8. 3. 2012, ko je na naroku za glavno obravnavo po višini specificirala reparacijski zahtevek (in ko je bilo o odpovedi že pravnomočno odločeno), pa je upravičena do stroškov postopka, kot da gre za premoženjski spor z vrednostjo spornega predmeta v višini 91.500,00 EUR. Glede na vse povedano, bi bilo treba tožeči stranki priznati, kot že povedano, za 4.804,00 točk oz. skupaj z davkom na dodano vrednost za 2.646,05 EUR stroškov postopka, kar pa je manj, kot ji je priznalo in prisodilo sodišče prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče delno ugodilo in po 1. in 5. alinei 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi na dan 28. 5. 2012 (in zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje in vpis delovne dobe za čas po tem), da je prisojene zneske reparacije za čas, ko je tožeča stranka prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti, znižalo za prejete zneske nadomestila in da je znižalo prisojeni znesek stroškov postopka.

Ker v preostalem, to je v zvezi z odločitvijo o obstoju delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, vpisom delovne dobe za ta čas in o reparaciji za obdobje do marca 2004 v presežku in od aprila 2005 do marca 2012 v celoti niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po 353. členu ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa kot delodajalec sama krije svoje pritožbene stroške, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Uradni list RS, št. 2/04 in nadalj.).