Jedro

Subjektivni tridesetdnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani generalnega direktorja policije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sklepi tožene stranke št. 1007-45/2010/9 z dne 28. 6. 2010 in št. 10051-581/2010/2 z dne 18. 8. 2010, za reparacijo in reintegracijo. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ni več mogoče, da delovno razmerje tožnika traja do sodbe sodišča prve stopnje, da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od njegovega prenehanja do pravnomočnosti sodbe in da mu je dolžna plačati znesek 32.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je tudi, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni storil očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki imata znake kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 s spremembami, v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Je pa tožnik odgovoren za kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 3. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1. To kršitev je storil s tem, da je brez pooblastila v imenu direktorja družbe T. d.o.o. M. M. podpisal dva obrazca „prijava prostega delovnega mesta oziroma vrste dela“ in ju dne 3. 6. 2009 predložil Zavodu RS za zaposlovanje, Območni službi M. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je podan tudi odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami, v nadaljevanju ZDR), saj je tožnik s tem, ko je za družbo T. d.o.o. opravljal razna dela, oziroma tako rekoč vodil njeno poslovanje, naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Omenjena družba se je ukvarjala z dejavnostjo pridobivanja dovoljenj za delo in posredovanja kadrov delodajalcem; to pa je z dejavnostjo, katere opravljanje je bilo tožniku prepovedano s sklepom generalnega direktorja policije z dne 17. 6. 2008. Ravnanje tožnika je zato v izrecnem nasprotju z določbo prvega odstavka 14. člena pogodbe o zaposlitvi in določili 32. ter 35. člena ZDR. Upoštevajoč naravo tožnikovega dela delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, saj je bilo zaupanje delodajalca v verodostojno in zakonito ravnanje tožnika povsem porušeno. Ker je tožena stranka razloga za izredno odpoved pogodbe ugotovila šele 3. 6. 2010, je bila odpoved z dne 28. 6. 2010 podana znotraj tridesetdnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vztraja pri tem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj jo je tožena stranka podala po poteku zakonsko določenih (subjektivnih in objektivnih) rokov. Kadar se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi poda iz več razlogov, je treba rok za odpoved presojati za vsako kršitev posebej. Zato je napačna materialno pravna ugotovitev sodišča, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel teči šele s 3. 6. 2010. Tožena stranka je za vsa dejstva, ki jih je kot kršitev pogodbenih in drugih obveznosti navajala v sami odpovedi, vedela že 10. 5. 2010, ko je bil tožnik na zagovoru pri komandirju, oziroma najkasneje 27. 5. 2010, ko je PP L. na Vrhovno državno tožilstvo RS poslala obvestilo o kršitvah. To je potrdil tudi zaslišani S. F., ki je bil kot policijski inšpektor zadolžen za področje dela v primeru kršitev delovnih obveznosti. Pomembno je tudi, da se obvestilo DURS-a z dne 3. 6. 2010, na katerega sodišče veže začetek tridesetdnevnega subjektivnega roka, nanaša zgolj na dejanja, ki naj bi jih tožnik urejal na DURS-u, ne pa na ostale očitane kršitve. S tem ko je sodišče za vse očitane kršitve začetek subjektivnega roka vezalo na dan prejema omenjenega obvestila, je napačno uporabilo materialno pravo. Vztraja pri tem, da ni kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ne glede na to tudi meni, da nobena izmed očitanih kršitev, niti vse kršitve skupaj, niso takšne narave, da bi bilo utemeljeno poseči po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče M. M., s čimer je kršilo temeljno načelo kontradiktornosti in z Ustavo RS zagotovljeno človekovo pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS). Sodišče ne more utemeljeno zavrniti dokaznega predloga za zaslišanje priče z obrazložitvijo, da se priča vabilu ni odzvala. Sodišče bi moralo odrediti, da se priča privede s silo, kar je nenazadnje predlagal tudi tožnik sam, pri čemer je bil pripravljen založiti tudi predujem za privedbo. M. M. (ustanovitelj, družbenik in direktor podjetja T. d.o.o.) bi namreč izpovedal, da je tožnika pooblastil za oddajo in morebiten popravek prijave prostega delovnega mesta na Zavodu RS za zaposlovanje. Sodišče bi z zaslišanjem predlagane priče ugotovilo, da očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni storil, oziroma da v njegovem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja. Ker mu je bila onemogočena pravica do obrambe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar predstavlja revizijski razlog iz 1. in 2. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožena stranka v odgovoru prereka revizijske navedbe. Navaja, da je tožnik na naroku dne 9. 11. 2011 izrecno umaknil zahtevek v delu, ki se nanaša na njegovo reintegracijo. Ponovna postavitev tega zahtevka na naroku dne 14. 3. 2012 ne pomeni modifikacije tožbenega zahtevka, temveč ponovno uveljavljanje predhodno umaknjenega zahtevka (gre za nov zahtevek). Ker je bil ponovni zahtevek za reintegracijo prepozen oziroma vložen po roku iz 204. člena ZDR, tožena stranka predlaga, da se revizija v tem delu zavrže oziroma zavrne. Nadalje meni, da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Ker se glavni revizijski razlogi nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, predlaga zavrnitev revizije tudi iz tega razloga. Prav tako vztraja pri podrednem predlogu za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče (1).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/04 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Že sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni dokazala dveh kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 in kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje v to presojo ni poseglo. Zato tudi revizijske navedbe tožnika v zvezi s temi kršitvami (in pri tem roki za odpoved zaradi teh kršitev) niso pomembne.

9. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog tožnika za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M. M., in odločitev pritožbenega sodišča, ki je pritožbo tožnika zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. M. M. (ustanovitelj, družbenik in direktor družbe T. d.o.o.) bi namreč potrditvah tožnika lahko izpovedal, da je tožnika pooblastil za oddajo in morebiten popravek prijave prostega delovnega mesta pri Zavodu RS za zaposlovanje.

10. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP, ki je izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, itd. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za zakonito razsojo, vendar neutemeljeno. Prav izvedba dokaza z zaslišanjem priče bi namreč lahko vplivala na drugačno odločitev glede preostale očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja. Šlo je za primeren dokaz za dokazovanje, da je imel tožnik (ustno) pooblastilo za oddajo prijave prostih delovnih mest na Zavodu za zaposlovanje RS. Sodišče prve stopnje je izvedbo zadevnega dokaza zavrnilo tudi zato, ker se predlagana priča brez opravičila ni udeležila glavnih obravnav dne 14. 3. 2012 in 11. 4. 2012, kar pa ne more biti utemeljen razlog za zavrnitev predloga za izvedbo dokaza. Priča ima namreč dolžnost prihoda na sodišče (229. člen ZPP), sodišče pa sme odrediti, da se priča privede s silo na njene stroške, sme pa jo tudi kaznovati v denarju do 1.300,00 EUR (prvi odstavek 241. člena ZPP).

11. Revizija torej utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza tožniku onemogočilo dokazovanje dejstva, da je bil s strani M. M. pooblaščen za oddajo in morebiten popravek prijave prostega delovnega mesta pri Zavodu RS za zaposlovanje, vendar pa se ta kršitev nanaša le na presojo sodišč druge in prve stopnje v zvezi s kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja posebnega ponarejanja listin po 3. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1, ne pa tudi na obstoj in utemeljenost odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in v zvezi s to kršitvijo tudi na zakonitost same odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Le-ta odpovedni razlog pa je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju (nadaljnja obrazložitev se nanaša le na odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in v zvezi s to kršitvijo tudi na zakonitost same odpovedi pogodbe o zaposlitvi), v celoti utemeljen in že sam po sebi zadošča za presojo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako neizvedbe navedenega dokaza ni v ničemer vplivala na presojo zakonitosti odpovedi in v tej zadevi ne predstavlja niti absolutne niti relativne bistvene kršitve določb postopka (2).

12. V zvezi z materialnopravno presojo sodišča o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v skladu s 5. in 154. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami, v nadaljevanju ZJU) treba upoštevati določbo 110. člena ZDR. Po drugem odstavku te določbe mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

13. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik, če zakon, drug predpis ali splošni akt ne določa drugače (33. člen ZJU). V primeru, če je delodajalec državni organ, podobno določa tudi drugi odstavek 18. člena ZDR. V skladu s tedanjim 5. členom Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPol), ki določa, da policijo vodi generalni direktor policije, ki vodi tudi delo generalne policijske uprave, je to generalni direktor policije. Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, tudi subjektivni tridesetdnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je glede na ustaljeno in enotno sodno prakso dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP) (3).

14. Glede na navedeno pravno podlago v zvezi s tem, kdo je pri delodajalcu tista oseba, ki je pomembna tudi za presojo o pravočasnem roku za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, sta nižji sodišči, ko sta šteli, da je tožena stranka razloga za izredno odpoved ugotovila dne 3. 6. 2010 (4), ko je Policijska uprava M. s strani DURS-a prejela obremenilno dokumentacijo, celo zmotno uporabili materialno pravo. Kot je obrazloženo v prejšnji točki sodbe, je subjektivni tridesetdnevni rok za izredno odpoved lahko začel teči takrat, ko se je z razlogom za izredno odpoved seznanil generalni direktor policije. V konkretnem primeru je do tega prišlo šele dne 9. 6. 2010, ko je Policijska uprava M. generalnemu direktorju policije poslala predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (B12) in ne že takrat, ko je Policijska uprava M. s strani DURS-a prejela dokumentacijo, iz katere je očitno izhajalo, da tožnik opravlja posle za T. d.o.o. in je za te posle celo pooblaščen s pisnimi pooblastili. Delno napačna presoja sodišč nižje stopnje sicer ni vplivala na to, da je bila izredna odpoved z dne 28. 6. 2010 (upoštevajoč odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR) podana znotraj tridesetdnevnega subjektivnega roka, saj je ta rok v nobenem primeru ni bil presežen. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pokrit tudi šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved iz razloga po drugi alineji 111. člena ZDR. Tožnik je namreč v letih 2009 in 2010 za družbo T. d.o.o. opravljal razna dela oziroma dejansko vodil njeno poslovanje in je še 27. 5. 2010 pred Davčnim uradom M. dajal konkretne in podrobne izjave v zvezi s poslovanjem omenjene družbe.

15. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. ZJU kot lex specialis v prvem odstavku 100. člena uradnikom prepoveduje opravljanje dejavnosti, če je ta v nasprotju s konkurenčno prepovedjo ali konkurenčno klavzulo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, če bi njeno opravljanje lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela, če bi pri opravljanju dejavnosti lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in ki niso javno dostopne, in če je opravljanje dejavnosti v škodo ugledu organa. Preden uradnik začne opravljati dejavnost, za katero meni, da bi bila ali bi utegnila biti v nasprotju s prvim odstavkom 100. člena ZJU, mora to sporočiti predstojniku (drugi odstavek 100. člena ZJU). Opravljanje dejavnosti iz prvega odstavka 100. člena ZJU prepove uradniku predstojnik s sklepom (tretji odstavek 100. člena ZJU). Tudi v skladu s 83. členom ZPol (ki ga dodatno povzema 15. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi) policist ne sme opravljati dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju policijskih nalog. Nadalje iz 35. člena ZDR in iz 14. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja dolžnost vzdržati se ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca.

16. Tožnik je z opravljanjem raznih del oziroma dejanskim vodenjem poslovanja družbe T. d.o.o., ki se je ukvarjala z opravljanjem dejavnosti pridobivanja dovoljenj za delo in posredovanja delavcev drugim delodajalcem (gre za dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano), ravnal v nasprotju s sklepom generalnega direktorja policije z dne 17. 6. 2008, s katerim mu je bilo opravljanje takšne dejavnosti prepovedano. Iz sklepa namreč izhaja, da zadevna dejavnost predstavlja dejavnost iz 2. in 3. točke prvega odstavka 100. člena ZJU, saj bi njeno opravljanje lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela, prav tako pa bi tožnik lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in ki niso javno dostopne. S takšnim ravnanjem, ki je dokazano (5), je tožnik naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

17. Prav tako je podan tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR. Tožnikovo neupoštevanje delodajalčevega navodila predstavlja samovoljo, zaradi katere ni utemeljeno pričakovati nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je med postopkom v zvezi s to kršitvijo tudi neutemeljeno navajal, da gre za lažjo kršitev. V prvotnem besedilu ZJU je bilo v drugem odstavku 100. člena res določeno, da kršitev dolžnosti iz tega odstavka predstavlja lažjo disciplinsko kršitev (6), vendar se tožniku sploh ne očita te kršitve. Po drugem odstavku 100. člena ZJU je namreč opredeljena le dolžnost uradnika, da predstojniku še preden začne opravljati dejavnost, za katero meni, da bi bila ali bi utegnila biti v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, to sporoči. Tožnik pa je opravljanje dejavnosti v zvezi z nameravano registracijo in dejavnostjo družbe T. d.o.o. prijavil, vendar mu je bila izrecno prepovedana s sklepom generalnega direktorja policije z dne 17. 6. 2008. Zastopanje in pojasnjevanje dejavnosti T. d.o.o. glede konkretnih poslov te družbe pred davčnimi organi predstavlja dejavnost v nasprotju s to prepovedjo, sicer pa tudi v nasprotju s splošno določbo o prepovedi škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR in 14. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ne gre za lažjo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč za hujšo kršitev, ki glede na ugotovljene okoliščine že sama po sebi omogoča presojo o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

18. Iz navedenih razlogov in v okviru revizijskega preizkusa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi po presoji revizijskega sodišča. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Revizijsko sodišče se do navedb tožene stranke v odgovoru na revizijo ni opredelilo, saj za odločitev v konkretnem sporu niso relevantne.

Op. št. (2): Revizijsko sodišče v zvezi s tem sicer opozarja na nesprejemljivo načelno stališče sodišča druge stopnje, da neizvedba predlaganega dokaza niti ne more pomeniti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre lahko le za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kot obrazloženo pa za končno presojo to ni pomembno, vendar ne iz razlogov sodišča druge stopnje, temveč zato, ker tudi morebitna ugotovitev, da tožnik ni kršil očitane pogodbene obveznosti z znaki kaznivega dejanja, ne vpliva na drugačno presojo.

Op. št. (3): Glej sodbo in sklep VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012. Op. št. (4): Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se je tožena stranka tako z odpovednim razlogom iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (ki kot navedeno v presoji revizijskega sodišča ni odločilen) kot tudi z odpovednim razlogom iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR dejansko seznanila šele dne 3. 6. 2010, ko je Policijska uprava M. s strani DURS-a prejela dokumentacijo, kateri sta bili priložen tudi pooblastili direktorjev podjetja T. d.o.o., M. M. z dne 1. 3. 2009 in D. G. z dne 8. 3. 2010 (s katerima je bil tožnik pooblaščen, da v letih 2009 in 2010 za namen davčne kontrole daje izjave v zvezi s poslovanjem omenjene družbe). Obrazložitev sodišča druge stopnje glede datuma ugotovitve razlogov za izredno odpoved je nejasna. Sodišče v 8. točki obrazložitve navaja, da se je tožena stranka „dokončno seznanila (?) z očitanimi kršitvami“ po opravljenem zagovoru dne 23. 6. 2010. V nadaljevanju (v 9. točki obrazložitve) navaja, da se je tožena stranka z razlogoma seznanila dne 3. 6. 2010, ko je razpolagala s podatki iz zapisnika Davčnega urada M. Tožnik izpostavljenih nejasnosti oz. prekoračitve v reviziji ne zatrjuje, temveč navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje tek subjektivnega roka šteli od 3. 6. 2010. Op. št. (5): Tožnik ga sicer v zvezi z drugim očitkom celo posredno potrjuje – z revizijskim sklicevanjem na obstoj pooblastila tudi za urejanje prijav prostih delovnih mest pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Op. št. (6): Kasneje, vendar že pred izpodbijano odpovedjo, je bila zakonska opredelitev, da kršitev te dolžnosti predstavlja lažjo kršitev, črtana (ZJU-D, Uradni list RS, št. 65/2008).