Jedro

Delodajalec lahko delavcu skladno z določbo 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja. Delodajalec v tem primeru lahko sam ugotavlja znake kaznivega dejanja, čeprav zoper delavca še ni bil uveden ali pa zaključen kazenski postopek. Zato ugotovitev, da ima kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja, ne posega na področje kazenske odgovornosti, saj gre pri preiskovalnem oziroma kazenskem postopku ter na drugi strani pri postopku za podajo izredne odpovedi za dva povsem ločena in neodvisna postopka. Delodajalcu v izredni odpovedi ni potrebno določno okvalificirati delavčeve kršitve v smislu določb KZ-1, vendar pa mora kršitve opredeliti tako, da je mogoča presoja, ali imajo očitane kršitve znake kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi sklepa št. ... z dne ..., potrjena s sklepom št. ... z dne ..., nezakonita, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od dne 28. 6. 2010 dalje prijaviti v socialno zavarovanje in mu od takrat dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče, zaradi česar traja delovno razmerje tožnika do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ko tožniku delovno razmerje preneha, ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja od njegovega prenehanja dalje pa do pravnomočnosti sodbe in mu plačati znesek 32.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče v sporu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi so se iztekli tako objektivni kot subjektivni roki. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je začel teči subjektivni rok za izredno odpoved šele od 3. 6. 2010 dalje. Tožena stranka je za vsa dejstva, ki so bila podlaga kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zvedela najkasneje 27. 5. 2010, kar je razvidno iz ugotovitev PP L.. To potrjuje tudi izpoved priče A.A., ki je bil kot policijski inšpektor zadolžen za področje dela v primeru kršitev delovnih obveznosti delavcev, zaposlenih na policijski upravi. Ne glede na to se je tožena stranka seznanila s potrebnimi podatki za izredno odpoved že 10. 5. 2010 in z njim opravila razgovor. Obvestilo DURS-a z dne 3. 6. 2010, na katerega veže sodišče začetek teka 30-dnevnega subjektivnega roka, se ne nanaša na nobeno izmed očitanih kršitev delovne obveznosti. Sodišče bi moralo izvesti vse predlagane dokaze, pri čemer ni imelo nikakršne podlage, da je zavrnilo zaslišanje priče B.B., ki je bil ustanovitelj in družbenik A. d.o.o.. Glede tega je nesprejemljiva utemeljitev v sodbi, da je zavrnilo takšen dokazni predlog iz razloga, ker se priča ni odzvala vabilu, saj bi lahko odredilo, da se privede na zaslišanje s silo. B.B. bi izpovedal, da je tožnika pooblastil za oddajo prijave prostih delovnih mest na Zavodu RS za zaposlovanje. Tako bi se lahko ugotovilo, da ni storil očitanih kršitev delovnih obveznosti, oziroma da v njegovem ravnanju niso podani elementi kaznivega dejanja. Poleg tega bi B.B. potrdil, da je bil on tisti, ki je ustanovil družbo, in da tožnik v njej ni imel nobene funkcije. V tej zvezi je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V preiskavi, ki je bila uvedena zoper njega zaradi suma dveh kaznivih dejanj posebnega primera ponarejanja listin iz 3. točke 1. odstavka 252. člena v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-1, je B.B. izpovedal, da je 3. 6. 2009 pooblastil tožnika, da odda obrazce za prijavo delovnih mest na zavodu. V dokaz prilaga prepis zvočnega posnetka zaslišane priče z dne 11. 6. 2012 v preiskovalni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, ki nosi opr. št. Kpr 7544/2012. Tožnik tega dokaza ni mogel predložiti prej, saj je bilo zaslišanje priče opravljeno šele 11. 6. 2012, zaradi česar skladno z določbo 337. člena ZPP takšen dokaz ne more predstavljati dokazne novote. Poleg tega je izpodbijana izredna odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker je pomanjkljivo obrazložena, pri čemer iz odpovedi niso v celoti razvidni znaki očitanega kaznivega dejanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenim zahtevkom oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato na podane pritožbene navedbe tožnika še odgovarja: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka s sklepom z dne 28. 6. 2010, potrjenim s sklepom z dne 18. 8. 2010, iz utemeljenih razlogov izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu policista. Ugotovilo je, da je dokazan obstoj odpovednih razlogov iz določb 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Hkrati je skladno z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR ugotovilo porušeno zaupanje med strankama, saj glede na naravo dela policista ni bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem tožnika niti do izteka odpovednega roka. Zato tudi ni bilo podlage za ugoditev zahtevkom za sodno razvezo delovnega razmerja in iz tega naslova za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Pritožbeno sodišče se s sprejetimi razlogi v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve postopka iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlagane priče B.B., v tej zvezi tudi kršilo načela enakega obravnavanja iz določbe 22. člena Ustave RS. Navedena bistvena kršitev postopka je podana, če sodišče stranki zaradi nezakonitega postopanja, zlasti pa zaradi opustitve vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča to načelo v prvostopenjskem postopku ni bilo kršeno. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaza za zaslišanje navedene priče obrazložilo, da priča kljub dvakratnemu vabilu ni opravičila izostanka oziroma ni v ničemer utemeljila odsotnosti. V tej zvezi je v okviru odločitve o zavrnitvi preostalih dokazov, vključno z dokazom po zaslišanju navedene priče, navedlo, da izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za sprejeto sodno presojo. Sodišče namreč skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP prosto odloči, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. V tej zvezi lahko zavrne tiste dokaze, za katere ugotovi, da niso pomembni za odločitev. Če ne izvede predlaganega dokaza, takšna opustitev ne pomeni bistvene postopkovne kršitve iz določbo 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč je to kvečjemu razlog za sklicevanje stranke na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Glede tega pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da dokazi, ki jih je izvedlo v tem sporu, v celoti utemeljujejo zaključek, da je tožena stranka v spornem primeru zakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi.

Delodajalec lahko delavcu skladno z določbo 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja. Delodajalec v tem primeru lahko sam ugotavlja znake kaznivega dejanja, čeprav zoper delavca še ni bil uveden ali pa zaključen kazenski postopek (tako Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, leto 2008, str. 526). Zato ugotovitev, da ima kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja, ne posega na področje kazenske odgovornosti, saj gre pri preiskovalnem oziroma kazenskem postopku ter na drugi strani pri postopku za podajo izredne odpovedi za dva povsem ločena in neodvisna postopka. To pomeni, da delodajalcu v izredni odpovedi ni potrebno določno okvalificirati delavčeve kršitve v smislu določb Kazenskega zakonika, vendar pa mora kršitve opredeliti tako, da je mogoča presoja, ali imajo očitane kršitve znake kaznivega dejanja. ZDR v določbah o izredni odpovedi ne predvideva posebnih formalnih zahtev obličnosti. Tudi sicer gre pri izredni odpovedi za civilno sankcijo, glede katere je poleg zahtev iz določb ZDR potrebno izhajati tudi iz pravil o odpovedi obligacijskih pogodb (tako sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 133/2009 z dne 22. 11. 2010). Zato je v konkretnem primeru izhodišče materialne presoje izredne odpovedi v preizkusu odpovednih razlogov in njihove obrazložitve iz pisne odpovedi. V skladu z ugotovljenimi razlogi pritožbeno opozarjanje, da bi moralo sodišče upoštevati izpoved priče B.B., ki je bila podana v preiskovalnem postopku v času po izdani izpodbijani sodbi, ne more biti sprejemljivo.

Izpodbijana izredna odpoved ni bila podana prepozno. Šteje se, da je takšna odpoved zakonita, če je podana v predpisanih zakonskih rokih. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS sta objektivni in subjektivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR prekluzivna roka, kar pomeni, da sodišče pazi na potek takšnih rokov po uradni dolžnosti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka dne 3. 6. 2010 seznanila z zapisnikom Davčnega urada M. S. o inšpekcijskem nadzoru poslovanja družbe A. d.o.o. (priloga B64). Po izpovedi policijskega inšpektorja A.A., ki je bil zadolžen za področje dela in raziskavo kršitev delovnih obveznosti zaposlenih delavcev, so pri toženi stranki ugotovili, da je dejansko posle navedene družbe vodil tožnik, ne pa njegov svak B.B., pri čemer so na podlagi podatkov iz navedenega zapisnika ugotovili znake kaznivih dejanj in prekrškov, ki so potrjevali opravljanje nedovoljene dejavnosti v zvezi z zaposlovanjem tujih delavcev, kar je bilo tožniku tudi prepovedano z odredbo generalnega direktorja Policije. Glede tega pritožba zmotno izpostavlja poročilo Policijske postaje L. z dne 27. 5. 2010, naslovljeno na Vrhovno državno tožilstvo RS, o sumu kaznivih dejanj, očitanih tožniku, in da se je tožena stranka že takrat seznanila s kršitvami, ki imajo znake kaznivih dejanj (priloga B13), saj je A.A. izpovedal (list. št. 100), da so morali zbrati dodatna pojasnila, ki so povezovala nepravilna ravnanja tožnika v tej družbi, kar vse je bilo podlaga, da je PU M. S. dne 9. 6. 2010 lahko poslala generalnemu direktorju Policije predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožbeno sodišče sprejema razloge v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka dne 28. 6. 2010 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi v 30-dnevnem subjektivnem roku iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR. Ne glede na to pa se je tožena stranka dokončno seznanila z očitanimi kršitvami, ki so bile predmet izredne odpovedi, po opravljenem zagovoru tožnika dne 23. 6. 2010, ko je bil zapisnik o razgovoru tudi posredovan generalnemu direktorju Policije, kot je to izpovedala priča A.A.. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da je bila izpodbijana izredna odpoved podana po izteku predpisanega subjektivnega roka, ne more biti upoštevno.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik tudi po vsebini ni storil kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake očitanih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo obstoj takšnih kršitev in ugotovilo, da tožnik sicer ni storil kršitev, ki imajo znake kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po določbi 253/1 KZ-1 in kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po določbi 308/4 člena KZ-1. Vendar pa je pravilno štelo za dokazno, da je storil kršitev, ko je brez pooblastila direktorja B.B. podpisal dva obrazca za prijavo prostih delovnih mest pri pristojnem zavodu za zaposlovanje v M. S.. Takšno ravnanje vsebuje znake dveh kaznivih dejanj posebnega primera ponarejanja listin po določbi 252/I-3. člena KZ-1, kot je to pravilo ugotovila tožena stranka v izredni odpovedi, kar je tožnik lahko storil samo naklepno. Glede tega je pomembno, da tožnik takrat za takšno ravnanje ni bil pooblaščen, temveč zgolj za dajanje izjav v zvezi s poslovanjem družbe za leto 2009 za namen davčne kontrole, o čemer se je tožena stranka, kot je v tej sodbi že obrazloženo, seznanila dne 3. 6. 2010, ko je razpolagala s podatki iz zapisnika Davčnega urada M. S.. Zato je v konkretnem primeru pri tožniku v celoti izkazan odpovedni razlog iz določbe 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Tožnik je storil tudi hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po določbi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ki mu jih tožena stranka očita v izredni odpovedi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča lahko delodajalec v primeru kršitev delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, in s katerimi delavec hkrati tudi naklepoma krši tudi druge obveznosti iz delovnega razmerja, za isto kršitev izredno odpove delavcu pogodbo iz obeh razlogov. V tej zvezi je pomembno, da je za utemeljenost odpovedi potrebno izkazati izpolnjenost zakonskega dejanskega stanu vsaj po enem razlogu (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 30/2012 z dne 3. 9. 2012). Vendar je v konkretnem primeru dokazano, da je tožnik poleg kršitev, ki imajo znake kaznivega dejanja posebnega ponarejanja listin, storil tudi kršitve iz določb 32. in 35. člena ZDR, ker ni upošteval zahteve in navodil delodajalca, da ne sme opravljati dejavnosti za svojo družbo, oziroma da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela policista toženi stranki moralno škodujejo. Generalni direktor Policije je namreč tožniku s sklepom z dne 17. 6. 2008 (priloga B11) prepovedal opravljanje dejavnosti pridobivanja dovoljenj za delo in posredovanja delavcev drugim delodajalcem, saj bi to vplivalo na nepristransko opravljanje njegovega dela v Policiji. Policisti morajo izvajati svoje zadolžitve tako, da ohranjajo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost opravljanja javnih nalog, med ostalim tudi na način, da v zasebnem življenju izven službe spoštujejo predpise, in ne delajo kršitev, ki imajo znake kaznivih dejanj. Navedeno je predpisano tudi v določbah Kodeksa policijske etike.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev pomenijo kršitve, ki so bile podlaga za izpodbijano izredno odpoved in v sodnem postopku tožniku tudi dokazane, z vidika ciljev in interesov, ki jih mora zasledovati tožena stranka, za njo veliko moralno škodo, saj ravnanje tožnika škodi ugledu tožbene stranke. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi o izkazanem pogoju iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR, da je tožena stranka zaradi očitanih ravnanj v celoti izgubila zaupanje do tožnika, zaradi česar z njim ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi te sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso pomembni (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval.