Jedro

Za nastanek skupnega premoženja ni dovolj, da zakonca ali zunajzakonska partnerja pridobita določeno premoženje v času trajanja njune zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti. Odločilen je tudi kriterij vira financiranja. Obe predpostavki morata biti podani hkrati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki 1.208,72 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank 49 parcel iz katastrske občine A. in 2 parceli iz katastrske občine B., pri katerih znaša delež tožnika 85/100, delež toženke pa 15/100. Tožniku je naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 9.081,30 EUR.

2. Zoper to sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje cele vrste dokazov. Obstoječa presoja ni vestna in skrbna. Izpodbijana sodba je v bistvenem delu neobrazložena. Podana je procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi neupoštevanja vseh navedb in dokazov je sodišče prve stopnje - poleg procesnih kršitev - tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožbeni zahtevek je zavrnilo s sklicevanjem na nekaj posamičnih in neresničnih navedb toženke. Da sta bili stranki v zunajzakonski skupnosti sta obe navajali v predhodnih civilnih in kaznovalnih postopkih ter v upravnem postopku. Povzema tudi določene listine, iz katerih naj bi izhajal obstoj zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje se do teh dokazov (in s temi dokazi povezanih navedb) ni opredelilo. Izpostavlja nekatere izjave in izpovedbe strank ter prič, ki naj bi kazale na obstoj zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje jih ni ustrezno obravnavalo. Obravnavalo jih je parcialno (necelovito) ali pa je posamezne izpovedbe iztrgalo iz konteksta. Ocena dokazov ni skladna s predpisanim metodološkim napotkom. Do izpovedb določenih prič se ni opredelilo. Tožnik je podal jasne in natančne navedbe o svojem premoženju, ki ga je vložil v skupni nakup nepremičnin. Toženka ni imela denarja za nakup nepremičnin. Iz svojih rednih prejemkov ni ustvarila prihrankov. V času nakupa je imela zgolj približno 10 tisoč evrov. Stranki sta nakup v veliki meri financirali iz posebnega premoženja tožnika. Pri presoji dokazov bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi izjave, ki jih je toženka podala v drugih postopkih. Njeni izpovedbi v tem postopku ni moč verjeti. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da zunajzakonska skupnost ni obstajala. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Podanim navedbam je nasprotovala. Pritrjevala je odločitvi sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, to pa za pritožbo tudi ni sporno, da je bila pogodba za nakup predmetnih nepremičnin sklenjena 29. 7. 2016, torej dva meseca in pol po tem, ko je bila razvezana zakonska zveza tožnika z njegovo ženo (13. 5. 2016). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov. Poleg zaključka, da tožnik ni uspel dokazati, da je njegovo razmerje s toženko dosegalo kriterije zunajzakonske skupnosti, je štelo, da v tej zadevi ni izpolnjen niti pogoj, da je bilo to premoženje pridobljeno (vsaj v nezanemarljivem delu) z delom ali odplačno v času zatrjevane zunajzakonske skupnosti. To stališče je materialno pravno pravilno, saj za nastanek skupnega premoženja ni dovolj, da zakonca ali zunajzakonska partnerja pridobita določeno premoženje v času trajanja njune zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti. Odločilen je tudi kriterij vira financiranja.1 Obe predpostavki morata biti podani hkrati. V 10. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je iz tožnikovih trditev izhajalo, da je v nakup predmetnih nepremičnin vložil denarna sredstva, ki so predstavljala njegovo posebno premoženje,2 ob tem pa ni navajal, da so bile te nepremičnine vsaj v nezanemarljivem obsegu kupljene z denarnimi sredstvi, ki bi predstavljala skupno premoženje njega in toženke, torej s sredstvi, ki sta jih pridobila z delom ali odplačno v času trajanja zunajzakonske skupnosti.

6. Teh ugotovitev oziroma zaključkov pritožnik konkretizirano ne izpodbija. V pritožbi ponavlja, da je za potrebe nakupa predmetnih nepremičnin "unovčil vse svoje omembe vredno predhodno premoženje", toženka pa je imela kvečjemu 10 tisoč evrov prihrankov, ki izvirajo iz let 2009 in 2010 (točka C in D pritožbe). Vztraja pri tem, da sta stranki nakup v veliki meri financirali iz posebnega premoženja tožnika in da toženka (večjih) gotovinskih prihrankov ni imela. Zmotno tolmači, da se sodišče prve stopnje do teh navedb in predloženih dokazov ni opredelilo. Ne zatrjuje, da je bil vsaj določen del sredstev, s katerimi naj bi financirala ta nakup, pridobljen z delom (ali odplačno) v času zatrjevanega obstoja njune zunajzakonske skupnosti. Podal ni niti navedb, da so obstajale kakšne druge posebne okoliščine, zaradi katerih bi pridobitev tega premoženja lahko šteli za delo zunajzakonskih partnerjev v smislu omenjenih določb ZZZDR oziroma DZ. Da pravdni stranki nista ustvarili nobenega skupnega premoženja je pred sodiščem prve stopnje zatrjevala tudi toženka. Glede na obstoječo trditveno podlago je torej sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da predmetne nepremičnine ne sodijo v skupno premoženje pravdnih strank.3

7. Upoštevaje te razloge se izkaže za pravno neodločilno vsa pritožbena kritika, ki je usmerjena v zaključke sodišča prve stopnje, da med strankama ni bila vzpostavljena zunajzakonska skupnost (pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni upoštevalo vrste navedb in dokazov oziroma da presoja ni bila vestna, skrbna in celovita). Gre za obsežna navajanja, ki jih tožnik podaja v točkah A, B, E in F pritožbe. Nadalje ne drži, da je zaradi tega (zaradi neopredelitve oziroma neustrezne opredelitve do določenih navedb in dokazov) izpodbijana sodba neobrazložena oziroma da je ni mogoče preizkusiti. Pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Kot je bilo že predhodno nakazano, sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so razumljivi in si med seboj ne nasprotujejo. Tožnikova pravica do pritožbe (25. člen Ustave) prav tako ni kršena.

8. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti pomanjkljivosti, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.208,72 EUR (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.625 točk (1. točka tarifne št. 22 Odvetniške tarife) oziroma 975,00 EUR; pavšalni znesek materialnih stroškov (15,75 EUR) in pripadajoči DDV (217,97 EUR). Druge priglašene stroške (prejem sodbe in poročilo stranki v priglašeni višini 50 točk) je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo.

1 To je bilo izrecno določeno v drugem odstavku 51. člena tedaj veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Podobno je sedaj urejeno v 67. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). 2 Denarna sredstva, ki jih je pridobil s prodajo svojega dela hiše ter sredstvi, ki jih je pridobil na podlagi darilne pogodbe z bratom in očetom. 3 Prim. Sodba II Ips 1074/2007: Ker za nakup nepremičnin stranki nista prispevali nobenega premoženja, ki bi bilo pridobljeno z njunim delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, te nepremičnine niso postale njuno skupno premoženje.