Jedro

Določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR o odsotnosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni je treba razumeti zgolj v smislu ugotovitve dejanskega stanja, da delavec zaradi bolezni ali poškodbe objektivno ni delazmožen. Zato tudi ni bistveno, ali je bila tožnica med odpovednim rokom po odredbi tožene stranke na tako imenovanem čakanju na delo. Zato sodišče ni zmotno uporabilo določb tretjega odstavka 116. člena ZDR, ko je kljub statusu tožnice med odpovednim rokom presodilo, da ji je tožena stranka zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni z iztekom odpovednega roka dne 5. 2. 2010 delovno razmerje nezakonito zaključila.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se glede odločitve, da mora tožena stranka tožnici „priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu“, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožena stranka dne 5. 2. 2010 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici nezakonito zaključila delovno razmerje ob poteku 150-dnevnega odpovednega roka, ker je bila vse od 1. 2. 2010 do 30. 4. 2010 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Zato je toženi stranki naložilo, da tožnici do 30. 4. 2010 prizna in zagotovi pravice iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke glede odločitve o priznanju pravic iz delovnega razmerja kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (razen glede višine stroškov postopka). Soglašalo je z ugoditvijo zgolj opisnemu zahtevku za priznanje in zagotovitev pravic iz delovnega razmerja za sporno obdobje in s presojo, da je potrebno varstvo delavca, ki je v času izteka odpovednega roka nezmožen za delo, pred prenehanjem delovnega razmerja do zaključka nezmožnosti za delo upoštevati tudi v primeru, ko delavec po odredbi delodajalca med odpovednim rokom ne dela oziroma je na tako imenovanem začasnem čakanju na delo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne soglaša s presojo sodišča, da je bila tožnica zaradi bolniškega staleža ob izteku odpovednega roka varovana pred prenehanjem delovnega razmerja v smislu določb tretjega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), saj je to varstvo zagotovljeno le delavcu, ki je ob izteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Tožnica pa je bila ves čas odpovednega roka po izrabi letnega dopusta odsotna z dela po odredbi tožene stranke, ker je bilo njeno delovno mesto ukinjeno in tožena stranka zanjo ni imela drugega dela. Ves čas odpovednega roka je bilo zato tožnici zagotovljeno temu ustrezno nadomestilo plače. Zato dejanski stan, ki bi pogojeval sporno varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja ni bil podan. Hkrati uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodišče odločitev sprejelo na podlagi prepozno predloženih dokazov o trajanju tožničine nesposobnosti za delo in njenih ugovorov v zvezi s tem niti sodišče prve stopnje in niti sodišče druge stopnje neutemeljeno nista upoštevali. V zvezi z odločitvijo, da mora tožnici priznati in izplačati vse ostale pravice po delu in iz dela, pa sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v tem delu izrek sodbe povsem nejasen, sodbi nižjih sodišč pa o tem delu izreka tudi nimata razumnih razlogov. Na nesklepčnost tega dela zahtevka je tožena stranka opozorila že na prvi obravnavi pred sodiščem prve stopnje.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče je kot med strankama nesporno ugotovilo, da je pred iztekom 150-dnevnega odpovednega roka tožnica zbolela in je bila od 1. 2. 2010 v staležu bolnih ter je o tem dejstvu pravilno obvestila toženo stranko. Ob teh dejstvih, na katera je revizijsko sodišče vezano, je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnico utemeljeno pozvalo, da se izjavi o trajanju začasne nezmožnosti za delo in to dokumentira z ustrezno zdravstveno dokumentacijo. Tak poziv in upoštevanje dokumentacije o trajanju začasne nezmožnosti za delo le do 30. 4. 2010 je bil dejansko v korist tožene stranke. Če zaključek trajanja nezmožnosti za delo ne bi bil ugotovljen, bi lahko bil tožničin zahtevek za priznanje delovnega razmerja na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR utemeljen kar za obdobje šestih mesecev po izteku odpovednega roka, kolikor lahko najdlje traja varstvo delavca pred prenehanjem delovnega razmerja iz tega razloga. Že zato, ker je sodišče upoštevalo tožničine navedbe in izvajalo dokaze o trajanju tožničine nezmožnosti za delo v bistvu v korist tožene stranke, sodišče revizijskih navedb v zvezi s tem ni moglo upoštevati. Glede eventualne kasnejše predložitve listinskih dokazov v zvezi s tem pa je pritožbeno sodišče tudi sicer utemeljeno ugotovilo, da to ni pomenilo zavlačevanje postopka.

8. Na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.

9. Bistvo navedene zakonske določbe je varstvo zaradi bolezni ali poškodbe za delo začasno nesposobnega delavca pred prenehanjem delovnega razmerja v smislu dejanske izgube delovnega razmerja ravno v času, ko je sicer delavec iz zdravstvenih razlogov za delo nezmožen.

10. Glede na navedeno je potrebno določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR o odsotnosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni razumeti zgolj v smislu ugotovitve dejanskega stanja, da delavec zaradi bolezni ali poškodbe objektivno ni delazmožen. Zato tudi ni bistveno, ali je bila tožnica med odpovednim rokom po odredbi tožene stranke na tako imenovanem čakanju na delo. Zato sodišče ni zmotno uporabilo določb tretjega odstavka 116. člena ZDR, ko je kljub statusu tožnice med odpovednim rokom presodilo, da ji je tožena stranka zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni z iztekom odpovednega roka dne 5. 2. 2010 delovno razmerje nezakonito zaključila, oziroma ko je toženi stranki naložilo realizacijo tožničinih pravic iz delovnega razmerja še za čas trajanja njene nezmožnosti za delo zaradi bolezni do 30. 4. 2010. 11. Utemeljeno pa revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo, da mora tožena stranka tožnici „priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu“. Ob ugoditvi zahtevku, da mora tožena stranka za sporno obdobje tožnico prijaviti v zavarovanje ter ji „obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov“ (v tem delu tožena stranka sodb sodišča druge in prve stopnje zaradi siceršnje nedoločnosti izreka ni izpodbijala), dejansko ni jasno in ni razumljivo, kaj je pod nadaljnjo opredelitvijo dolžnosti obračuna in izplačila vseh ostalih pravic iz dela in po delu sodišče tožnici še dosodilo in glede tega dela izreka sodbi nižjih sodišč tudi nimata razumljivih vsebinskih razlogov.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP glede odločitve, da mora tožena stranka tožnici „priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice po delu in iz dela“, reviziji ugodilo in v tem delu sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem pa je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo, saj glede nerazveljavljenega dela izpodbijane sodbe revizijski razlogi niso podani.

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.