Jedro

Po določbi 1. odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec delavcu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo. Tožena stranka ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 niti v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZZRZI, ker tožniku ni ponudila opravljanja drugega dela na delovnem mestu, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti, saj se je v postopku, ki je tekel v socialnem sporu, izkazalo, da je bilo ponujeno delo „učitelja v podaljšanem bivanju“ za tožnika neustrezno. Odprava dokončne odločbe ZPIZ je bistveno vplivala na odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, saj je bila prav dokončna odločba ZPIZ podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi invalidnosti. Tožnik je namreč upravičeno odklonil podpis ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki zanj glede na njegovo invalidnost ni bilo ustrezno, ker ni ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana zaradi odklonitve nove pogodbe o zaposlitvi, pa je nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2009, s katero je tožeči stranki odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 1993 iz razloga invalidnosti, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 2.106,36 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je dovolilo obnovo pravnomočno končanega postopka ter je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Napačno je uporabilo materialno pravo in v posledici tega sprejelo napačno odločitev. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka glede na dokončno in izvršljivo odločbo ZPIZ pravilno in korektno odpovedala pogodb o zaposlitvi tožeči stranki in ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, napačno pa je zaključilo, da se je kasneje izkazalo, da je delo za tožečo stranko, ki ga je ponudila tožena stranka, to je učitelj v podaljšanjem bivanju, neprimerno. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti, kjer naj bi izhajalo, da je za tožečo stranko ponujeno delo manj primerno in da bi le-to za tožečo stranko in področje športne vzgoje predstavljalo tveganje za poglobitev depresije in intenziviranje anksioznosti. Glede na navedeno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja naj bi po mnenju prvostopenjskega sodišča odklonitev podpisa pogodbe o zaposlitvi s strani tožeče stranke bila povsem upravičena. Prvostopenjsko sodišče navaja, da tožena stranka ni ravnala v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZPIZ-1, kakor tudi ne v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI, saj tožeči stranki ni ponudila opravljanja drugega dela na delovnem mestu, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti. Odločitev prvostopenjskega sodišča je v tem delu v celoti napačna. Tožena stranka je dne 28. 7. 2009 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (za delovno mesto učitelj športne vzgoje) in ji v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelj v podaljšanem bivanju. Da je bila pogodba o zaposlitvi v celoti ustrezna, je ugotovilo že Delovno sodišče v Celju, s sodbo opr. št. Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, takšno sodbo pa je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče pod opr. št. Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011. Prvostopenjsko sodišče opira svojo odločitev na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je bila angažirana s strani Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v socialnem sporu pod opr. št. I Ps 563/2009. Izvedensko mnenje je bilo podano dne 25. 4. 2011, to je dve leti po tem, ko je bila tožeči stranki že odpovedana pogodba o zaposlitvi in ponujena nova, ki je bila nesporno ustrezna. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zato, ker ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto učitelj v podaljšanjem bivanju in ne iz razloga invalidnosti. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, na katero prvostopenjsko sodišče opira svojo odločitev, je izdelala izvedensko mnenje dne 25. 4. 2011, ki je ocenjevalo razmere po tem, ko je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki že prenehalo. Iz navedenega razloga se je bila na podlagi navedene sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Ps 563/2009 tožeča stranka dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti pristojnemu Zavodu RS za zaposlovanje in ni bila napotena k toženi stranki, kot je sicer pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Iz navedenega razloga je v celoti neutemeljen očitek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni ravnala v skladu s 1. odstavkom 101. člena ZPIZ, kakor tudi ne v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZZRZI. Tožena stranka je ponudila tožeči stranki v celoti ustrezno delovno mesto na podlagi dokončne odločbe ZPIZ Slovenije št. ... z dne 2. 2. 2009 in odločbe ZPIZ Slovenije, OE B., št. ... z dne 29. 9. 2008 in sicer delovno mesto učitelja v podaljšanjem bivanju, ki ga tožeča stranka ni sprejela in to je bil razlog za prenehanje delovnega razmerja. Dejstvo je, da se je tožeča stranka sama odločila in ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, zato tožena stranka ne more nositi nobenih posledic. Nesporno je, da je bil razlog za prenehanje delovnega razmerja odklonitev ponujene pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke. Razlog za odklonitev ponujene pogodbe o zaposlitvi torej nikakor ni moglo biti izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti, saj je bilo to mnenje izdelano dne 25. 4. 2011 in sicer v postopku socialnega spora tožeče stranke zoper toženo stranko Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Prvostopenjsko sodišče je tudi samo s seboj v nasprotju, ko v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe najprej navaja, da je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer korektno, v skladu s takrat dokončno odločbo ZPIZ, ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na drugem delovnem mestu, kasneje pa se je izkazalo, da je to delo za tožečo stranko neustrezno. Dejstvo je, da v času, ko je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi in tožeči stranki ponudila novo, tudi ni mogla upoštevati izvedenskega mnenja, ki je bilo za potrebe drugega postopka in izdelano dve leti po tem, ko je tožeči stranki pri toženi stranki že prenehalo delovno razmerje. Tožena stranka je bila dolžna upoštevati dokončno odločbo ZPIZ z dne 2. 2. 2009 ter tožeči stranki zagotoviti s to odločbo priznanje pravice, saj bi bila v nasprotnem primeru za takšno ravnanje tožena stranka na podlagi 1. alinee 1. odstavka 387. člena ZPIZ v prekršku in posledično tudi denarno kaznovana. Ustreznost ponujenega delovnega mesta učitelja v oddelku podaljšanega bivanja določa tudi 94. člen ZOFVI in Pravilnik o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v 9. letni osnovni šoli, ki v 5. členu točke 1.4. določa, da je lahko učitelj v oddelkih podaljšanega bivanja oseba, ki izpolnjuje pogoje za učitelja v 9-letni osnovni šoli, kar tožeča stranka nesporno izpolnjuje. Tožena stranka je torej tožeči stranki ponudila ustrezno delovno mesto, ki ustreza tudi njeni preostali delovni zmožnosti, kot to izhaja iz dopolnilnega izvedeniškega mnenja invalidske komisije z dne 3. 7. 2009, po katerem je tožeča stranka zmožna za delo v oddelku podaljšanega bivanja po opisu delovnega mesta učitelj podaljšanega bivanja. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da tožena stranka v postopku socialnega spora pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Ps 563/2009 ni bila stranka v postopku. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju napačno uporabilo navedeno sodbo socialnega sodišča in že navedeno izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano dne 25. 4. 2011, sodba opr. št. I Ps 563/2009 pa je postala pravnomočna dne 6. 10. 2011 in izvršljiva dne 22. 10. 2011. Mnenje je izdelala komisija, ki ni pristojna ocenjevati, katero delovno mesto je za tožnika ustrezno pri toženi stranki oz. nasploh na področju vzgoje in izobraževanja. Izvedensko mnenje je izdelal izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa in ortoped ter specialist psihiatrije, ki je ocenil, da je za tožečo stranko manj primerno (ni pa neprimerno, kot to napačno razloguje prvostopenjsko sodišče) delo v podaljšanem bivanju zaradi zmanjšane tolerance na stresorje delovne obveznosti, na katere tožeča stranka ni bila adaptirana. V komisiji torej ni bilo strokovnjaka s področja šolstva, ki bi lahko karkoli povedal o delu v oddelku podaljšanega bivanja, zato takšno mnenje ne more biti relevantno, še manj pa je lahko na takšno mnenje prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev. Tožena stranka pa z navedenim izvedeniškim mnenjem ni bila nikoli seznanjena. Pri tem prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju tudi samo ugotavlja, da pravnomočna sodba, izdana v socialnem sporu pod opr. št. I Ps 563/2009, tožene stranke ne veže, saj tožena stranka ni bila stranka tega postopka, in da iz same sodbe izhajajo pravice tožeče stranke iz naslova varstva pravic iz invalidskega zavarovanja, ki pa jih ni mogoče več širiti. Iz navedenega izhaja, da tudi prvostopenjsko sodišče samo priznava, da navedena sodba v socialnem sporu ne more in ne sme biti uporabljena v konkretnem delovno pravnem postopku, kar pomeni, da tudi na podlagi navedene sodbe in v postopku pridobljenih mnenj sodišče ne more odločati drugače, kot je že odločilo v sporu pred Delovnim sodiščem v Celju s sodbo opr. št. Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Takšno sodbo pa je na pritožbo tožnika potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče s sodbo pod opr. št. Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011. Pri tem ne gre spregledati tudi odločilnega dejstva, da z odpravljeno odločbo na podlagi 1. točke sodbe pod opr. št. I Ps 563/2009 toženi stranki ni bila naložena nobena obveznost, saj ni bila stranka v postopku, pa tudi tožeča stranka ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Dejstvo je, da tožena stranka ne more biti vezana na pravnomočno sodbo v socialnem sporu pod opr. št. I Ps 563/2009 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico.

Stranski intervenient vlaga pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2009, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 1. 1993. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove izpeljala povsem pravilno, odpoved je bila pravočasna, toženka pa tudi ni opustila dolžnosti obveščanja sindikata. Tako je spoštovala določila 101. člena ZPIZ-1 in prvega odstavka 40. člena ZZRZI. Vendar sodišče meni, da kasnejša odločitev delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011, s katero je bila spremenjena odločitev dokončne odločbe ZPIZ-1 št. ... z dne 2. 2. 2009, učinkuje na podano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče sodišča o neposrednem vplivu sodbe opr. št. I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011 na odpoved pogodbe o zaposlitvi je zmotno. Stranski intervenient ponovno poudarja, da tožniku ni prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi invalidnosti, pač pa zaradi razlogov, ki so povsem na njegovi strani, ko je s svojim ravnanjem odklonil opravljanje delovnih obveznosti. Za takšno tožnikovo izogibanje delovnim obveznostim, za katere je obstala pravna podlaga, tožena stranka ne more nositi nobenih posledic. Primarno je bistveno vprašanje razlogov za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ti pa so povsem nesporni, torej odklonitev podane ponudbe. Odločitev v socialnem sporu opr. št. I Ps 563/2009 ne daje podlage za drugačno rešitev, kot je bila sprejeta v postopku tukajšnjega sodišča opr. št. Pd 338/2009 in jo je že potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011. Odločba ZPIZ-a s sodbo opr. št. I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011 ni bila samo odpravljena, pač pa je sodišče s to sodbo uredilo sporno razmerje, ko je tožnika invalidsko upokojilo za polovični delovni čas, v preostalem pa ga je zaradi drugačne razvrstitve invalidnosti v 3. točki izreka sodbe in ob upoštevanju, da mu je bila pravnomočno odpovedana pogodba o zaposlitvi, napotilo k prijavi na pristojni Zavod RS za zaposlovanje. Sodba je postala pravnomočna in izvršljiva, iz nje pa izhajajo vse pravice tožnika iz naslova varstva pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jih ni mogoče širiti. Tudi Višje delovno in socialno sodišče je v 13. točki sklepa opr. št. Pdp 485/2012 z dne 27. 9. 2012 zapisalo, da je vprašanje, v koliki meri je odprava dokončne odločbe ZPIZ vplivala na odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, odvisno od tega, kakšne obveznosti so s sodbo opr. št. I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011 naložene toženi stranki kot delodajalcu. S tem vprašanjem, ki je sicer nesporno, se izpodbijana sodba ne ukvarja. Toženi stranki kot delodajalcu s to sodbo socialno sodišče ni naložilo nobene obveznosti, torej da bi bila dolžna tožnika prerazporediti na drugo delovno mesto. Pač pa je v 3. točki tožnika izrecno napotilo na prijavo pri Zavodu RS za zaposlovanje. V kolikor bi sodišče štelo, da razmerje iz tega socialnega spora zadeva tudi delodajalca, ga je bilo dolžno pritegniti v postopke in ga seznaniti z izvedenskim mnenjem A. fakultete z dne 25. 4. 2011. Omejitve, kot izhajajo iz 2. točke sodbe opr. št. I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011, praktično pomenijo, da ne sme opravljati ničesar na delovnem mestu učitelja. Razlog za polovični delovni čas pa očitno ni samo njegova za manj kot 50 % zmanjšana delovna zmožnost. Socialno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe pove, da je po mnenju izvedenskega organa delo v podaljšanem bivanju manj primerno zaradi zmanjšanje tolerance na stresorje delovne obveznosti, torej ni neprimerno. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da se je pri tožniku razvila prilagoditvena motnja z anksiozno-depresivno simptomatiko. Tako izvedenec ocenjuje, da je polovični delovni čas primeren za tožnikovo zmanjšano energetsko duševno kapaciteto in vzdrževanje njegovih zdravih duševnih kapacitet. To pa so vse nove, kasneje nastale okoliščine, ki naj bi vplivale na delovno nezmožnost, na katere se sodišče v tem postopku ne more opirati. Te kasneje nastale okoliščine pa so imele za posledico, da je sodišče s sodbo opr. št. I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011 samo uredilo status tožnika. Glede na navedeno stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljenega zavrne.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta. Navaja, da tožena stranka v svoji pritožbi izpostavlja svojo trditev, da je tožeči stranki ponudila ustrezno zaposlitev, kar naj bi potrdilo tudi naslovno sodišče ob prvotnem sojenju in celo večkrat v svoji pritožbi govori, da je to dejstvo nesporno. V posledici takšnega konstrukta pritožba zaključuje, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju in seveda zato očita bistveno kršitev postopka. Tožena stranka namerno pozablja, da je vse od začetka sporno, ali je ponudila ustrezno zaposlitev ob podani odpovedi. Dejstvo je, da tožeča stranka ni želela podpisati pogodbe o zaposlitvi zato, ker ji je bila ponujena neustrezna pogodba o zaposlitvi, to je delo, ki zanj glede na zdravstvene težave ni primerno. Tožeča stranka se torej ni strinjala z odločbami ZPIZ-a in je sprožila sodno varstvo - socialni spor pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, kakor tudi predmetni spor. Žal sodišče, tudi na zahtevo tožene stranke, ni želelo počakati do razsodbe socialnega sodišča, zaradi česar je bila tožeča stranka primorana po razsodbi tega sodišča zahtevati obnovo postopka. V socialnem sporu se je namreč jasno pokazalo, da odločba ZPIZ-a ni zakonita, saj jo je socialno sodišče odpravilo (I Ps 563/2009) in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, to je učitelj športne vzgoje brez fleksijskih obremenitev itd. s polovico delovnega časa. Podlaga za odpoved, na katero se sklicuje tožena stranka (to je odločba ZPIZ-a, št. ... z dne 2. 2. 2009 in št. ... z dne 29. 9. 2008), je odpadla - je bila odpravljena. S sodbo socialnega sodišča je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni sposobna opravljati dela 8 ur, kot ji je tožena stranka ob odpovedi z novo pogodbo ponujala. Socialno sodišče je tudi jasno povedalo, za katero delo je tožeča stranka v okviru 4-urnega delovnega časa sposobna delati in to je "učitelj športne vzgoje" ne pa delo učitelja v podaljšanjem bivanju. Zato se kot čista manipulacija in sprenevedanje pokaže zatrjevanje tožene stranke v pritožbi oziroma njena navedba, da je "dejstvo, ki je bilo v postopku nesporno ugotovljeno..., da tožeča stranka brez kakršnegakoli utemeljenega razloga v zakonsko določenem 30-dnevnem roku od vročitve odpovedi pogodbe s ponudbo nove, pogodbe ni podpisala". Pritožba izven razumnega konteksta in v nasprotju s pravno doktrino izpostavlja dejstvo, da tožeča stranka ni podpisala ponujene pogodbe in je to razlog odpovedi, ne pa, kar je pravno korektno, da je bila podlaga odpovedi napačna odločitev ZPIZ-a in v posledici te pravilna zavrnitev podpisa neustrezne pogodbe o zaposlitvi, ki bi lahko tožniku povzročila še dodatne zdravstvene težave. Smiselno enako kot tožena stranka, navaja stranski intervenient, saj ne priznava sodbe socialnega sodišča, trdi, da nima na delodajalca nikakršnega vpliva, da zanj ni zavezujoča. Glede na takšno razlogovanje se postavi logično vprašanje, zakaj odločba ZPIZ-a zavezuje, učinkuje in je lahko podlaga za odpoved in zakaj sodba v posledici socialnega spora, kot dovoljeno pravno sredstvo v socialnem sporu, za toženo stranko nima učinka. Še več, če ne bi bilo nezakonito odpravljene odločbe ZPIZ-a, tožena stranka ne bi imela podlage odpovedovati pogodbo in ne bi imela razloga ponujati druge pogodbe v podpis tožeči stranki; torej do nastale sporne situacije sploh ne bi prišlo in tožeča stranka ne bi prišla v situacijo, da odkloni podpis neustrezne pogodbe o zaposlitvi zaradi neustreznega ponujenega dela. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki in stranskemu intervenientu pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje do plačila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij in nima bistvenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pritožnika uveljavljata to bistveno kršitev v prvi vrsti zaradi nestrinjanja s pravno presojo sodišča prve stopnje, kar po vsebini pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, vendar tudi ta pritožbeni razlog uveljavljata neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, pa tudi dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke in stranskega intervenienta, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje: Prvostopenjsko sodišče je s sklepom opr. št. Pd 338/2009 z dne 2. 3. 2012 ugodilo predlogu za obnovo postopka in razveljavilo v pravnomočno končanem predhodnem postopku izdani sodbi - sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011, ker je ugotovilo, da je podan obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP, po katerem se postopek, ki je s sodno odločbo že pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če se opira sodna odločba na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba odpravljena. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta sta bili s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. 485/2012 z dne 27. 9. 2012 zavrnjeni in potrjen izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

V obravnavanem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje v nadomestitvenem postopku presodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti na podlagi dokončne odločbe ZPIZ iz razloga po 4. alinei 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), to je zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi dokončne odločbe ZPIZ, oziroma da je ponudba novega delovnega mesta „učitelj v podaljšanem bivanju“ temeljila na obrazložitvi dokončne odločbe ZPIZ, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za delo „učitelja športne vzgoje“. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011 pa je bila dokončna odločba ZPIZ odpravljena, ker je bilo na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze C. med drugim ugotovljeno, da je delo „učitelja v podaljšanem bivanju“ za tožnika neustrezno in da je tožnik še vedno zmožen opravljati delo „učitelja športne vzgoje z omejitvami“ v polovičnem delovnem času.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 1. odstavka 101. člena ZPIZ-1, po katerem mora delodajalec delavcu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo. Pravilno je presodilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 niti v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZZRZI, ker tožniku ni ponudila opravljanja drugega dela na delovnem mestu, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti, saj se je v postopku, ki je tekel v socialnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Ps 563/2009, izkazalo, da je bilo ponujeno delo „učitelja v podaljšanem bivanju“ za tožnika neustrezno. V obravnavani zadevi je namreč Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011, ki je postala pravnomočna, odpravilo obe citirani odločbi ZPIZ Slovenije, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, to je „učitelj športne vzgoje“ s polovico polnega delovnega časa in pravico do delne invalidske pokojnine od 11. 9. 2008. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da odprava dokončne odločbe ZPIZ bistveno vpliva na odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, saj je bila prav dokončna odločba ZPIZ podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi invalidnosti. Tožnik je namreč upravičeno odklonil podpis ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki zanj glede na njegovo invalidnost ni bilo ustrezno, ker ni ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana zaradi odklonitve nove pogodbe o zaposlitvi, pa je nezakonita.

Iz navedenih razlogov so neutemeljene tudi pritožbene navedbe obeh pritožnikov, da tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Nobenega dvoma ni o tem, da se izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi opira na dokončno odločbo ZPIZ (ki je bila v socialnem sporu odpravljena). V takšnih primerih, kot je obravnavani, delodajalec ponudi delavcu novo pogodbo o zaposlitvi prav na podlagi dokončne odločbe ZPIZ – če delavec odkloni ustrezno novo pogodbo o zaposlitvi, je odpoved zakonita. Redna odpoved zaradi invalidnosti pa ni zakonita, če je delavec odklonil podpis pogodbe, s katero mu je bila ponujena zaposlitev na delovnem mestu, ki za tožnika ni ustrezno (čeprav je bilo to ugotovljeno šele kasneje, v socialnem sporu, v katerem je bila dokončna odločba ZPIZ, na kateri je temeljila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, odpravljena), saj ni mogoče šteti, da je podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi odklonil iz neutemeljenih razlogov.

Podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po citiranih določbah ZDR in ZPIZ-1 je dokončna odločba ZPIZ o priznanju pravic na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, delodajalec pa mora dokončno odločbo izvršiti v skladu s predpisi, ki urejajo invalidsko zavarovanje (101. člen ZPIZ – 1). Če pa je dokončna odločba ZPIZ kasneje, v socialnem sporu odpravljena (s pravnomočno sodbo, tako kot v obravnavanem primeru), odpade tudi podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo nove. Zato so pritožbene navedbe tožeče stranke in stranskega intervenienta s tem v zvezi neutemeljene Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2009, s katero je bila tožeči stranki odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 1993 iz razloga invalidnosti.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela, poleg tega pa gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v tovrstnih sporih pa delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena ZDSS-1). Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP.