Jedro

ZMEPIZ ne ureja vprašanja, kdaj nastopijo posledice v že obstoječem statusu zavarovanja, če pride do spremembe pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje. Sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je tožnik vključen v zavarovanje na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 šele od prvega naslednjega dne po izdaji prvostopenjske odločbe, s katero je tožena stranka po uradni dolžnosti odločila o spremembi njegovega statusa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se (drugostopenjska) odločba tožene stranke št. 1055530 z dne 26. 9. 2005 razveljavi, da tožniku z dnem 20. 7. 2005 preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti na podlagi 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) in da ima od 21. 7. 2005 dalje status zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik zavarovan iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Dne 12. 12. 1995 je pričel s poslovanjem kot samostojni podjetnik. O tem zavoda ni obvestil, zato je še vedno plačeval prispevek za zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Po presoji sodišča je ob upoštevanju drugega odstavka 48. člena in 49. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ – Ur. l. RS, št. 81/2000) tožena stranka v III. točki izreka odločbe z dne 26. 9. 2005 pravilno odločila, da tožniku z dnem 31. 12. 1999 preneha lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti (13. člen ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji), od 1. 1. 2000 dalje pa mu priznala lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti (prvi odstavek 15. člena ZPIZ-1).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo. III. točko izreka drugostopenjske odločbe tožene stranke je spremenilo tako, da tožniku z dnem 20. 7. 2005 preneha lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti na podlagi 13. člena ZPIZ oziroma 16. člena ZPIZ-1, od 21. 7. 2005 dalje pa ima lastnost zavarovanca na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Obrazložilo je, da je na podlagi 48. člena ZMEPIZ mogoče za nazaj le pridobiti lastnost zavarovanca. Sprememb glede statusa zavarovanca za nazaj ni mogoče uveljaviti, saj bi šlo za nezakonit poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje (158. člen Ustave Republike Slovenije – URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Tožnik je zato vključen v zavarovanje na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 šele od prvega naslednjega dne po izdaji prvostopenjske odločbe z dne 20. 7. 2005, s katero je tožena stranka po uradni dolžnosti odločila o spremembi statusa zavarovanca.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da lastnost zavarovanca na podlagi 16. člena ZPIZ-1 ni pravno razmerje, ki bi bilo urejeno z odločbo državnega organa. Ta lastnost je nastala z vpisom v matično evidenco, takšen vpis pa ni odločba. Sodišče je zmotno uporabilo 48. člen ZMEPIZ, saj ta omogoča ugotavljanje lastnosti zavarovanca za nazaj in to tudi v primeru iz 4. alinee 49. člena tega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo, oziroma podredno, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija uveljavlja le pavšalno, saj ne navede, katere kršitve iz prvega ali iz drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, niti ne obrazloži vsebine kršitev, ki naj bi bile po njeni oceni podane. V tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe zato ni moglo in ni smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Lastnost zavarovanca se pridobi na podlagi prijave v zavarovanje (46. in 47. člen ZMEPIZ), lahko pa tudi z ugotavljanjem zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti (50. člen ZMEPIZ). V skladu s 4. alineo 49. člena ZMEPIZ se zavarovalno razmerje oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja tudi v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. Citirano določilo ZPIZ-1 ureja vprašanje zavarovanja v primerih, ko oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po različnih podlagah. V tem primeru se zavaruje po tisti podlagi, ki je v ZPIZ-1 navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila lahko oseba vključena v zavarovanje.

10. Izpodbijana sodba ugotavlja, da bi glede na določilo 25. člena ZPIZ-1 tožnik kot samostojni podjetnik posameznik moral biti prijavljen v zavarovanje po 1. alinei prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. To pravno razmerje ima namreč prednost pred zavarovanjem iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti (16. člen ZPIZ-1 oziroma 13. člen ZPIZ), ki je predstavljalo dotedanjo podlago za tožnikovo obvezno zavarovanje. Jedro spora je vprašanje, ali lahko tožena stranka določi tožniku spremembo statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja le za naprej, t. j. z učinkom od dneva izdaje odločbe dalje, ali pa lahko ugotovi spremembo tega statusa tudi za nazaj.

11. ZMEPIZ v 49. členu, ki ureja ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti, in na katerega se sklicuje tudi izpodbijana odločba tožene stranke, ni izrecno določil, kdaj se na tak način pridobi, izgubi ali spremeni status zavarovanca. To vprašanje je zato potrebno reševati glede na vse okoliščine odločitev, mogočih na podlagi tega člena. Če se je pri odločanju o statusu zavarovanca po 1. alinei tega člena (t. j. če je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa prijava ni bila vložena) še mogoče opreti na drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ, da zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, so pri odločanju o spremembi podlage zavarovanja (4. alinea) pomembne druge okoliščine. Pri ugotavljanju obstoja zavarovalnega razmerja gre praviloma za osebo, ki dotlej ni imela statusa zavarovanca in torej ne gre za poseg v že obstoječ status, temveč šele za pridobitev statusa. Poleg tega je pridobitev statusa zavarovanca tako z vidika fizične osebe kot z vidika sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja pomembnejša od ugotovitve zgolj spremenjene podlage že obstoječega zavarovanja. Pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca zato ni mogoče upoštevati določila 48. člena ZMEPIZ, za kar se zavzema revizija, in ugotoviti obstoja te spremembe za nazaj od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, oziroma od dneva uveljavitve ZPIZ-1 dalje. Kot je drugostopenjsko sodišče pravilno presodilo, se določilo 48. člena ZMEPIZ nanaša na drugačen primer, kot je predmet obravnavanega spora. Citirano določilo ureja pridobitev lastnosti zavarovanca osebe, ki te lastnosti še nima, pri čemer prijava v zavarovanje ni bila vložena v zakonitem roku. Ne ureja pa vprašanja, kdaj nastopijo posledice v že obstoječem statusu zavarovanja, če pride do spremembe pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve tega vprašanja je pritožbeno sodišče zato pravilno ugotovilo, da je tožnik vključen v zavarovanje na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 šele od prvega naslednjega dne po izdaji prvostopenjske odločbe z dne 20. 7. 2005, s katero je tožena stranka po uradni dolžnosti odločila o spremembi njegovega statusa, in temu ustrezno tudi spremenilo izpodbijano odločbo tožene stranke.

12. Revizija očita, da se izpodbijana sodba napačno sklicuje na 158. člen URS in v zvezi s tem pojasnjuje, da lastnost zavarovanca nastane z vpisom v matično evidenco, tega vpisa pa ni mogoče enačiti z odločbo državnega organa. Takšne revizijske navedbe sicer ne morejo vplivati na sprejem drugačne odločitve, ker je revizijo potrebno zavrniti že iz razlogov, pojasnjenih v 11. točki te sodbe. Kljub temu se Vrhovno sodišče RS do revizijskega očitka opredeljuje, saj je s sklicevanjem na citirano ustavno določilo tudi samo že zavzelo stališče(1), da se zaradi spremembe podlage za obvezno zavarovanje status zavarovanca lahko spremeni le za naprej. V zvezi s tem je obrazložilo, da pomeni status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in ki uživa varstvo v smislu 158. člena URS. V skladu s tem ustavnim določilom je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

13. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe in iz upravnega spisa resda ne izhaja, da bi o priznanju statusa tožnika kot zavarovanca iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, tožena stranka izdala odločbo. Glede na ureditev v ZMEPIZ/95 (Ur. l. RS, št. 45/1995) in tudi v kasneje veljavnem ZMEPIZ za to niti ni imela podlage. V skladu s 41. členom ZMEPIZ/95 ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ in je prijavljena v zavarovanje (za nekatere primere je pridobitev te lastnosti pogojena tudi s plačilom prispevka). V 42. členu ZMEPIZ/95 ni določeno, da bi morala tožena stranka na podlagi vložene prijave izdati odločbo o pridobitvi lastnosti zavarovanca, temveč je v 24. členu za toženo stranko predpisana le obveznost potrditve vložitve prijave v matično evidenco(2).

14. V primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. Bistvo pravnomočnega akta je v tem, da je na pravno zavezujoč način odločeno o pravicah in obveznostih strank iz pravnega razmerja. V obravnavanem primeru je bila obveznost tožnika nasproti toženi stranki v tem, da ji je plačeval prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, tožena stranka pa bi mu bila dolžna ob nastopu zavarovalnega primera ob izpolnjenih pogojih iz ZPIZ priznati ustrezno pravico. Dejstvo, da je tožnik dejansko plačeval toženi stranki prispevek, kaže na to, da sta obe stranki priznavali obstoj medsebojno pravno učinkujočega razmerja zavarovanja in ga tudi izvrševali. V tako urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, to pa je tudi bistvo določila 158. člena URS.

15. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbi VIII Ips 86/2004 z dne 9. 11. 2004 in VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008. Op. št. (2): Glede na na tretji odstavek 171. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP – Ur. l. SFRJ, št. 47/1986, prečiščeno besedilo) se potrdilo o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, šteje za javno listino.