Jedro

Ker pri tožniku ne gre za vstop v zavarovanje, pač pa za spremembo podlage zavarovanja, je odločitev toženca o drugačni lastnosti zavarovanca oziroma o spremenjeni zavarovalni podlagi za čas pred izdajo prvostopne odločbe nezakonita, saj posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Podlago zavarovanja je mogoče spremeniti le za naprej, to je od prvega naslednjega dne po izdaji prvostopenjske odločbe dalje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbenemu zahtevku se ugodi. Dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 26.9.2005 se v točki III spremeni tako, da tožniku preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 13. člena ZPIZ-92 oziroma 16. člena ZPIZ-1 z dnem 20.7.2005. Tožnik ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 21.07.2005 dalje na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1“

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi odločba tožene stranke št. ... z dne 26.9.2005 ter, da mu preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti na podlagi 16. člena ZPIZ-1 z 20.07.2005 ter, da je obvezno zavarovan, kot samostojni podjetnik posameznik iz naslova opravljanja samostojen pridobitne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 21.7.2005 dalje.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je samostojno dejavnost pričel opravljati z 12.12.1995. Za obdobje od 1.1.2000 se izpodbijana sodba sklicuje na 1.odstavek 15. člena ZPIZ-1 in tako za 6 let nazaj posega v tožnikove pridobljene pravice. Zakon določa, da pravic iz obveznega zavarovanje ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v zakonsko predvidenih primerih. V 25. členu ZPIZ-1 ni predvidena retroaktivnost. Tožniku se od 12.12.1995 status ni spremenil, tožena stranka je namreč ves čas prejemala plačila njegovih prispevkov, ne da bi ga opozorila, da njegova zavarovalna podlaga ni pravilna. Šele z vabilom dne 6.7.2006 (pravilno: 6.7.2005) je bil povabljen na razgovor zaradi prijave v zavarovanje, nato pa mu je tožena stranka 20.7.2005 izdala odločbo, da mu z 11.12.1995 preneha lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Prepričan je, da je lastnost zavarovanca na podlagi opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti mogoče priznati šele od naslednjega dne po izdaji prvostopenjske odločbe tožene stranke. Soglaša, da ima status zavarovanca na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 21.7.2005 dalje. Sodišče druge stopnje naj zavzame stališče, ali predstavlja razlika neplačanih prispevkov za obdobje od 1.1.2000 do 21.7.2005 odškodninski oziroma obogatitveni zahtevek in za katero obdobje je tožena stranka upravičena razliko zahtevati. Ob izraženem stališču se bosta stranki morebiti izognili bodoči pravdi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Tako zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ), ki je veljal do 31.12.1999, kot novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 z nadaljnjimi spremembami – ZPIZ-1), ki glede obveznosti vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in glede statusa zavarovanca velja od 1.1.2000 dalje, urejata primere in pogoje, ko je vključitev v zavarovanje obvezna, ZPIZ-1 pa v 2. odstavku 7. člena določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Podrobnejše določbe o lastnosti zavarovanca vsebuje Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 – ZMEPIZ), po katerem se postopek za ugotavljanje zavarovanega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca uvede tudi po uradni dolžnosti (50. člen ZMEPIZ). Za odločanje o lastnosti zavarovanca se po 52. členu ZMEPIZ uporabljajo določbe ZPIZ-1 o postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po 12. in 249. členu ZPIZ-1 je tožena stranka pri odločitvah o pravicah iz obveznega zavarovanja dolžna uporabljati Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami – ZUP), razen če je z ZPIZ-1 določeno drugače. Tožena stranka v izpodbijani dokončni odločbi sicer pravilno ugotavlja, da bi tožnik moral biti prijavljen v zavarovanje po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 kot samostojni podjetnih posameznik, upoštevajoč, da 25. člena ZPIZ-1 za primer, ko oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, določa obveznost zavarovanja po podlagi, ki je v ZPIZ-1 navedena pred drugimi podlagami, v primeru konkurence zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti in samostojne kmetijske dejavnosti je torej podlaga za obvezno zavarovanje kot jo za samozaposlene določa 1. odstavek 15. člena ZPIZ-1. Ne glede na navedeno pa je po prepričanju sodišča druge stopnje odločitev tožene stranke o drugačni lastnosti zavarovanca oziroma o spremenjeni zavarovalni podlagi za nazaj neutemeljena. Tožnik je bil celotno sporno obdobje obvezno zavarovan, sporna je le podlaga zavarovanja. Pri njem ne gre za vstop v zavarovanje, pač pa za spremembo podlage za zavarovanje in čeprav je tožena stranka odločila o uskladitvi zavarovalne podlage s 25. čl. ZPIZ-1 skladno s 4. alinejo 49. člena ZMEPIZ, pa njena odločitev za čas pred izdajo prvostopne odločbe po prepričanju drugostopenjskega sodišča, ni zakonita. Gre za odločitev, ki bi lahko posegla v materialni in socialni položaj zavarovanca in bi zato morala imeti natančno zakonsko podlago.

Tožnikov zavarovalni status pred izdajo izpodbijane odločbe, je bil pravnomočno določen. Ustava RS v 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s pravnomočnimi odločbami. Do odločitve o spremembi pravnomočno določene zavarovalne podlage za nazaj je zavzelo stališče Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 86/2004. Opozorilo je, da ima organ, ki je pristojen za presojo zakonitosti odločbe po nadzorstveni pravici, pooblastilo le za odločanje o odpravi in razveljavitvi odločbe, ne pa tudi za nadomestitev odpravljene oziroma razveljavljene odločbe z novo, drugačno odločbo o upravni stvari. Kljub pooblastilu za postopanje po uradni dolžnosti, ki ga toženi stranki dajeta 1. odst. 126. čl. ZUP in 1. odst. 50. čl. ZMEPIZ, je potrebno te določbe razlagati v skladu z njihovim namenom. Določbo 48. čl. ZMEPIZ o pridobitvi lastnosti zavarovanca tudi za nazaj z dnem nastanka pravnega razmerja, največ pa od dneva uveljavitve ZPIZ-1, je potrebno razumeti, da velja le za primere, ko gre sploh za pridobitev lastnosti zavarovanca, če prijava v zavarovanje ni vložena v roku, kot ga določa 57. čl. ZMEPIZ. Torej le za primere, ko oseba ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1, nima pravnomočno določene lastnosti zavarovanca. Za obravnavani primer je mogoče ugotoviti, da pogoji za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici niso bili izpolnjeni, prav tako pa ne drugi pogoji, ki jih za uporabo izrednih pravnih sredstev, s katero je mogoče poseči v pravnomočno urejena pravna razmerja, določa ZUP. ZPIZ-1 ne ureja več postopka in pogojev za razveljavitve ali spremembo dokončne odločbe, kot sta jih med ostalim tudi za primer kršitev materialnih določb zakona ali splošnih aktov v škodo zavoda ali za primer novih dejstev, ki vplivajo na zavarovančevo pravico, nastalih po izdaji dokončne odločbe, določala 269. in 270. čl. ZPIZ/92. Stališče, da je odločitev toženca, ki po uradni dolžnosti s svojo odločitvijo poseže za nazaj v pravnomočna pravna razmerja nezakonita, je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo (npr. sodba Psp 114/2006). Sankcije za kršitev pravil v zvezi z obveznim zavarovanjem določa 67. člen ZMEPIZ, ki v 4. odst. v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka sankcionira nevložitev prijave sprememb med zavarovanjem. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v omenjeni sodbi se odgovornost zaradi kršitev določb ZMEPIZ uresničuje le z eno obliko odgovornosti, to je odgovornostjo za prekršek. Ta ne bi bila potrebna, če bi se storjena kršitev sankcionirala tudi na način in po postopku ugotavljanja sprememb v zavarovanju po uradni dolžnosti za nazaj.

Sodba sodišča prve stopnje s katero je bil zavrnjen zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke, ki je po uradni dolžnosti s svojo odločitvijo posegla za nazaj, je nezakonita. Sodišče druge stopnje je, upoštevajoč tudi tožnikov zahtevek, da soglaša s spremembo statusa za obdobje po izdaji prvostopne odločbe toženca, na podlagi 2. in 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07 – ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je dokončno odločbo tožene stranke v 3. točki izreka spremenilo tako, da se tožnik vključi v zavarovanje po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 21.07.2005 dalje, torej od prvega naslednjega dne po izdaji prvostopne odločbe toženca.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovemu zahtevku ugodilo. Zaradi ugoditve zahtevku se ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami in zahtevo, da zavzame stališče o pravni naravi morebitnega zahtevka za plačilo razlike neplačanih prispevkov ter o obdobju za katerega, bi se takšen zahtevek lahko postavil.