Jedro

Pravica do izjavljanja v postopku je priznana v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva in se po naravi stvari nanaša na izjave, ki so za odločitev sodišča v konkretni zadevi pomembne. Stranka lahko tudi ostro, odprto in kritično uveljavlja razloge, ki po njenem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe. Kolikor pa gre zgolj za splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva ali za osebne napade na sodnika, ki niso povezani z odločitvijo v konkretni zadevi, je očitno, da tovrstne izjave niso namenjene obrambi strankinih pravic oziroma, da k obrambi ne morejo v ničemer doprinesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča druge stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu 29. 3. 2017 vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo škode na vozilu Mercedes Benz v višini 2.100,00 EUR, odškodnino za prestane bolečine ter da se izreče, da ni kriv. Sodišče prve stopnje ga je pozvalo, naj tožbo dopolni tako, da bo iz nje natančno razvidno ime in prebivališče oziroma sedež vseh nasprotnih strank, zoper katere uveljavlja zahtevek, naj natančno in konkretno opredeli zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev za vsako od nasprotnih strank posebej ter tožbo in priloge vloži v zadostnem številu izvodov. Ker tožnik pozivu ni sledil, je sodišče tožbo zavrglo. Takšno odločitev je višje sodišče potrdilo.

2. Zoper sklep pritožbenega sodišča je tožnik vložil pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo, ker pritožba zoper pravnomočno odločitev ni dopustna.

3. Tožnik je v postopku predlagal oprostitev plačila sodne takse. Njegov predlog je sodišče prve stopnje zavrglo. Zoper sklep o zavrženju je tožnik pritožbo vložil prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje zavrglo.

4. Zoper sklepa o zavrženju pritožb zaradi prepozne vložitve in zaradi nedovoljenosti je tožnik 14. 12. 2017 vložil pritožbi z identično vsebino. Pritožbeno sodišče je pritožbi zavrnilo, poleg tega pa je tožnika zaradi žaljivih navedb, podanih v obeh pritožbah, kaznovalo z denarno kaznijo 300,00 EUR. Žaljive navedbe so bile, da: - obstaja sum, da sodnica namerno zavlačuje postopek; - da sodnica ne more obravnavati zadeve, ker ji ne zaupa, saj mu je zaradi njene nesposobnosti že dejansko slabo odločila; - da je […] prisodila pristransko samo eni osebi, tako malo na lepe oči, vsekakor pa je bila v zvezi takratnih zadev njej visoka nagrada [...]; - […] in tožnik naj zaupa sodišču, kadru, ki se samovoljno obnaša, goljufa tožnika, ga oškoduje za premoženje [...]; - da hoče sodnica pomesti tudi to zadevo pod preprogo [...] in ščiti državne goljufive organe, ki namerno priredijo dogodek nesreče; - da se dela konstrukt, saj sodnica sprejema sugeracije od zvez ostalih toženih, ki jih nato telefonsko posreduje višjemu sodniku, A. A. in [tožnik] dvomi, da je ta imel pisno podlago za skrbno presojo in si upal podati sklep, ki je prej skrpucalo, torej ni prebral tožbe in sodnega spisa, ko je pritožbo, kar tako malo po balkansko zavrnil [...]; - […] in dokler bo zmeda in nezakonita dejanja v tej zadevi kot sklepi ter lena samovšečnost sodnice, zadeve ni moč obravnavati [...].

5. Tožnik se zoper sklep o naložitvi denarne kazni pritožuje. Navaja, da ni kriv in da ni žalil sodnice ne sodišča. Kar je napisal, je dokazano res, zato ga sodišče ne more kaznovati. Šlo je za pisanje ljudskega izvora, žargonske govorice. Nesrečo je zakrivila B. B.. A. A. je podal čuden sumljiv sklep za neko popolnoma drugo osebo, osebo C. Zadevo so pometli pod preprogo. Rekonstrukcija dogodka nesreče se ni odredila, kar pomeni, da sodišče ščiti policijo, ki prireja dogodke nesreče. Policist ga je ogoljufal na mestu dogodka, saj je imel razmerje z materjo povzročiteljice nesreče. Na tožnikovem vozilu je naredila za 2.500,00 EUR škode. Policist D. D. je natolceval in pisal zapisnik povsem napačno, v dobro povzročiteljice in drzno odredil, da njegov pomočnik meri šest vrst zavornih „špur“ tujih koles, medtem ko pritožnik ni imel časa zavirati pri 30 km/h. Kako naj ne bi pisal pritožnik v razočaranju, žalosti in jezi, ko vidi, kaj dela sodišče, ki ščiti državne organe, ki so očitno nedotakljivi. Sodnica ni ravnala po zakonu in zahtevku. Vse je bilo izrečeno v ljudskem jeziku, kakor se ljudje pogovarjajo in to je še kar primerna govorica, uporablja se še grši besednjak. Če se je primoran opravičiti, se opravičuje. Morda na noto pisanja vpliva tudi, da se je slovenščine iz nemškega jezika naučil leta 1976. Vse pritožbe so utemeljene in se vodijo že malo dolgo. Pritožnik za vse zamujene odgovore krivi bolezen, ki mu onemogoča obrambo v zadevi, njegova pokojnina ne pa zadošča za najem odvetnika. Sodišče je izdalo sodbo, ne da bi upoštevalo dokaze, namerno so jih porinili na stran in obravnavali „šokantno“.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pravdno sodišče lahko tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, kaznuje z denarno kaznivo do 1.300,00 EUR (prvi odstavek 109. člena v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Namen zakonodajalca pri prepovedi žaljivih vlog je varovati zaupanje v sodstvo ter ugled in avtoriteto sodstva; ne konkretnega sodnika, temveč sodne veje oblasti v celoti. Sodstvo mora namreč kot garant pravičnosti, ki je temeljna vrednota v pravni državi, uživati zaupanje javnosti, zato ga je treba varovati pred destruktivnimi napadi, ki so očitno neutemeljeni. Kaznovanje za žaljive navedbe v vlogah omogoča obrambo ugleda oziroma avtoritete sodišč tedaj, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša nezaupanje v delo sodišč. Sodišče mora pri presoji uporabe 109. člena ZPP skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in ostrih izjavah za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku. Ta pravica stranki ne zagotavlja, da lahko pred sodiščem izjavi karkoli. Priznana je namreč v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva in se po naravi stvari nanaša na izjave, ki so za odločitev sodišča v konkretni zadevi pomembne. Stranka lahko tudi ostro, odprto in kritično uveljavlja razloge, ki po njenem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe. Vendar mora kritiko vselej izreči na spoštljiv način, tako da ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča. Če pa gre le za splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva ali za osebne napade na sodnika, ki niso povezani z odločitvijo v konkretni zadevi, je očitno, da tovrstne izjave niso namenjene obrambi strankinih pravic oziroma da k obrambi ne morejo v ničemer doprinesti.

8. Prav za takšne očitke gre tudi v tej zadevi. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da so trditve o nesposobnosti, pristranskosti, podkupljivosti, lenobi in samovšečnosti sodnice E. E.; o balkanskem sojenju in skrpucalu sklepa sodnika A. A.; o ščitenju goljufivih državnih organov, ki namerno priredijo dogodek nesreče, nedopustne. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sporne izjave ne pomenijo žalitve (češ da so resnične) ter da gre le za uporabo ljudskega jezika in žargonske govorice. Tožnik s spornimi očitki izraža svoj nespoštljiv in prezirljiv odnos do sodstva in drugih državnih organov. Žaljive in negativne vrednostne ocene nimajo nikakršne dejanske podlage v konkretnem pravdnem postopku (v katerem je bila tožba zavržena zaradi neustrezne opredelitve nasprotne stranke) niti niso bile podane ob obrambi pravic. Žaljive navedbe je namreč tožnik podal v dveh pritožbah, ki sta bili vloženi zoper sklep o zavrženju prepozno vložene pritožbe v postopku za oprostitev plačila sodne takse in zoper sklep o zavrženju nedovoljene pritožbe zoper pravnomočen sklep pritožbenega sodišča. V pritožbah teh odločitev vsebinsko ni grajal. Žaljive navedbe tako niso bile izražene v resni kritiki ravnanja sodišč, temveč so pomenile nespoštljivo, nedostojno in posplošeno kritiziranje ravnanja sodnikov. Z navedbami, da se opravičuje, če je k temu primoran, tožnik ne izraža resnega obžalovanja ali vsaj distance do podanih žaljivih izjav, temveč v pritožbi vztraja, da je šlo za sumljivo, nezakonito in pristransko ravnanje sodišča. Vrhovno sodišče ne sprejema niti pritožbene teze, da naj bi na „noto“ pisanja vplivalo dejstvo, da se je slovenščine naučil leta 1976, saj iz vlog ne izhaja, da pomena zapisanih besed ne bi razumel. 9. Vrhovno sodišče je v skladu z 366 členom ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP opravilo tudi preizkus po uradni dolžnosti, ali je sodišče druge stopnje pri izreku denarne kazni zmotno uporabilo materialno pravo ali zagrešilo katero od absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni zaznalo, prav tako ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Ker tožnikovi očitki tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dosegajo standarda resne, spoštljive in dostojne kritike ravnanja sodišč, je v konkretnem primeru treba dati prednost varovanju ugleda in avtoritete sodstva pred tožnikovo pravico do svobode izjavljanja v postopku. Tudi preizkus višine denarne kazni, ki ga je Vrhovno sodišče opravilo po uradni dolžnosti, je pokazal, da je ta primerna, upoštevaje tako težo in stopnjo žaljivosti vsebine vlog na eni strani kot slabo tožnikovo premoženjsko stanje na drugi.

10. Ker pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča druge stopnje (2. točka 365. člena ZPP).