Jedro

Pri premoženjski škodi, ki še ni bila odpravljena, ne gre za čisto denarno terjatev, zato je treba upoštevati cene na dan izdelave izvedenskega mnenja, zakonske zamudne obresti pa priznati od 1. 1. 2002 dalje.

V obravnavani zadevi ni bilo podlage za uporabo pravila compensatio lucri cum damno in vračunavanje koristi, ki naj bi jih imel tožnik zaradi škodnega dogodka. Dejstvo, da je tožnik nekatere poškodovane stvari uporabljal še 18 let in da je bil njegov delež na hiši skupaj s poškodovanimi stvarmi prodan na javni dražbi, ne predstavlja njegove obogatitve.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba: - v prvi alineji 1. točke izreka razveljavi za znesek 10.183,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz prve alineje 1. točke izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v točki 1 spremeni tako, da se znesek „25.101,87 EUR“ nadomesti z zneskom „12.080,71 EUR“, v prvi alineji 1. točke izreka pa znesek „22.147,46 EUR“ nadomesti z zneskom 9.126,30 EUR, za znesek v višini 2.838,14 pa se tožbeni zahtevek zavrne; - v drugi alineji I. točke izreka spremeni tako, da se navedba „do plačila“ nadomesti z navedbo „do 1. 1. 2002“; v preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem oz. nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbama zoper sklep z dne 25. 3. 2013 se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo zneska 25.101,87 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz prve in druge alineje 1. točke izreka izpodbijane sodbe. Za znesek v višini 5.382,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1994 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških je odločilo s posebnim sklepom z dne 25. 3. 2013, v katerem je toženki naložilo povračilo 8.549,60 EUR tožnikovih pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka; podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpostavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede povračila škode v zvezi z zasteklitvijo s termopan steklenimi površinami in napačno oceno, da je bilo o navedenem že odločeno s pravnomočno sodbo in sodbo na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 110/1998 z dne 9. 1. 2009. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede uničenih notranjih vrat, pri čemer se sklicuje na poročilo izvedenca E. J., ki je v notranjosti stavbe zaznal poškodovana vrata in podboje. V zvezi z navedenim izpostavlja fotografiji št. 35 in 36. Oporeka več postavkam, ki jih prvostopenjsko sodišče ni priznalo: škoda v zvezi z avtomatiko za centralno kurjavo, razbita marmornata plošča, razbito korito za rože, poškodovani fotelji, razbita nadsvetloba, razbito okno v kopalnici. Graja pa tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki mu ni priznalo povračila stroškov za projekt. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi poudarja, da gre v obravnavani zadevi za čisto denarno terjatev, zato je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 15. 3. 1994, kot je bilo zahtevano v tožbi. Meni, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo napačno vrednost pri sicer priznanih delih zahtevka, in sicer pod postavkami: razbito termopan steklo z vitražem, poškodovana lesena okna in razbito okno 0,76 m x 1,35 m, ker ni upoštevalo vrednosti po cenah „Cening“.

3. Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper sklep o odmeri stroškov postopka. Opozarja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri odmeri upoštevati njegov uspeh po temelju, ki je bil 100 %, po višini pa 84 %, tako da je z zahtevkom uspel v višini 92 %.

4. Toženka prav tako vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka ter povračilom pravdnih stroškov, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi; podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka in njegovo nesklepčnost. Opozarja, da tožnik škode tekom postopka ni specificiral po posameznih postavkah; take tožbe ni možno obravnavati, zato bi jo moralo prvostopenjsko sodišče zavreči. Poudarja, da priloženo predpravdno izvedensko mnenje ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi po posameznih postavkah priznalo zneske, ki so celo višji od postavk iz predpravdnega cenitvenega poročila E. J. Glede prisoje škode v znesku 2.929,37 EUR opozarja, da je bil v tem delu prekoračen tožbeni zahtevek, ker iz tožnikovih navedb škoda ne izhaja; dokazni predlog z vpogledom v cenitveno poročilo E. J. pa pomanjkljivih tožbenih navedb ne more nadomestiti. Opozarja, da ni zgolj pavšalno ugovarjala zahtevku za povračilo prej navedene škode in poudarja, da njene pripombe na izvedensko mnenje izvedenca F. B. niso bile posplošene, zato bi se moralo prvostopenjsko sodišče do njih jasno in konkretno opredeliti. Tožnik je večino poškodovanih stvari uporabljal še 18 let, njegov delež na hiši pa je bil skupaj z vsemi „poškodovanimi stvarmi“ prodan na javni dražbi, zato je bil obogaten, prvostopenjsko sodišče pa bi moralo odšteti koristi, ki jih je imel s temi stvarmi. Ker tega ni storilo, je kršilo določbo 190. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (2). Glede postavk škode, obravnavanih v točki 13 izpodbijane sodbe, izpostavlja, da tožnik ni izkazal reparacije škode. Prisoja obresti od 15. 3. 1994 dalje ob nereparirani škodi zato predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, ker so bile tožniku od zneska 2.954,41 EUR prisojene zakonske zamudne obresti za čas od 15. 3. 1994 dalje do plačila; te zakonske zamudne obresti so že dosegle glavnico in so nehale teči najkasneje s 1. 1. 2002. Poudarja, da izvedenec B. škode ni ugotavljal, marveč je popisal postavke, kot mu jih je pokazal tožnik in jih ocenil; izvedenec Š. pa ni opravil ogleda, ampak le ocenil postavke izvedenca B. na dan škodnega dogodka po sistemu „Cening“. Zgolj ocenjena vrednost stvari pa ne pomeni ugotovitve škode na takšni stvari. Posebej uveljavlja kršitve v zvezi s postavkami garaža-3, garaža-4, garaža-6, terasa-2, terasa-5, terasa-6, terasa-10, kopalnica-3, kopalnica-6, prostor v mansardo-2, klet-2, klet-3, trim kabinet - razbit razdelilec za varnostni sistem in zvonec, predprostor - drsna vrata s fiksnim ključem, dnevna soba-4, dnevna soba-6, hodnik-3 ter postavko - nepredvidena in pomožna dela.

5. Pritožuje se tudi zoper sklep o odmeri stroškov ter uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Pri oceni uspeha pravdnih strank ni bil upoštevan postopek o začasnih odredbah, ki jih je tožnik neuspešno vlagal. Predlaga spremembo sklepa, tako, da ji mora tožnik povrniti pretežni del pravdnih stroškov na prvi in drugi stopnji s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; podredno pa, da pritožbeno sodišče sklep o stroških razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

6. Odgovor na pritožbo je podala toženka, ki meni, da obsežne tožnikove navedbe glede zatrjevane termopan zasteklitve predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Poudarja, da je bilo glede zasteklitve že razsojeno. Opredeljuje se tudi do preostalih postavk, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik in glede njih pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in ugotovitvam sodišča prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu (glede zavrnitve) potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

7. Pritožba tožnika zoper sodbo ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena. Utemeljeni pa sta pritožbi obeh pravdnih strank zoper sklep o odmeri stroškov postopka.

O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo

8. Zmotna je pritožbena teza o napačni oceni prvostopenjskega sodišča glede pravnomočnosti odločitve v zvezi s termopan steklenimi površinami. Tožnik v tožbi ni posebej zahteval povračila škode iz naslova zasteklitve s termopan steklenimi površinami in posebej glede zasteklitve z enojnim steklom. Takšna razmejitev iz tožbe ne izhaja. Tožnik je pod postavko „zasteklitev“ uveljavljal znesek v višini 71.000,00 SIT (296,28 EUR), s sodbo na podlagi pripoznave z dne 9. 1. 2009 pa mu je bil iz naslova zasteklitve (zaradi razbitega stekla) priznan znesek v višini 293,90 EUR. Nenazadnje tudi iz same izpovedbe tožnika smiselno izhaja, da je bilo o zasteklitvi že pravnomočno odločeno. Zatrjevanja o potrebnosti razmejitve povračila škoda iz naslova zasteklitve s termopan steklenimi površinami in zasteklitve z enojnim steklom predstavljajo pritožbeno novoto, ki jo sodišče, skladno z določbo 337. člena ZPP, ne more upoštevati.

9. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema življenjsko prepričljivo in logično sprejemljivo dokazno oceno glede poškodovanja notranjih vrat, ki naj bi se nahajala v kletnih prostorih in še niso bila montirana. Najmanj nenavadno bi bilo, da policisti ob ogledu ne bi zaznali poškodovanja kar 11-ih vrat v kletnih prostorih. Toženka poškodovanje teh vrat zanika. Takšnega poškodovanja pa ne potrjujejo niti predložene fotografije, zato je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sklicevanje tožnika na predpravdno cenitveno poročilo pa ne more imeti želene teže, saj le-to ne predstavlja relevantnega dokaza, marveč je del tožnikove trditvene podlage.

10. Neutemeljeni so tudi vsi pritožbeni očitki, ki jih tožnik izpostavlja v zvezi z preostalo škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik postavke „garaža-5. avtomatika za centralno kurjavo“ ni ustrezno specificiral. V trditveni podlagi ni bilo govora o avtomatiki za centralno kurjavo. Natančnejšo specifikacijo te postavke in njeno umestitev je tožnik podal šele v pritožbi, kar pa je, upoštevaje določbo 337. člena ZPP, pravno neupoštevno. V primeru, da bi prvostopenjsko sodišče tej postavki ugodilo, bi glede na podano trditveno podlago odločalo mimo postavljenega zahtevka, kar predstavlja bistveno kršitev določb iz 2. člena ZPP. Enako velja tudi glede postavke „kopalnica-2. razbita marmornata plošča“. Poškodovanje marmornate plošče bi moral tožnik konkretno zatrjevati. Postavka 8 (vodovod, sanitarni elementi, kopalniška omarica) v predpravdnem cenitvenem poročilu, ki ga je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo kot del trditvene podlage, je preveč splošna in ne more pokriti škode iz naslova marmornate plošče. Iz predpravdnega cenitvenega poročila ter tožbenih navedb tudi ne izhaja poškodovanje korita za rože, ki je v izpodbijani sodbi omenjeno pod postavko „prostor v mansardi-4. razbito korito za rože“. Povsem nelogično je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bila ta škoda uveljavljana v citiranem cenitvenem poročilu pod postavko „notranja vrata“. Pritožbeno sodišče ne vidi nobene povezave med predmetno postavko in razbitim koritom; tožnik te škode ni pravočasno specificiral, zato je bil njegov zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče o postavki „trim kabinet-4. fotelji“ ni odločalo. Jasno je navedlo, da ta postavka v tožbi ni specificirana, medtem ko je bilo o odškodninskem zahtevku glede mize in štirih stolov odločeno v okviru postavke „dnevna soba-5. poškodovana miza“. Poškodovanja foteljev toženec v tožbi ni navajal in te postavke tako ni konkretiziral, zato mu uveljavljani znesek pravilno ni bil priznan.

12. Pritožbeno sodišče v zvezi s postavko „hodnik-2. razbita nadsvetloba“ v celoti pritrjuje prepričljivi argumentaciji prvostopenjskega sodišča. Tožniku so bili stroški v zvezi z zasteklitvijo že priznani s sodbo na podlagi pripoznave, poleg tega pa je v celoti slediti utemeljitvi prvostopenjskega sodišča glede poškodovanja še nevgrajenih vrat, ki ga tožnik, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ni izkazal. 13. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo razloge za zavrnitev zahtevka iz naslova postavke „kopalnica-8. razbito okno 0,54 m x 2,35 m“. Pritožbeno sodišče v logično in prepričljivo dokazno oceno ne dvomi, niti je ne uspe izpodbiti noben od predloženih dokazov. Tožniku je bila priznana zasteklitev okna, ni pa izkazal, da bi bil uničen tudi leseni del. Izvedensko mnenje izvedenca B. predstavlja le enega od dokazov v obravnavani zadevi – podaja oceno škode, ne izkazuje pa toženkinega poškodovanja lesenega dela okvira. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče sprejelo ob tehtanju vseh dokazov, nanašajočih se na obravnavano postavko; takšno dokazno oceno, ki je logična in prepričljiva, pa v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. 14. Premalo konkretizirana je tudi postavka, nanašajoča se na povračilo stroškov za projekt v višini 130.000,00 SIT (542,48 EUR). Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik glede te postavke v tožbenih navedbah konkretizirano opredeliti povezavo med toženkinim ravnanjem in nastalo škodo, kar pa ni storil, zato je bil njegov zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen.

15. Zmoten je pritožbeni očitek, da gre pri vsej škodi iz škodnega dogodka z dne 17. 2. 1994 za čisto denarno terjatev. Prvostopenjsko sodišče je razmejilo škodo, ki je bila reparirana – le-ta je izkazana z računi, tožniku pa so bile prisojene zakonske zamudne obresti od 15. 3. 1994. Glede preostale škode pa je prvostopenjsko sodišče pravilno priznalo zakonske zamudne obresti za čas od 1. 1. 2002 dalje, kar je v skladu s pravnim mnenjem občne seje VSS (3). Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati cene na dan škodnega dogodka. Kot je bilo že prej navedeno, nereparirana škoda ne predstavlja čiste denarne terjatve, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da upošteva cene na dan izdelave mnenja, zakonske zamudne obresti pa, upoštevajoč prej citirano pravno mnenje, prizna od 1. 1. 2002 dalje.

16. Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče, skladno z določbo 353. člena ZPP, zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke zoper sodbo

17. Pritožbeni očitek, da tožbe, kot jo je postavil tožnik, ni možno obravnavati in bi jo moralo zato prvostopenjsko sodišče zavreči, ni utemeljen. Večina postavk v tožbi je v zadostni meri specificirana, pri čemer je treba upoštevati kot del trditvene podlage tožbe tudi predpravdno cenitveno poročilo E. J. Zmotna je pritožbena teza, da predpravdno cenitveno poročilo ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ker toženka predpravdnega cenitvenega poročila ni sprejela kot izvedeniškega mnenja – v postopku sta bila glede višine odškodnine postavljena dva izvedenca – temu cenitvenemu poročilu ni moč dati narave izvedenskega mnenja. Zato pa se ga, v skladu z ustaljeno sodno prakso, upošteva kot del trditvene podlage tožnika. Toženka tega cenitvenega poročila ni sprejela kot relevantnega dokaza v postopku za oceno posameznih škodnih postavk; poleg tega je za določitev višine škode potrebno strokovno znanje, zato ni razloga, da cenitvenega poročila izvedenca J., pridobljenega pred pravdo, ne bi šteli kot del tožnikove trditvene podlage.

18. Prvostopenjsko sodišče je v zadostni meri pojasnilo razloge za prisojo odškodnine v višini 2.929,37 EUR. Ne drži, da bi bil v tem delu tožbeni zahtevek prekoračen, saj so postavke, ki tvorijo prej navedeni znesek, navedene tudi v predpravdnem cenitvenem poročilu. Že iz predloženih fotografij izhaja, da je bilo v hiši veliko razdejanje, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema logično sprejemljivo in življenjsko prepričljivo stališče sodišča prve stopnje, da v policijskem zapisniku ni opisana vsa škoda. Tožnik je postavke v okviru zneska 2.929,37 EUR v zadostni meri specificiral, predložil je račune in dobavnico, medtem ko je bil toženkin ugovor glede na predložene tožnikove dokaze pravilno ocenjen kot pavšalen. V obravnavani zadevi ni bilo podlage za uporabo pravila compensatio lucri cum damno in vračunavanje koristi, ki naj bi jih imel tožnik zaradi škodnega dogodka. Dejstvo, da je tožnik nekatere poškodovane stvari uporabljalo še 18 let in da je bil njegov delež na hiši skupaj s „poškodovanimi stvarmi“ prodan na javni dražbi, nikakor ne predstavlja tožnikove obogatitve. Drži, da je toženka na pravilo compensatio lucri cum damno opozorila v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2011, vendar pa v zvezi s tem ni podala ustrezne trditvene podlage. Okoliščina, da je tožnik živel v hiši še 18 let in da je bil njegov delež prodan na dražbi, ni pomembna. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zato je tožnik že tedaj pridobil zahtevek za povračilo škode. Tožbo je vložil kmalu po škodnem dogodku, pri čemer pa mu ne sme biti v škodo dejstvo, da je postopek tekel daljše obdobje. Okoliščina, da je v hiši s poškodovanimi stvarmi živel daljši čas in da je bil njegov delež prodan, pa na ugotovitev obsega škode ne more vplivati. Tudi sodna praksa, ki jo glede pravila compensatio lucri cum damno izpostavlja pritožba, za obravnavani primer ni uporabljiva, saj gre za povsem drugačne zadeve.

19. Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede teka zakonskih zamudnih obresti pri postavki škode, obravnavane v točki 13 izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ta postavka zajema škodo, ki je bila nadomeščena (reparirana), saj je tožnik v zvezi s predmetno škodo predložil ustrezne listine. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.954,41 EUR. Zakonske zamudne obresti je prvostopenjsko sodišče pravilno prisodilo za čas od 15. 3. 1994 dalje, pri čemer pa je spregledalo odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, ki je razveljavila 1060. člen Obligacijskega zakonika, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle in presegle glavnico. Tek obresti je namreč treba omejiti tudi za tista razmerja, ki so nastala v času veljave ZOR in so obresti tekle še po uveljavitvi Obligacijskega zakonika. V primeru, da so se obresti do 1. 1. 2002 že natekle do višine glavnice, kar velja za obravnavani primer, prenehajo teči s 1. 1. 2002 (in ne že prej, saj je bilo takšno obrestovanje do uveljavitve Obligacijskega zakonika dopustno). Ker so se obresti od zneska 2.954,41 do 1. 1. 2002 že natekle do višine glavnice, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in tek zakonskih zamudnih obresti omejilo do 1. 1. 2002. 20. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno pojasnilo podlago za priznanje odškodninske postavke „garaža-3. uničena avtomatika za dvig garažnih vrat.“ Že izvedenec B. je v izvedenskem mnenju opozoril, da škoda v policijskem zapisniku ni bila zaznana v celoti, ker se nekatere stvari takrat niso mogle videti. Za priznanje predmetne postavke je imelo prvostopenjsko sodišče podlago v izpovedbi tožnika in dejstvu, da so bila garažna vrata poškodovana, kar nenazadnje izhaja iz policijskega zapisnika, v katerem se navaja, da je omarica s sistemom za električno odpiranje vrat razbita, električna napeljava pa potrgana. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede poškodovanja avtomatike. Ob upoštevanju celotnega sklopa dokazov tudi ni moč govoriti o prenizkem standardu obrazložitve.

21. Ne drži, da tožnik postavke „garaža-6. popravilo garažnih vrat“ ni v zadostni meri specificiral. Garažna vrata so navedena v cenitvenem poročilu J., ki prestavlja trditveno podlago tožbe, čeprav znesek zanje ni posebej specificiran, marveč je upoštevan skupaj z zunanjimi okni, vhodnimi vrati in panoramskimi stenami. V izvedeniških mnenjih B. in Š. pa je znesek natančno specificiran. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano pojasnilo razloge za svojo ugotovitev o poškodovanju vrat, ki jih pritožba niti ne izpodbija. Ustrezno je pojasnjeno, zakaj ni moč slediti le policijskemu popisu škode. Dejstvo je, da je toženka poškodovala veliko stvari v hiši, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, izvedenec B. v izvedeniškem mnenju pa poudarja, da policisti niso zaznali vse škode. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema prepričljivo argumentacijo prvostopenjskega sodišča glede predmetne postavke. Pritožbeno razlogovanje ugotovitev sodišča prve stopnje glede na podano dokazno oceno ne more izpodbiti. Dokaz o poškodovanju vrat izhaja tudi iz fotografij A 61 in A 75, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje prvostopenjsko sodišče. Škoda v zvezi s poškodovanjem vrat je bila ocenjena na 2.002,92 EUR, pri čemer pa tožniku niso bili priznani stroški demontaže in montaže vrat, ker te škode ni repariral. 22. V zvezi s postavko „terasa-5. poškodovana vhodna vrata“ ne drži pritožbeni očitek, da ta škoda ni v zadostni meri specificirana. Tožnik je predmetno postavko uveljavljal že v tožbi oz. k njej priloženem cenitvenem poročilu. Poškodovanje vrat pa priznava celo toženka. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano pojasnilo svojo odločitev glede te postavke, pri čemer se je oprlo tako na policijski zapisnik z dne 17. 2. 1994 kot tudi na izpovedbo tožnika, pa tudi na toženkino priznanje. Obširno pritožbeno razlogovanje o še nadaljnji uporabi vhodnih vrat, višine škode, ki jo je ugotovil izvedenec, ne izpodbije. Toženka ni določno pojasnila, katere „številne fotografije“ pričajo o nemoteni funkciji vhodnih vrat. Če ima pri tem v mislih fotografijo št. 88, potem je treba opozoriti, da le-ta izkazuje stanje vrat od znotraj, ne pa iz zunanje strani, ki jih je toženka po lastnih zatrjevanjih poškodovala in nato skozi odprtino zlezla v hišo. Ne fotografije niti pritožbena zatrjevanja ne vzbujajo dvoma v ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so se ta vrata zaradi poškodb težko odpirala. Prvostopenjsko sodišče je s prepričljivostjo ugotovilo poškodovanje vhodnih vrat in s tem v zvezi napravilo zadosti skrbno dokazno oceno, zato pritožbenim zatrjevanjem toženke ni bilo moč slediti.

23. Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče postavke „terasa-6. kletna okna 0,4 m x 0,4 m“ ni ustrezno obrazložilo. Poškodovanost dveh oken izhaja že iz policijskega zapisnika; pravnorelevantna dejstva in dokazi, ki so sodišče prepričali o poškodovanosti teh dveh oken, pa so ustrezno argumentirani. Poškodbo okna v trim kabinetu je priznala že toženka sama, sodišče pa je ustrezno pojasnilo razloge za svojo ugotovitev, da sta bili uničeni dve okni in ne le eno.

24. Podlaga za prisojo odškodnine pod postavko „kopalnica-6. vgradni kotliček pri WC-ju“ izhaja iz policijskega zapisnika; to škodo pa je tožnik zatrjeval tudi v popisu škode (cenitveno poročilo J.), kar je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Škodo je saniral tožnik sam in s tem povečal premoženje obema pravdnima strankama, zato ni podlage za pritožbeno tezo, da mu je nastala škoda zgolj v višini 49 %. Prvostopenjsko sodišče je višino te postavke ustrezno utemeljilo; zatrjevanje pritožnice v smeri obogatitve tožnika pa so neutemeljena in neizkazana.

25. Neutemeljen je pritožbeni očitek, ki se nanaša na postavko „klet-2. razbit tuš“; prvostopenjsko sodišče je v zvezi s poškodovanjem tuša navedlo vsa pravnorelevantna dejstva in argumentirano pojasnilo svojo odločitev o prisoji odškodnine. Zmoten je pritožbeni očitek o t.i. protispisnosti, ker naj bi izhajalo nasprotje med zapisnikom o zaslišanju toženke in o tem, kar je sodišče o vsebini tega zaslišanja navedlo v obrazložitvi sodbe. Toženka je smiselno priznala poškodovanje, izkazuje pa ga tudi fotografija A 57, ki jo je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo. Pritožbene navedbe v zvezi z neobstojem tuš kabine so povsem irelevantne, saj prvostopenjsko sodišče odškodnine ni prisodilo za poškodovanje tuš kabine, marveč za poškodbe tuša. 26. Glede na velik obseg poškodb je logična in življenjsko prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da v policijskem zapisniku ni bila popisana vsa škoda, še posebej, če gre za škodo, ki ni navzven očitno zaznavna. Škodo na WC školjki in kotličku (postavka „klet-3. razbita WC školjka in kotliček“) je tožnik zatrjeval že v okviru tožbenih navedb v cenitvenem poročilu J. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s predmetno postavko napravilo ustrezno dokazno oceno, ki je pritožba ne izpodbije. Irelevantna pa so tudi pritožbena zatrjevanja v zvezi s tožnikovo večletno uporabo školjke in kotlička ter dejstvo, da sta bila skupaj z drugimi stvarmi prodana.

27. Poškodovanje drsnih vrat pod postavko „predprostor – drsna vrata s fiksnim ključem“ izhaja iz policijskega zapisnika. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da te škodne postavke tožnik ni zahteval že v tožbi. Tožnik jo je v zadostni meri opredelil pod postavko „uničena vrata“. Glede na velik obseg poškodb je tožnik v tožbi podal splošen opis, pri čemer je toženka poškodovanje drsnih vrat v svoji izpovedbi tudi sama priznala, zato so vsa pritožbena zatrjevanja v zvezi s to postavko neutemeljena.

28. Enako velja tudi glede postavke „dnevna soba-4. poškodovana okna“ glede katere toženka uveljavlja poračun koristi. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastale škode, zato je tožnik že takoj pridobil zahtevek za povračilo škode. Kot je prvostopenjsko sodišče že zgoraj pojasnilo, je odškodnino s tožbo uveljavljal v letu 1994; okoliščina, da je postopek trajal daljše obdobje, pa ne more iti tožniku v škodo na način, da bi se opravljal poračun kakršnihkoli koristi, ki jih toženka niti ni konkretno zatrjevala oz. podala ustrezne trditvene podlage in v zvezi s tem predlagala izvedbo dokazov.

29. Poškodovanje kamina pod postavko „dnevna soba-6. poškodovan kamin“ izhaja že iz policijskega zapisnika, v katerem je navedeno, da je bilo razbito steklo kamina. Tožnik je trdil, da je bil kamin „totalno razbit“ in ga po škodnem dogodku ni mogel uporabljati, ker je „preveč izhajal dim“. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je tožnik uspel dokazati tudi to postavko. Iz policijskega zapisnika izhaja, da je bil kamin poškodovan; tožnik je predmetno postavko konkretiziral v tožbi in določno opredelil višino škode. Prvostopenjsko sodišče je v dokazni oceni prepričljivo pojasnilo razloge za ugotovitev, da je bilo treba kupiti nov kaminski vložek, kot je trdil tožnik. Dokazni oceni v tem delu ni moč očitati arbitrarnosti; toženka svojih zatrjevanj, da je bilo mogoče kamin še naprej uporabljati, ni izkazala s prepričljivostjo, prvostopenjsko sodišče pa je ustrezno pojasnilo, zakaj ji v njenih zatrjevanih ne more slediti. Pritožnica pa utemeljeno graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v zvezi s postavko „trim kabinet-razbit razdelilec za varnostni sistem in zvonec“ prekoračilo tožnikov tožbeni zahtevek in mu dosodilo več, kot pa je zahteval v tožbeni trditveni podlagi. Tožnik je uveljavljal znesek v višini 200.000,00 SIT, kar prestavlja 834,59 EUR, medtem ko mu je bil priznan znesek v višini 1.669,10 EUR, čeprav tožnik svojega zahtevka ni prilagodil ugotovitvam izvedenca B. Pritožbeno sodišče je kršitev odpravilo tako, da je prisojeni znesek znižalo na vtoževani znesek ter za razliko tožbeni zahtevek zavrnilo (834,51 EUR). Ni pa sledilo pritožbenim očitkom, da razbitje alarmne centrale ni izkazano. Pritožbeno sodišče v zvezi z njenim poškodovanjem v celoti sledi jasni in prepričljivi argumentaciji sodišča prve stopnje, ki je v tem delu dovolj določno pojasnilo razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku. Enako velja tudi glede postavke „razna nepredvidena in pomožna dela“, kjer je prav tako utemeljen pritožbeni očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka. Pritožba pravilno opozarja, da je tožnik v tožbeni naraciji ovrednotil napake, ki se bodo še pokazale, na 200.000,00 SIT (834,59 EUR), medtem ko izvedenca B. in Š. ugotavljata bistveno višji znesek (2.838,22 EUR). Pritrditi je zatrjevanju pritožnice, da tožnik s tožbo uveljavljanega zneska ni prilagodil oceni, ki sta jo podala izvedenca, zato je utemeljen pritožbeni očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka in posledično kršitvi 2. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je kršitev odpravilo tako, da je prisojeni znesek znižalo na višino vtoževanega zneska (834,59 EUR), za razliko pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2.003,63 EUR). Sledilo je ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da se pri odpravi škode vedno pokažejo dodatna, nepredvidena dela, kamor med drugim sodijo tudi potni stroški za nabavo materiala ipd. Gre za postavko, ki je po prepričanju pritožbenega sodišča v zadostni meri konkretizirana, zato ni sledilo pritožbi, s katero je toženka oporekala prisoji tovrstne odškodnine.

30. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki v zvezi s postavkami „garaža-4. poškodovana lesena okna“, „trasa-2. poškodovane panoramske stene“, „trasa-10. razbita pritlična okna na vhodnem delu“, „kopalnica-4. odtrgan odtok in 5. cev pri tušu“, „mansarda-2. razbita strešna okna“ in „hodnik-3. razbito okno“.

31. V zvezi s postavko „garaža-4. poškodovana lesena okna“ pritožba pravilno opozarja, da dejstvo toženkinega poškodovanja garažnih in vhodnih vrat ter mize in stolov še ne izkazuje poškodovanja vseh lesenih delov oken v garaži. Iz policijskega zapisnika ne izhaja, da bi bili poškodovani tudi leseni deli oken, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče napraviti temeljitejšo dokazno oceno in tehtneje presoditi dokaze pravdnih strank ter se opredeliti tudi do fotografij, na katere se je toženka v svoji izpovedbi sklicevala, ne pa zgolj iz poškodovanja nekaterih drugih stvari sklepati na poškodovanje lesenih delov oken v garaži. Ker prvostopenjsko sodišče ni navedlo vseh pravnorelevantnih razlogov v zvezi s prisojo odškodnine za predmetno postavko, je bilo treba v tem delu sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

32. Glede postavke „terasa-2. poškodovanje panoramske stene“ je tožnik zatrjeval, da je toženka okvirje narezala z motorno žago, toženka pa je zanikala poškodovanje fiksnih in drsnih delov panoramske stene, razen manjšo zarezo na levem stranskem delu. Glede na različna zatrjevanja bi se moralo prvostopenjsko sodišče izreči tudi glede predloženih fotografij oz. njihovih povečav. Glede na ugovore toženke bi se moralo jasno opredeliti do morebitnega poškodovanja drsnih in fiksnih delov. Ker sodba v tem delu nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, jo je bilo treba razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

33. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi s postavko „terasa-10. razbita pritlična okna na vhodnem delu“. Pritožba pravilno opozarja, da prvostopenjsko sodišče utemeljuje predmetno postavko z istimi fotografijami kot postavko „dnevna soba-4“, kar bi lahko pomenilo, da gre pravzaprav za ista okna. Zato je bilo treba tudi v tem delu sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču, da se opredeli glede vprašanja, ali kljub različnim navedbam dimenzij ne gre pod postavkama „terasa-10“ in „dnevna soba-4“ za ista okna.

34. Pritožba v zvezi postavko „kopalnica-4. odtrgan odtok“ utemeljeno opozarja na nasprotje med zapisom v policijskem zapisniku in razlogi sodbe, nanašajočimi se na policijski zapisnik. V policijskem zapisniku namreč ni govora o odtrganem odtoku, takšno dejanje zanika tudi toženka. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi s postavko „kopalnica-5. cev pri tušu“, saj iz policijskega zapisnika izhaja, kot pravilno opozarja pritožnica, da tuš kabina ni bila poškodovana. Fotografije, na katere se v obrazložitvi sklicuje sodišče (A 40, A 38 in A 72), zamašitve cevi pri tušu ne izkazujejo, pa tudi ne odtrganega odtoka. V tem delu je bilo zato treba sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da odpravi kršitve in se na podlagi izvedenih dokazov določno opredeli do zatrjevane škode glede odtrganega odtoka in zamašene cevi pri tušu. 35. Pritožnica utemeljeno opozarja, da iz policijskega zapisnika ne izhaja poškodovanje šestih strešnih oken, ki so bila obravnavana pod postavko „mansarda-2. razbita strešna okna“. V zapisniku je navedeno, da je bil v mansardi pri dveh oknih poškodovan mehanizem za odpiranje, pri enem oknu je ležalo krilo na tleh, pri drugem je bil poškodovan okvir, v galeriji pa sta bili poškodovani dve strešni okni, in sicer je bil poškodovan mehanizen za odpiranje. V tej luči je utemeljen pritožbeni očitek glede obnove kompletnih šestih strešnih oken (krila in okvirji), saj iz policijskega zapisnika ne izhaja, da bi bilo poškodovanih vseh šest strešnih oken (vključno s krili in okvirji). Prvostopenjsko sodišče bo zato moralo v ponovljenem postopku navesti tehtnejše argumente za svojo odločitev in se tudi določneje opredeliti glede toženkinih zatrjevanj, da leseni okvirji niso bili poškodovani. Enako velja tudi za odškodnino, ki se nanaša na postavko „hodnik-3. razbito okno“. Sodba v tem delu ne vsebuje razlogov glede poškodovanja okvirjev; pri tem pritožba pravilno opozarja, da zgolj sklicevanje na prepričljivost oz. neprepričljivost izpovedbe ne more biti ustrezen argument. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bilo na podestu okno razbito (cenitveno poročilo J.), pa tudi izvedenec B. je postavko označil kot „razbito okno“. Ker poškodovanje okvirjev ne izhaja niti iz policijskega zapisnika, toženka pa je v svoji izpovedbi takšno poškodovanje izrecno zanikala, bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotovitev obstoja te odškodninske postavke podrobneje razložiti ter se konkretno opredeliti tudi do toženkinega zanikanja poškodovanja. Dokazna ocena v tem delu ni v zadostni meri vestna in skrbna ter analitično sintetična, zato je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

36. Pritožbeno sodišče se glede na okoliščine primera, vrsto kršitve in obširnost dokaznega postopka, vključno z načelom ekonomičnosti postopka, ni odločilo za dopolnjevanje dokaznega postopka in odpravo kršitev, temveč je sodbo glede zneska 10.183,02 EUR razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. in 355. člena ZPP), da v smeri predhodno opisanih pomanjkljivosti dopolni razloge sodbe in dokazno oceno.

O pritožbi zoper sklep P 277/2011-II z dne 25. 3. 2013

37. V sklepu je prvostopenjsko sodišče posebej odločilo o pravdnih stroških. Toženki je naložilo, da tožniku povrne 8.549,60 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Ker je bilo treba sodbo delno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, sta posledično utemeljeni tudi obe pritožbi, ki jo pravdni stranki vlagata zoper odločitev o stroških postopka. Izpodbijani sklep je bilo zato treba razveljaviti in skladno z določbo 365. člena ZPP vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

38. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. l. SFRJ št. 29/1978 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZOR.

(3) Pravna mnenja VSS 1/2002, str. 11.