Jedro

Po 40. členu ZTuj-1 lahko pristojni organ tujcu, ki je v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, izda dovoljenje za začasno prebivanje, in sicer za čas, za katerega je njegovo prebivanje v državi neobhodno potrebno, vendar ne dlje od enega leta. Navedena določba je splošna določba, ki pride v poštev za dovolitev začasnega prebivanja tujcu v primerih, ki sicer niso urejeni v prejšnjih določbah Ztuj-1, na podlagi katerih se sicer izdajajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcev (30. do 37. člen Ztuj-1). Navedena določba po mnenju sodišča ne izključuje tudi situacije, ko bi bilo treba dovoljenje za začasno prebivanje izdati zaradi združitve družine, pa niso podani razlogi, ki so glede tega vprašanja sicer določeni v 36. do 39. členu Ztuj-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Prvotožena stranka, Upravna enota A, je z odločbo z dne 31. 1. 2005, odločila, da se vlogi tožnice za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz drugih utemeljenih razlogov (40. člen Zakona o tujcih - ZTuj-1, Uradni list RS, št. 108/02-UPB1) ne ugodi. Svojo odločitev je obrazložila z ugotovitvijo, da je tožnica vložila vlogo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca iz drugih utemeljenih razlogov po 40. členu ZTuj-1. Na podlagi vlogi priloženih listin ter na podlagi pisne izjave tožnice z dne 24. 12. 2004 je ugotovila, da tožnica kot razlog za dovolitev začasnega prebivanja navaja občasno skrb in varstvo očeta, ki je po smrti žene ostal sam, ki je materialno preskrbljen, saj prejema pokojnino in lahko sam skrbi zase, tožnica pa je zaposlena na Hrvaškem in prav tako materialno preskrbljena. Prvotožena stranka meni, da se dovoljenje za začasno prebivanje po 40. členu ZTuj-1 lahko izda zlasti iz razlogov uživanja pravic, ki izhajajo iz dela v Republiki Sloveniji, skrbništva oziroma rejništva, bolnišničnega zdravljenja, lastništva stanovanjske hiše oziroma druge stanovanjske nepremičnine in podobno, kar se dokazuje z listinami. Nobenega od takšnih razlogov tožnica ne izkazuje, uveljavljani razlog pa po mnenju prvotožene stranke ne pomeni utemeljenega razloga v smislu določbe 40. člena ZTuj-1, zato je bila njena vloga zavrnjena. V pouku o pravnem sredstvu je prvotožena stranka tožnico poučila, da je zoper njeno odločbo dovoljena pritožba na drugotoženo stranko v roku 15 dni od vročitve odločbe. Tožnica je sledila pravnemu pouku in zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je drugotožena stranka s svojo odločbo z dne 29. 3. 2005 zavrgla. Ugotovila je, da gre za pritožbo zoper odločbo glede prvega začasnega dovoljenja za prebivanje tujca na podlagi 40. člena ZTuj-1, po 3. odstavku 65. člena istega zakona pa je pritožba dovoljena le, kolikor se uveljavlja pravica do izdaje dovoljenja po 33., 36., in 37., členu zakona. Pritožbo je kot nedovoljeno na podlagi 1. odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) zavrgla. Tožnico je tudi poučila, da lahko zoper odločbo prvotožene stranke vloži tožbo v upravnem sporu v roku 30 dni od prejema odločbe tožene stranke na podlagi 7. odstavka 215. člena ZUP.

Tožnica obe odločbi toženih strank izpodbija s tožbo iz razlogov nepravilne uporabe zakona, kršitve pravil postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da bi ob pravilni izvedbi postopka upravna organa ugotovila, da gre za združitev družine z ožjimi člani, to je njenega očeta AA in tožnice, ki sta po smrti tožničine matere BB dne 15. 10. 2004 ostala sama brez drugih sorodnikov. Tožnica meni, da je v takšnih življenjskih okoliščinah normalno in logično do pride do združitve družinskih članov. Oče, ki je državljan Republike Slovenije in slovenski upokojenec, se ne more preseliti k tožnici, ker ona nima ustreznih stanovanjskih razmer, zato bi bilo logično in upravičeno ter na zakonu (36. členu ZTuj-1) utemeljeno, da bi bilo tožnici dovoljeno začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožnica predlaga, naj sodišče odločbi toženih strank spremeni tako, da ugodi njeni prošnji za začasno bivanje v Republiki Sloveniji.

Tožba je bila vročena drugotožni stranki, ki je nanjo odgovorila s tem, da predlaga njeno zavrnitev, in preko drugotožene stranke posredovana prvotoženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, je pa predložila upravne spise.

Tožba je bila vročena Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku z aktom št. ... z dne 25. 4. 2005. Tožba ni utemeljena.

Iz odločbe prvotožene stranke, njenih upravnih spisov in iz tožbenih navedb izhaja, da tožničin oče AA živi v Sloveniji kot slovenski državljan upravičenec do pokojnine pri ZPIZ, ter lastnik etažnega stanovanja v A. Od 25. 10. 2004 je vdovec in po izjavi tožnice, razen tožnice nima drugih sorodnikov. Sicer je zdravstveno sposoben za samostojno življenje, vendar tožnica želi začasno prebivati pri njem, ker postaja vse starejši (rojen je leta 1941) in mu je njena pomoč nadvse dobrodošla, čeprav še ne nujno potrebna. Tožnica, ki sicer prebiva in je zaposlena v Zagrebu, z očetom vodi skupno gospodinjstvo, in se čuti zanj tako po zakonu kot tudi moralno odgovorna. Pogosto ga obiskuje in prebije v A več časa kot v B. Doslej je pri njem prebivala na podlagi turistične vize, ki ji dovoljuje bivanje v trajanju 90 dni, ko pa se je želela po izteku tega roka ponovno prijaviti na policiji, so jo napotili na upravno enoto, kjer pa je bilo rečeno, da ji dovoljenje za začasno prebivanje ni potrebno. Potovanja preko državne meje so se nadaljevala vse dokler je niso pri prehodu državne meje opozorili, da bi svoj status morala zakonsko urediti. Ker ne želi kršiti zakonov in predpisov Republike Slovenije je kot hrvaška državljanka zaprosila za dovoljenje za začasno prebivanje, kateremu pa prvotožena stranka ni ugodila.

Po 40. členu ZTuj-1 lahko pristojni organ tujcu, ki je v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, izda dovoljenje za začasno prebivanje, in sicer za čas, za katerega je njegovo prebivanje v državi neobhodno potrebno, vendar ne dlje od enega leta. Navedena določba je splošna določba, ki pride v poštev za dovolitev začasnega prebivanja tujcu v primerih, ki sicer niso urejeni v prejšnjih določbah ZTuj-1, na podlagi katerih se sicer izdajajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcev (30. do 37. člen Ztuj-1). Navedena določba po mnenju sodišča ne izključuje tudi situacije, ko bi bilo treba dovoljenje za začasno prebivanje izdati zaradi združitve družine, pa niso podani razlogi, ki so glede tega vprašanja sicer določeni v 36. do 39. členu Ztuj-1. Kolikor je prvotožena stranka z navajanjem primerov utemeljenih razlogov po 40. členu ZTuj-1, med katerimi pa ne našteva združitve članov (širše) družine, menila da takšen primer kot je tožničin v načelu ne sodi pod 40. člen Ztuj-1, sodišče pripominja, da se z njenim pravnim naziranjem v načelu ne strinja. Strinja pa se z njenim pravnim zaključkom v konkretni upravni zadevi, da v okoliščinah, kot so bile ugotovljene v upravnem postopku in jih sodišče povzema zgoraj, utemeljen razlog za dovolitev začasnega prebivanja ni podan, ker ni izkazana posebna potreba, da bi tožnica začasno prebivala pri očetu. Tožnica je namreč v postopku sama navedla, da je njen oče zaenkrat še zdrav in da je sposoben samostojnega življenja. Ker sodišče v postopku, ki je tekel pri prvotoženi stranki, ni ugotovilo kršitve pravil postopka, in ker je njena odločba po navedenem materialnopravno zakonita, je sodišče tožbo zoper odločbo prvotožene stranke zavrnilo.

Drugotožena stranka je s svojo odločbo zavrgla pritožbo tožnice zoper odločbo prvotožene stranke potem, ko je ugotovila, da je tožena stranka med tožnico uveljavljala izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po 40. členu ZTuj-1. Ker ZTuj-1 v zadevah upravnega odločanja o izdaji dovoljenj za začasno prebivanje tujcev dopustnost pritožbe izrecno ureja v 4. odstavku 65. člena, kjer navaja, da je pritožba dopustna samo v primerih zavrnitve izdaje dovoljenja po 33., 36., in 37. členu tega zakona, je drugtožena stranka po presoji sodišča odločila prav, ko je pritožbo zavrgla kot nedovoljeno. V tožbi zatrjevane kršitve pravil postopka oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kolikor se tožbena razloga nanašata tudi na odločbo drugotožene stranke, sodišče ni ugotovilo. Tožba zoper odločbo drugotožene stranke, ki je po navedenem zakonita, je torej neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tudi v tem delu zavrnilo.

1.