Jedro

Tožnik je proti toženki vložil opustitveno (prepovedno) ali negatorno tožbo. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik izključni lastnik parcelnih številk 65/1 in 65/2 k.o... Toženka ni solastnica navedenih parcel, kakšnih drugih upravičenj za svoje posege pa niti ni zatrjevala. Zato je z ugotovljenim ravnanjem (obdelovanje vrta, pobiranje sadja, uporaba gospodarskega poslopja itd.) neutemeljeno posegala v tožnikovo lastninsko pravico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora povrniti tožniku 44.900 SIT stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2003 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora opustiti vsakršno poseganje na nepremičnine parcelni št. 65/1 in 65/2, vl. št. 12 k.o..., zlasti pa uporabo gospodarskega poslopja, pobiranje sadja, obdelavo vrta in hojo po teh nepremičninah.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje je prišlo do procesnih kršitev, ker sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in ker obstaja nasprotje med razlogi o vsebini listine in samo listino. Med pravdnima strankama je še odprt spor o višini solastninskega deleža na stanovanjski hiši, o obsegu funkcionalnega zemljišča in višini solastninskega deleža na njem. Obseg funkcionalnega zemljišča je tudi predmet tožbenega zahtevka. V tej prepovedni pravdi pa sta sodišči slepo sledili tožnikovi trditvi, da je funkcionalno zemljišče že določeno in šteli odločbo geodetske uprave z dne 15.10.1996 za tisto, ki tako zemljišče odmerja. Da temu ni tako, jasno izhaja iz odredbe sodišča v pravdi zaradi skupnega premoženja, s katero sodišče naroča izvedencu gradbene stroke, naj določi, na kateri parceli je treba določiti funkcionalno zemljišče in v kakšnem obsegu. Revizija razlaga, kaj vse je treba upoštevati pri določitvi obsega in lege funkcionalnega zemljišča ter zatrjuje, da naj po odločbi z dne 15.10.1996 sploh ne bi bilo mogoče priti z avtom k stanovanjski hiši. Sicer pa parcelni št. 65/1 in 65/2 k.o... sploh nista tisti, ki bi predstavljali gospodarsko poslopje, sadovnjak in vrt, ampak to le delno predstavljata. Zato je izrek sodbe nerazumljiv in neizvršljiv. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti, ali opisani del tožbenega zahtevka ustreza navedenim parcelnim številkam in ker tega ni storilo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločitev je tudi pravno zmotna, saj solastnika z negatorno tožbo ni mogoče popolnoma izključiti iz uporabe solastne stvari. Solastnik ima po 14. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90 - ZTLR) pravico stvar imeti v posesti in jo skupaj s solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu. Dokler funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši še ni določeno, je odločitev o tej pravdni zadevi preuranjena, saj je toženka solastnica zemljišča, ki spada k stavbi, to pa je najmanj tudi vrta in dela sadovnjaka.

Tožnik v odgovoru na vročeno revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi še uporabljati zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožnik je stanovanjsko hišo in več kmetijskih parcel podedoval. Zaradi skupnega dela in vlaganj v času trajanja zakonske zveze, med drugim tudi v adaptacijo hiše, je toženka s tožbo zahtevala ugotovitev, da znaša njen solastninski delež na hiši s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem 1/3, na ostalih parcelah pa 1/5. V pravdi zaradi skupnega premoženja je doslej pravnomočno odločeno, da znaša toženkin delež na hiši, ki stoji na parcelni številki 18/2, vl. št. 12 k.o..., in na pripadajočem funkcionalnem zemljišču v izmeri 600 m2, ležečem na parcelni št. 63/1 iste k.o., 26/125. Presežni tožbeni zahtevek, da znaša njen solastni delež na teh nepremičninah 1/3, in tožbeni zahtevek, da je solastnica do 1/5 ostalih parcel iz iste vložne številke, sta bila zavrnjena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 22.5.1995 pod opr. št. P 73/95. Tožnica je s pritožbo proti tej sodbi le delno uspela, saj je pritožbeno sodišče z odločbo z dne 26.4.1996 pod opr. št. Cp 794/95 sodbo prve stopnje razveljavilo le glede tistega dela zavrnjenega tožbenega zahtevka, s katerim toženka uveljavljala višji solastninski delež do 1/3 na stanovanjski hiši in pripadajočem funkcionalnem zemljišču, v ostalem delu pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je s sodbo z dne 18.3.1999 pod opr. št. II Ips 569/97 revizijo sedanje toženke zavrnilo.

Take dejanske ugotovitve obeh sodišč v sedanji prepovedni pravdi temelje na pravkar navedenih sodnih odločbah. Zato so neupoštevne toženkine revizijske trditve, da je v še odprti pravdi o skupnem premoženju sporen tudi obseg funkcionalnega zemljišča. Sporna je le višina solastnega deleža - razlika med prisojenimi 26/125 in zahtevano 1/3 - na stanovanjski hiši in funkcionalnem zemljišču, o obsegu pripadajočega funkcionalnega zemljišča pa je že odločeno v skladu s tožbenim zahtevkom, da k hiši pripada 600 m2 od parcelne št. 63/1 iste k.o. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik na podlagi navedene sodbe naročil parcelizacijo funkcionalnega zemljišča in da je geodetska uprava o tem izdala odločbo z dne 15.10.1996. Toženkino nestrinjanje z navedeno odločbo v tej pravdi ni upoštevno, njena napoved v zadnji vlogi v tem postopku na prvi stopnji, da bo v pravdi o skupnem premoženju spremenila tožbeni zahtevek in zahtevala večje funkcionalno zemljišče od že določenega, pa tudi ne, saj mora sodišče pri svojem odločanju upoštevati razmere v času izdaje sodbe. V reviziji toženka skuša odločbo geodetske uprave prikazati kot nekaj drugega ali vsaj napačnega, pri tem zatrjuje nasprotje v razlogih sodbe o tej odločbi in samo odločbo, to nasprotje pa utemeljuje z novimi trditvami o odredbi sodišča v pravdi o skupnem premoženju glede funkcionalnega zemljišča. Pri tem pa toženka ne navede datuma odredbe sodišča, pač pa tožnik v odgovoru na revizijo pojasnjuje, da gre za dopis sodišča z dne 8.3.1995, na katerega je izvedenec odgovoril v dopolnilnem izvedeniškem mnenju z dne 23.4.1995, kako je odgovoril, da je toženka temu odgovoru prilagodila svoj tožbeni zahtevek in da je sodišče tako dopolnjenemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Iz že omenjene sodbe z dne 22.5.1995 pod opr. št. P 73/95 izhaja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da k stanovanjski hiši pripada do 600 m2 funkcionalnega zemljišča na parcelni št. 63/1 k.o... in da mora tamkajšnji toženec naročiti in dovoliti prav tako odmero funkcionalnega zemljišča, kar je tudi storil. O nasprotju v sodbah obeh sodišč v tej pravdi o razlogih v zvezi z odločbo geodetske uprave in samo odločbo torej ni mogoče govoriti. Zato revizijsko sodišče le še pripominja, da so toženkine revizijske trditve o nemožnosti dovoza do hiše v nasprotju z vpogledanimi listinami, ki so priložene odločbi geodetske uprave in iz katerih izhaja, da do hiše vodi po eni strani dovozna cesta, po drugi pa dovozna pot. Tudi druge zatrjevane procesne kršitve ni, saj je izrek sodbe razumljiv. Revizijska trditev o tem, da naj sporni parceli ne bi bili tisti, ki predstavljata gospodarsko poslopje, sadovnjak in vrt oziroma da sta to le deloma, je pavšalna, nekonkretizirana in tudi sicer povsem nova, saj v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni bilo sporno, kje se nahajajo gospodarsko poslopje, vrt in sadovnjak. Zato sodišču tega ni bilo treba preverjati. Vsebinsko taka revizijska trditev pomeni izpodbijanje dejanskega stanja (kje prihaja do posegov v tožnikovo lastninsko pravico), kar pa zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 v revizijskem postopku ni dovoljeno.

Toženka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava iz izhodišča, da je solastnica vrta in vsaj delno sadovnjaka, ker naj bi tudi to spadalo k hiši oziroma k funkcionalnemu zemljišču, katerega obseg da je še sporen. Tako izhodišče je iz že pojasnjenih razlogov zmotno. Zato je zmotno tudi toženkino sklicevanje na 14. člen ZTLR.

Tožnik je proti toženki vložil opustitveno (prepovedno) ali negatorno tožbo. Po prvem odstavku 42. člena ZTLR lahko lastnik, če ga kdo neutemeljeno vznemirja, zahteva s tožbo, da vznemirjanje preneha. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik izključni lastnik parcelnih številk 65/1 in 65/2 k.o... Toženka ni solastnica navedenih parcel, kakšnih drugih upravičenj za svoje posege pa niti ni zatrjevala. Zato je z ugotovljenim ravnanjem (obdelovanje vrta, pobiranje sadja, uporaba gospodarskega poslopja itd.) neutemeljeno posegala v tožnikovo lastninsko pravico. Sodišči sta z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma z zavrnitvijo toženkine pritožbe materialnopravno pravilno odločili.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, v postopku pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo in z njo tudi toženkine priglašene revizijske stroške. Tožnik se je glede na vsebino revizije utemeljeno odločil za vložitev odgovora, v katerem je tehtno odgovoril na nejasne revizijske trditve. Zato je glede njegovih revizijskih stroškov revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP 1977 v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP 1977 in določbami odvetniške tarife odločilo kot v izreku te revizijske odločbe.