Jedro

Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera - te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna (konstitutivna) dejstva obstajajo ali ne.

Tožnik je s trditvijo o zdrsu noge s pedala kolesa, o dolžnosti druge toženke, da poskrbi za ustrezno opremo, in z izraženim dvomom v primernost zagotovljene obutve, dovolj določno opredelil, katero dejanje je tisto protipravno ravnanje, za katero druga toženka odgovarja: gre za opustitev, da bi poskrbela za ustrezno varno delovno opremo. Trditve, da je prišlo do zdrsa s kolesa zaradi neustrezne površine (podplata) čevlja, ni mogoče razumeti tako ozko, da se ne more nanašati na neustrezno površino pedala kolesa, s katerega je tožnikov čevelj zdrsnil. S trditvami, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi njegove nepazljivosti, sta toženki zadostili trditvenemu bremenu o oškodovančevem neskrbnemu ravnanju.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženk solidarno plačilo 8.387,58 EUR (prej 2.010.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2001 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in z vmesno sodbo odločilo, da je podana polna odškodninska odgovornost tožene stranke.

3. S sklepoma II DoR 95/2010 in II DoR 96/2010 je Vrhovno sodišče na predlog (vsake od) toženk dopustilo revizijo glede vprašanj: „Ali je sodišče druge stopnje res dejstva iz tožnikove izpovedi upoštevalo kot njegovo trditveno podlago in spremenilo ugotovitve glede dejanskega stanja brez obravnave, ter s tem kršilo pravico toženke do izjave, in ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o odgovornosti tožene stranke in soprispevku tožnika?“

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta nato toženki pravočasno vložili vsaka svojo revizijo, ki ju Vrhovno sodišče glede na to, da sta vsebinsko identični in dopuščeni glede enakih pravnih vprašanj, skupno povzema. Uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdita, da zgolj splošne navedbe za utemeljitev protipravnega ravnanja oziroma nedopustnih opustitev delodajalca ne morejo zadostovati. Tožnik bi moral konkretno navesti, katera so tista dejanja, ki jih je tožena stranka opustila opraviti in je zato zaradi njene pasivnosti utrpel škodo. V tožbi je zatrjeval le, da mu je zdrsnila noga s stopala, tega pa vse do konca ni dopolnil in konkretiziral. Z zaslišanjem ni mogoče dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage. Odločitev višjega sodišča je v nasprotju z zasnovo pravdnega postopka, v katerem morajo stranke navajati dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke oziroma predlagati dokaze zanje, zato gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kljub temu je višje sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da naj bi obutev, ki jo je druga toženka zagotovila tožniku, ne bila ustrezna. Navedlo je celo, da naj bi to ugotovilo že sodišče prve stopnje, vendar iz sodbe izhaja ravno nasprotno. Tako je ugotovilo dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Višje sodišče je tudi navedlo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, čeprav je vprašanje (ne)primernosti obutve vprašanje dejanskega stanja. Sodbo je tako spremenilo samo brez pritožbene obravnave, smelo pa bi jo le, če bi menilo, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo. S svojim ravnanjem je odvzelo toženi stranki možnost obravnavanja, s čimer očitana relativna bistvena kršitev preide še v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s prispevkom oškodovanca, do katerega se je opredelila izpodbijana sodba, pa tožena stranka meni, da zatrjevana tožnikova nepazljivost zadosti trditvenemu bremenu v zvezi z deljeno odgovornostjo, dokaznemu bremenu pa je bilo zadoščeno z večkratnim zaslišanjem oškodovanca glede okoliščin pred padcem. Tožena stranka meni, da je napačno stališče, da bi morala že v trditveni podlagi zatrjevati nedopustnost tožnikovega ravnanja oziroma neustreznost glede na predpisana policijska pooblastila, kar izhaja pravzaprav iz nadaljnjega razlogovanja, da za razbremenitev odgovornosti zadostuje neskrbno ravnanje oškodovanca. Zaradi napotkov v razveljavitvenih sklepih se je prvostopenjsko sodišče ukvarjalo predvsem s primernostjo obutve, ni pa prišlo do dokazne ocene tožnikovih nasprotujočih si izpovedi o okoliščinah pred padcem (sprva je izpovedoval, da ga je zaneslo in mu je zato noga zdrsnila s pedala), prav tako pa zaradi osredotočenosti na primernost obutve ni prišlo do vprašanja, kako bi tožnik sploh lahko ustavil motorista. Toženki predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov toženkama.

5. Reviziji sta bili po 375. členu ZPP vročeni tožeči stranki, ki je v odgovoru nanju predlagala, da ju Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeni.

6. Reviziji sta utemeljeni.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Prvo vprašanje, na katerega mora Vrhovno sodišče v tej zadevi odgovoriti, se nanaša na popolnost tožnikove trditvene podlage glede protipravnega ravnanja druge toženke. Pritrditi je sicer treba revizijama, da je bila prvotno ta trditvena podlaga zelo skopa, saj je tožnik - zmotno misleč, da je podana objektivna odgovornost za nastalo škodo - navedel le, da „je tožniku z gonilke kolesa zdrsnila noga.“ Vendar pa je to podlago tožnik nato v prvi pripravljalni vlogi in na naroku dopolnil, in sicer je v vlogi zatrjeval tudi krivdno podlago s tem, kaj vse je potrebno za delo (usposobljenost, zaščitna sredstva, kondicija), na naroku pa dodatno s predlogom za izvedbo dokaza za ugotovitev primernosti obutve, ki naj bi bila vzrok zdrsa noge s kolesa, ta pa nato padca. Ne glede na izostanek opredelitve točno določene pomanjkljivosti v opremi tožnika, ki je opravljal delo policista - kolesarja, za katere ustreznost je morala poskrbeti druga toženka kot delodajalka, je tožnik s trditvijo o zdrsu noge s pedala kolesa, o dolžnosti druge toženke, da poskrbi za ustrezno opremo, in z izraženim dvomom v primernost zagotovljene obutve, dovolj določno opredelil, katero dejanje je tisto protipravno ravnanje, za katero druga toženka odgovarja: gre za opustitev, da bi poskrbela za ustrezno varno delovno opremo. Resda je tožnik šele v izpovedbi natančneje pojasnil, v čem naj bi bila konkretna obutev pomanjkljiva in kakšne vrste kolesarska obutve bi bila po njegovem mnenju primernejša. Ob predhodni trditvi o obveznosti druge toženke zagotoviti ustrezno opremo pa sta sodišči prve in druge stopnje njegovo izpovedbo smeli in morali upoštevati, saj je predstavljala (enega od) dokaz(ov) za ugotovitev, ali je to svojo obveznost izpolnila ali ne. Trditveno breme namreč obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera - te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih (po izvedenem dokaznem postopku) tudi sloni ocena, ali odločilna (konstitutivna) dejstva obstajajo ali ne.

9. Navedeno torej daje negativen odgovor na prvi del prvega dopuščenega vprašanja, namreč, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo dejstev iz tožnikove izpovedbe kot njegovo trditveno podlago. Tudi na nadaljnji del vprašanja glede spremembe dejanskega stanja v sodbi druge stopnje brez obravnave daje Vrhovno sodišče negativen odgovor. Na prvi pogled in zgolj ob osredotočenosti na tisti del sodbe prve stopnje, ki se tiče ocene primernosti čevljev, je morda sicer videti drugače. Sodišče prve stopnje namreč „zaključuje, da je izvedeni dokazni postopek pripeljal do ugotovitve, da je drugotoženka tožniku zagotovila primerne čevlje in da neprimernost čevljev torej ni bila vzrok za zdrs noge s pedala, zaradi česar je tožnik padel in utrpel škodo... Tožniku namreč ni uspelo dokazati, da bi bili čevlji, ki jih je nosil ob škodnem dogodku in ki mu jih je zagotovil delodajalec, neprimerni za delo“(1), medtem ko sodišče druge stopnje stopnje zapiše, „da obutev, ki jo je drugotoženka tožniku zagotovila, za obstoječa pedala kolesa ni bila ustrezna, saj ni omogočala oprijema na vrhnjem, gladkem delu pedala... čevlji... pa niso bili prilagojeni kolesu, s katerega je bilo odstranjeno streme in se je nazobčani del pedala, zaradi sile težnosti, obrnil navzdol.“(2) Vendar pa je nasprotje le navidezno. Pravilen odgovor na zastavljeno vprašanje namreč lahko da le upoštevanje vsega v sodbi prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da tožnikove trditve, da mu je „z gonilke kolesa zdrsnila noga“, ni potrdilo njegovo sklepanje, da je do tega prišlo zaradi neustrezne obutve, pač pa je zdrsa prišlo zaradi neprimernega pedala na kolesu, s katerega so bila odstranjena stremena, zaradi česar so se praviloma obrnila „narobe“, to je z nazobčano stranjo navzdol, z gladko pa navzgor tako, da je kolesar stopil na gladko, drsno stran. Zato vzrok zdrsu noge s pedala (čemur je sledil padec in poškodba tožnika) ni bila neprimerna obutev, pač pa neprimerno kolo (pedalo), tega pa tožnik po presoji sodišča prve stopnje ni (pravočasno) zatrjeval. S tem skladna pa je prej navedena presoja sodišča druge stopnje, da čevlji „niso bili prilagojeni kolesu, s katerega je bilo odstranjeno streme in se je nazobčani del pedala, zaradi sile težnosti, obrnil navzdol.“ Po zaključku izvedenca, ki ga je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, namreč glede na pedalo, kakršno je imelo kolo po odstranitvi stremena, nobena obutev ne bi bila varna in primerna.

10. Sodišče druge stopnje torej dejanskega stanja ni ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje. Čeprav je zapisalo, da niso bili primerni čevlji, je dejansko - enako kot sodišče prve stopnje - presodilo, da ni bilo primerno kolo zaradi pedal, s katerih so bila odstranjena stremena. Tožniku pa ne more biti v škodo dejstvo, da je menil, da niso bili primerni čevlji, naknadno pa se je v dokaznem postopku izkazalo, da so bili čevlji sicer ustrezni, pač pa niso bila ustrezna pedala kolesa. To dejstvo se je namreč ugotovilo in kot relevantno izkazalo med postopkom in (šele) potem, ko je mnenje podal izvedenec, za angažiranje katerega si je prizadeval prav tožnik (predhodno je z enakim namenom predlagal zaslišanje strokovnjakov kot izvedenih prič). Svojemu trditvenemu bremenu je v konkretnem primeru zadostil s tem, ko je trdil, da mu je noga s kolesa zdrsnila in ponudil možen razlog za to. Neživljenjsko bi bilo zahtevati od oškodovanca, da vnaprej predvidi in analizira prav vse možne razloge takšnega zdrsa. Zato trditve, da je prišlo do zdrsa s kolesa zaradi neustrezne površine (podplata) čevlja, ni mogoče razumeti tako ozko, da se ne more nanašati na neustrezno površino pedala kolesa, s katerega je tožnikov čevelj zdrsnil. 11. Ker torej sodišče druge stopnje ni spremenilo ugotovljenega dejanskega stanja na seji senata, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (kar je revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP), o vseh dejstvih, na katere se opira sodba sodišča druge stopnje, pa sta se pravdni stranki imeli možnost izjaviti, zato ni podana niti kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kar je revizijski razlog po 1. točki prvega odstavek 370. člena ZPP).

12. Zadnje dopuščeno vprašanje je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava glede odgovornosti tožene stranke in soprispevku tožnika. Reviziji v zvezi z odločitvijo o tem vprašanju v izpodbijani sodbi, pravilno poudarjata, da sta toženki ves čas postopka trdili, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi njegove nepazljivosti, kar zadosti trditvenemu bremenu o oškodovančevem neskrbnemu ravnanju, ki ga izpostavlja sodba druge stopnje. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je bil ves čas usmerjen tudi v ugotavljanje tožnikove (morebiti nepravilne) reakcije oziroma odločitve, da s kolesom ujame in zaustavi kolo z motorjem. Vendar pa se ocena soprispevka ne more nanašati na (morebitno napačno) presojo, ali bi tožnik sploh lahko ujel storilca prekrška. Ravnanje oškodovanca, da je lahko podlaga za delno razbremenitev odgovorne osebe, mora biti neskrbno, na kar lahko kažejo tudi dejanja in okoliščine, da je s svojim ravnanjem prevzel nastanek škodljive posledice. To pa so lahko v obravnavani zadevi le okoliščine, povezane z načinom vožnje kolesa, opremo ipd., ne pa (pričakovani) rezultat njegovega ravnanja (prijetje storilca). Tega pa, kot pravilno poudarjata toženki (ki v reviziji ponavljata svoje trditve o predhodnem zanašanju tožnika pri vožnji), sodišče druge stopnje ni presojalo, zaradi česar je zmotno uporabilo materialnopravne določbe o deljeni odgovornosti (192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijama toženk ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče druge stopnje lahko o temelju odločilo le po skrbni presoji vseh okoliščin, ki morebiti utemeljujejo razbremenitev odgovornosti toženk.

Op. št. (1): Stran 15 obrazložitve sodbe prve stopnje.

Op. št. (2): Stran 3 obrazložitve sodbe druge stopnje.