Jedro

Obutev, ki jo je drugotoženka tožniku zagotovila, za obstoječa pedala kolesa ni bila ustrezna, saj ni omogočila oprijema čevlja na vrhnjem, gladkem delu pedala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi polna odškodninska odgovornost tožene stranke; - v odločitvi o stroških pa se sodba razveljavi.

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki solidarno dolžni tožniku plačati znesek 2.010.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001 do plačila. Tožniku je naložilo, da mora v 15 dneh prvotoženki povrniti pravdne stroške v znesku 852,00 EUR, drugotoženki pa v znesku 1.919,54 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se je tožnik pravočasno pritožil. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni podal navedb o krivdni odgovornosti druge toženke. Tožnik je pravočasno navedel, da mu je noga zdrsela s pedala kolesa, kar predstavlja trditev o neustrezni opremi, ki jo je tožniku zagotavljala druga toženka. Tožnik je podal trditve, ki so ustrezale njegovi strokovni in tehnični usposobljenosti, namreč da mu obutev ni omogočala varne vožnje. Šele izvedenec je ugotovil razlog zdrsa tožnikove noge s pedala kolesa in takrat je tožnik pridobil možnost za ustrezno navedbo. Tožnikova obutev ni bila primerna za konkretni pedal kolesa. Izvedenec je le na načelni ravni potrdil primernost tožnikovih čevljev, ugotovil pa je, da za konkretni pedal kolesa nobeni čevlji, tudi tisti, ki jih je imel tožnik, niso bili primerni. Trditev tožnika, da so bili čevlji neprimerni, je bila torej pravilna.

Toženki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je utemeljenost uveljavljanega tožbenega zahtevka pravilno presojalo po pravilih o krivdni odgovornosti (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ) in pri tem izhajalo iz v sodbi citirane določbe 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 15. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD). Pravilno je poudarilo, da je organizacija dela v sferi delodajalca, ki mora zagotavljati varne pogoje za delo in delavcu omogočiti taka sredstva ter opremo, da je njegovo delo varno. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je trditveno breme glede nedopustnosti ravnanja ali opustitev na strani oškodovanca.

V obravnavani zadevi je oškodovanec trdil, da mu drugotoženka ni priskrbela delovnih sredstev - čevljev, ki bi bili primerni za opravljanje dela policista na kolesu. Trdil je, da mu je pri zasledovanju kršitelja cestnoprometnih predpisov s pedala kolesa noga zdrsnila in je zato izgubil ravnotežje ter padel. Po prepričanju pritožbenega sodišča povzete navedbe zadostujejo za utemeljitev nedopustnega ravnanja oziroma nedopustnih opustitev delodajalca. Čeprav je bilo z izvedencem ugotovljeno, da je bil vzrok zdrsa pedal kolesa, to ne spreminja ugotovljenega in pravočasno zatrjevanega dejstva, da obutev, ki jo je drugotoženka tožniku zagotovila, za obstoječa pedala kolesa ni bila ustrezna, saj ni omogočila oprijema čevlja na vrhnjem, gladkem delu pedala. Čeprav so bili čevlji, ki jih je nosil tožnik, prilagojeni policistovemu delu, ki ga je opravljal kot pešec, pa niso bili prilagojeni kolesu, s katerega je bilo odstranjeno streme in se je zato nazobčeni del pedala, zaradi sile težnosti, obrnil navzdol. S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da neprimerni čevlji niso bili vzrok zdrsa tožnikove noge s pedala kolesa, zaradi česar je tožnik padel in se poškodoval, je materialno pravo zmotno uporabilo.

Po določbi 1. odstavka 192. člena ZOR ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Druga toženka je v odgovoru na tožbo navajala, da je do poškodbe prišlo zaradi tožnikove nepazljivosti, na prvi glavni obravnavi pa je navedbe dopolnila. Pojasnila je, da policisti pri opravljanju svojih nalog ukrepajo v skladu s Pravilnikom o policijskih pooblastilih. Policist je dolžan sam presoditi, ali bo glede na okoliščine sposoben ujeti kršilca ali pa naj pokliče ustrezno pomoč in se ni dolžan izpostavljati nevarnosti. V sodni praksi in pravni teoriji je uveljavljeno stališče, da je trditveno in dokazno breme o predpostavkah za razbremenitev odgovornosti na strani odgovorne osebe (glej komentar dr. Nine Plavšak k 171. členu OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, stran 964). Nobena od toženk ni podala nikakršne konkretne trditve o tem, v čem je bilo ravnanje tožnika nedopustno in ni ustrezalo predpisanim policijskim pooblastilom, ali drugače: navedbe toženk ne zadostujejo za utemeljitev ugovora o tožnikovem soprispevku k nastali mu škodi. Za razbremenitev odškodninske odgovornosti ne zadostuje, da je ravnanje oškodovanca prispevalo k nastanku škode, pač pa mora imeti oškodovančevo ravnanje znake neskrbnega ravnanja. Morebitna napačna presoja oškodovanca, da bo s kolesom uspel ujeti storilca prekrška, za razbremenitev odškodninske odgovornosti ne zadostuje.

Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da je podana polna odškodninska odgovornost druge toženke, posledično pa tudi prvotoženke, pri kateri je bila zavarovana njena odgovornost, saj toženki nista podali sklepčnih ugovorov za utemeljitev tožnikovega soprispevka k nastali mu škodi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje o podlagi tožbenega zahtevka spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj odškodninske odgovornosti obeh toženk (5. točka 358. člena ZPP). Posledično je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Ker bo končen uspeh pravdnih strank znan šele po koncu postopka, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti le še o višini tožbenega zahtevka.