Jedro

Dejstvi, da je toženec sprejel nezakonit disciplinski ukrep in da je v postopku njegovega sprejemanja storil napake pri presoji dokazov oziroma pri uporabi materialnega prava, sami po sebi še ne predstavljata njegovega nedopustnega ravnanja. Nedopustno ravnanje toženca bi bilo namreč podano šele v primeru, ko je pri svojem odločanju zavestno ravnal zoper predpise.

Tožniku naj bi nepremoženjska škoda nastala zaradi nezakonitega ukrepa prenehanju delovnega razmerja, ki je bil izrečen njegovemu očetu. Tako sicer spada v krog posrednih oškodovancev, ki so upravičeni do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, vendar ne uveljavlja pravno priznane oblike nepremoženjske škode (smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega). Toženec ni zavezanec za plačevanje tožnikove preživnine in tožnika ni dolžan preživljati.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 472,15 EUR.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik v tej pravdi vtožuje nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, ker je toženec njegovemu očetu izrekel nezakonit disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti toženca, saj ni izkazan element njegovega nedopustnega ravnanja.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča in dodalo, da tožnik kot posredni oškodovanec vtožuje škodo, ki ni pravno priznana.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom , naj ji revizijsko sodišče ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je p ritožbeno sodišče prezrlo, da je bil izrečen disciplinski ukrep razveljavljen kot nezakonit in da je toženka škodo povzročila naklepno, saj je vedela, da bo premoženjsko in duševno uničila tožnikovo družino. Nižji sodišči sta kršili materialno pravo, ustavne in človekove pravice o delovnem razmerju in o dolžnosti preživljanja. Napačna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnik ni neposredni oškodovanec, saj je bil osebno prizadet zaradi izostanka dohodkov, ki so mu bili vir preživljanja. Pritožbeno sodišče je prezrlo vsebino pritožbe. Prvostopenjsko sodišče je zgrešilo bistvo tožbe. Sodba prvostopenjskega sodišča nima razlogov o nesorazmernem in nezakonitem disciplinskem ukrepu, njena obrazložitev je nejasna, nerazumna in se ne da preizkusiti. Presoja, da ni podano toženčevo nedopustno ravnanje, je protislovna. Toženec je vehementno izrekel najhujši disciplinski ukrep, in sicer iz maščevalnosti in ustrahovanja delavcev. Delavce je tudi neuspešno kazensko ovadil in jih neenakopravno obravnaval. Nezakonit disciplinski ukrep oziroma nesorazmernost ukrepa ima vedno za posledico odškodninsko odgovornost. V primeru zakonite in primerne sankcije škoda ne bi nastala. Sodišče je kršilo ustavne določbe in določbe o varstvu dela, delovnega razmerja in socialne varnosti.

Odgovor nasprotne stranke

4. Toženec v odgovoru na revizijo opozarja, da je bila družba M. S. d. d. 30.10.2006 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 200611060 pripojena k družbi P. s. M. d. d.. Tožnik je tako revizijo vložil zoper neobstoječo pravno osebo, zato toženec primarno predlaga, da se revizija zavrže. Podrejeno toženec pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča in predlaga zavrnitev neutemeljene revizije.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da se je toženec pripojil k P. s. M. d. d. in z vpisom te pripojitve v sodni register pri Okrožnem sodišču na Ptuju pod Srg 200611060 pri vložku št. 1/00774/00 dne 30.10.2006 prenehal (sedma točka prvega odstavka 402. člena Zakona o gospodarskih družbah , Uradni list RS, št. 42/2006 in nasl.). Do prenehanja je prišlo v pritožbenem postopku, po odgovoru toženca na tožnikovo pritožbo. Pravdni postopek je bil s tem prekinjen (tretja točka prvega odstavka 205. člena ZPP), vendar pa se je najkasneje 21.8.2007 nadaljeval (prvi odstavek 208. člena ZPP) proti pravnemu nasledniku toženca, P. s. M. d. d. . Tedaj je bila pravnemu nasledniku toženca vročena sodba pritožbenega sodišča. 8.10.2007 pa mu je bila vročena tožnikova revizija, na katero je 30.10.2007 odgovoril. Ker se je tako prekinjen postopek nadaljeval proti pravnemu nasledniku toženca, niso podani pogoji za zavrženje revizije, ker naj bi bila vložena proti neobstoječi pravni osebi.

8. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnikov oče je kot delavec pri tožencu storil dejanje, ki je imelo znake očitane hujše disciplinske kršitve; v disciplinskem postopku pri tožencu mu je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja; ta ukrep je bil v sodnem postopku, v katerem je sodišče ocenilo, da gre za dejanje majhnega pomena, razveljavljen kot nezakonit. 9. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago sta nižji sodišči pravilno ugotavljali obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje toženca mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) tožniku mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost toženca za škodo. Revizijsko sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženca. Tako nista podana ne obstoj nedopustnega ravnanja toženca ne obstoj pravno priznane škode, zato sta nižji sodišči pravilno zavrnili tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen.

10. Nižji sodišči sta tožniku pravilno pojasnili, da dejstvi, da je toženec sprejel nezakonit disciplinski ukrep in da je v postopku njegovega sprejemanja storil napake pri presoji dokazov oziroma pri uporabi materialnega prava, sami po sebi še ne predstavljata njegovega nedopustnega ravnanja.(1) Nedopustno ravnanje toženca bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnal zoper predpise,(2) vendar tožnik v postopku na prvi stopnji nikoli ni zmogel trditev v tej smeri (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato sta nižji sodišči pravilno presodili, da ni podano toženčevo nedopustno ravnanje. Tožnik sicer v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in v reviziji meri na naklepno in zavestno ravnanje toženca, vendar te njegove trditve predstavljajo nedovoljene in zato neupoštevne pritožbene (prvi odstavek 337. člena ZPP) in revizijske novote (372. člen ZPP). Odveč je pripomniti, da se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeliti do teh pritožbenih trditev in da jih ni prezrlo, saj je vsebino pritožbe povzelo v razlogih sodbe.

11. Nenazadnje je pritožbeno sodišče pravilno navedlo še dodaten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, in sicer, da tožnik ne vtožuje pravno priznane škode. V disciplinskem postopku, vodenem zoper njegovega očeta, tožnik ni bil prizadet zaradi kršitve lastnih pravic. V tem postopku se ni odločalo o njegovih pravicah iz delovnega razmerja, pravicah do preživljanja in osebnostnih pravicah. Toženec ni zavezanec za plačevanje tožnikove preživnine in tožnika ni dolžan preživljati. Navedeno je zaveza oziroma dolžnost tožnikovega očeta, ki je tako (poleg ostalih zavezancev, ki jih določajo družinskopravni predpisi) edini, ki lahko neposredno krši tožnikovo pravico do preživljanja in mu s tem (upoštevajoč tožbene trditve) povzroči nepremoženjsko škodo. Tožnik zato, kljub njegovi osebni prizadetosti, ne pripada krogu neposrednih, temveč posrednih oškodovancev. 201. člen ZOR in 180. člen OZ sta povrnitev nepremoženjske škode posrednim oškodovancem omejila. Ti so upravičeni do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo le v primeru, kadar spadajo v določen krog oseb (ožji družinski člani), in pod pogojem, da gre za pravno priznano škodo (duševne bolečine zaradi smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega). Tožniku naj bi nepremoženjska škoda nastala zaradi nezakonitega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki je bil izrečen njegovemu očetu. Tako sicer spada v krog posrednih oškodovancev, ki so upravičeni do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, vendar ne uveljavlja pravno priznano oblike nepremoženjske škode (smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega).

12. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški odgovora na revizijo so tožencu priznani po odvetniški tarifi za sestavo odgovora na revizijo (750 točk), z upoštevanjem materialnih stroškov (2%), 20% DDV-ja in plačane sodne takse (52,16 EUR).

Op. št. (1): Podobno tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 512/2007 z dne 6.4.2009, II Ips 798/2006 z dne 12.2.2009, II Ips 838/2006 z dne 28.5.2009 in številne druge.

Op. št. (2): Ibidem.